Urh: Ste novinar, pisatelj in alpinist. Vsekakor zanimiv nabor življenjskih poslanstev. Na pisateljsko pot ste stopili prav s pisanjem o vaših občudovanja vrednih alpinističnih podvigih. Ste imeli že ob pisanju dnevnika na prvi odpravi v Karakorum leta 1986 v mislih, da bo iz tega nekoč nastala knjiga ali so se stvari kar same odvile v to smer?
Jelinčič: O knjigi nisem razmišljal, čeprav mislim, da je vedno pomalem grebla v moji podzavesti. Nenavadno je to, da sem na odpravi pisal natančen dnevnik, čeprav se nisem nikoli prej, niti na skrivaj v najstniških letih, ukvarjal s to obliko pisanja. Že prve dni sem se zavedel, da na alpinistični odpravi živiš bolj pestro kot doma, da veliko več doživiš in občutiš, in se zato odločil, da te izkušnje ne smejo potoniti v pozabo. Podobno se mi je zgodilo, ko sem še kot dvajsetletnik potoval po Bližnjem Vzhodu in me je med nabiranjem paradižnikov v nekem kibucu pri Hajfi, kjer sem se znašel povsem po naključju, prešinilo, da je tisti trenutek moje življenje tako lepo, da ga moram ovekovečiti vsaj v zvezku, iz katerega bodo nekega dne zadišali spomini. Iz tega je potem nastal droben literariziran potopis z naslovom Srečanje nikjer, na katerega sem, kljub njegovi skromnosti, zelo navezan.
Urh: Torej se zdi, da so bile vaše poti po tujih krajih tiste, ki so v vas prebudile notranjo nujo po pisanju, ki je v prvi vrsti služilo reševanju doživetega pred pozabo … O omenjeni odpravi v Karakorum govori vaš knjižni prvenec Zvezdnate noči (1990), ki je najprej izhajal kot podlistek v Primorskem dnevniku. Knjiga je prejela številne nagrade, postala je celo največkrat nagrajeno slovensko leposlovno delo. Osvojila je predvsem tuje nagrade: zamejsko literarno nagrado Vstajenje, srebrni osat, največjo evropsko nagrado za planinsko literaturo ITAS v Trentu, Bancarella sport, častno literarno priznanje Italijanskega olimpijskega odbora CONI ter mednarodno nagrado Giuseppe Acerbi v Castel Goffredu. Italijanski bralci in strokovna javnost so torej vaša dela vzeli za svoja. Slovenija je že v osnovi veliko manjše govorno področje, pa vendar, kako se vam zdi, da vaša dela živijo med slovenskimi bralci?
Jelinčič: Moj knjižni prvenec je sad prav omenjenega himalajskega dnevnika, ki sem ga izvlekel izpod kupa papirnate šare, ko sem na Primorskem dnevniku daljnega leta 1988 urejal eno od športnih strani in sem za poletni čas potreboval originalen podlistek. Ko ga nisem mogel izmoledovati pri nikomer, sem se opogumil in se ga pač lotil sam. Moral bi se končati sredi septembra, ko se začenjajo prvenstva, a na vztrajne prošnje bralcev je izhajal še skoraj tri mesece. Prvi odziv je torej bil nenadejano spodbuden. Iz podlistka je kmalu nastala knjiga, ki je nizala izdajo za izdajo, ko pa je bilo teh dovolj, se je pojavila v posodobljeni obliki z zajetnim avtorjevim uvodom pri drugi založbi. Italijanski prevod, ki je izšel pri drobni videmski založbi, je presenetljivo osvojil nagrado ITAS, knjigo pa je nato odkupila večja vsedržavna založba. Samo v Italiji so v raznih izdajah in ponatisih knjigožeri pokupili 17.000 izvodov. Tudi nemški prevod je bil uspešen.
Moje knjige nasploh dobro sprejemajo tako slovenski kot italijanski bralci, saj so vsi moji najpomembnejši romani in zbirke krajših pripovedi prevedeni v ta jezik. Razlike v okusih skoraj ni, kar pomeni, da obstaja nekakšen »globalizirani literarni okus« med sosednima narodoma. No, Slovenci smo verjetno bolj zahtevni in kritični, kar je tudi razumljivo, saj je pri Italijanih izbira tolikšna, da če kupiš neko knjigo, pomeni, da si jo izrecno želiš in si jo torej manj pripravljen kritizirati. Pri nas pa je tudi ob katerem koli uspehu na katerem koli področju živahnejši pojav »narodne zavisti«.
Urh: Na odpravi leta 1986 ste osvojili Broad Peak in prvič v življenju stali na vrhu osemtisočaka. Kot beremo v Zvezdnatih nočeh, občutek v tistem trenutku ni bil ravno svečan. »Kje je občutek vrha, ki ga opisujejo veliki alpinisti,« ste se spraševali. Kaj je botrovalo temu? Slabo vreme, fizična in psihična izčrpanost?
Jelinčič: Na vrh sem stopil pozno popolne, veliko prepozno, poleg tega se je bližalo tudi sicer nenapovedano slabo vreme. Plezal sem, kot vsi člani naše odprave, brez kisika in to se na višini 8000 metrov še kako pozna. Bil sem povsem izčrpan in res nisem imel časa za razmišljanje in vedre misli, temveč sem se hotel čim prej spustiti čim nižje, saj sem slutil, kaj me čaka. Po nekajdnevni epopeji, po kateri sva s soplezalcem srečno sestopila z gore, sem komaj začenjal dojemati razsežnost podviga, ki se je imenoval: beg v življenje.
Urh: V prvencu beremo, kako vas je nekje pod taborom dve na višini okoli 6000 metrov zajel snežni vihar in ste začeli razmišljati, kaj vse boste še storili, če se rešite. Je bilo pisanje leposlovja ena od »velikih stvari«, ki ste jih imeli v mislih?
Jelinčič: Žal ne. Svojih ciljev niti v najbolj sončnih ali dramatičnih trenutkih, ko sem se znašel v nebesih ali v peklu, nisem hotel postaviti tako visoko, da jih ne bi mogel uresničiti. Knjiga pa je bila tedaj zame previsoko postavljena sanja. Ob tem naj omenim, da sem do sebe zelo kritičen in dam iz rok le tisti tekst, za katerega menim, da je res vreden objave. Še danes se, po desetinah samostojnih knjig, ob zaključenem romanu ali povesti sprašujem, ali je vreden uporabljenega papirja oziroma črnila. Vem, da sem takrat v svoj dnevnik zapisal, da ne bom nikoli priznal tistega, kar sem tedaj razmišljal, danes pa sem to pozabil. Bolje tako, saj se bojim, da bi se zgrozil ob dejstvu, kako nizko sem tedaj postavljal svoje cilje in kako malo sem takrat zaupal vase.
/…/