Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Sodobni slovenski esej: Miha Pintarič: Povejte mi …

Sodobnost / Uncategorized  / Sodobni slovenski esej: Miha Pintarič: Povejte mi …

Sodobni slovenski esej: Miha Pintarič: Povejte mi …

Miha Pintarič

 

Povejte mi …

 

… vas kaj grabi strah pred smrtjo, takole, ko se prikrade kakor izza vogala in vas s svojo koščeno roko uščipne v rit, da se vam stemni pred očmi, in cmoka iz grla ne morete in ne morete spraviti dlje dol z mesta, kjer imate občutek, da vas bo zdaj zdaj zadušil? Pa izgledati morate ne resno, temveč prešerno nasmejano, kot da vam je vseeno za ves svet, uravnovešen moški ali ženska srednjih let plus minus kakšno, kar vam gre prav dobro od rok, seveda, saj je druge enako strah in nimajo ne časa, ne volje, ne pozornosti, da bi opazovali, kako se to dogaja okrog njih in pri drugih. Vsi smo v isti godlji (mimogrede, verjetno vas večina ne ve, kaj je godlja: tisti višek nadeva za krvavice, ki smo ga primorani pojesti brez svinjskega ali govejega ali umetnega črevesa). Smo mar res? Tako molče trobenta hrastoveljski mrtvaški kolovodja in še toliko drugih reklamnih artiklov, ki si jih je smrt dala izdelati, da ne bi pozabili nanjo. Ampak si dela preveč skrbi, nanjo se ne pozabi kar tako. Saj bi, če bi bilo mogoče. Pascal pravi temu divertissement. Nekateri iz takšnih ali drugačnih razlogov res živijo več kot sto let, dlje kot večina. Več kot dvesto pa nihče. Dobri geni, zdravniška oskrba, življenje brez stresa z veliko rekreacije in malo dela (pa še to bolj za rekreacijo kot za osebno in družbeno korist), pa gre. S precej sreče za na pot, prav gotovo. Pri sto, sto in nekaj letih, vsem enako brezzobim, pa polnijo hlače withered shanks (uvela stegna), kot se izrazi Shakespeare, da česa bolj konkretnega sploh ne omenjamo. Težko je razumeti, ko vidiš, kako mladega človeka odnese smrt. Toliko bi še lahko dal človeškemu rodu, pa ne bo nič iz tega. Seveda ni sam kriv oziroma sploh ni ničesar kriv (razen izjemoma), saj ne gre za kakšno krivdno pravdo. To je usoda, pravijo. Ali karma, kot se s prastaro besedo izražajo modernejši, ki se sicer smrti bojijo ravno tako kot vsi ostali. Tudi njim se prikrade izza vogala in jih ščipa, kamor ne bi bilo treba. Smrt zna nadlegovati. Ko greš na policijo, da bi jo prijavil, je pa ni nikjer, čeprav je povsod. Ne moreš s prstom pokazati nanjo. Pokažeš na mrtvega človeka, ne na smrt. Če ni konkretnega storilca, tudi ni zločina, čeprav je ta na videz zelo prisoten.

Vas torej grabi strah? /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar