Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Kristian Koželj: Nazaj k molku

Sodobnost / Uncategorized  / Kristian Koželj: Nazaj k molku

Kristian Koželj: Nazaj k molku

Kristian Koželj

 

Nazaj k molku

Maja lani je Michel Houellebecq, za katerega menim, da je eden najboljših kronistov samopašnega ega kot gonilne sile sodobne evropske družbe, o čemer bom razmišljal v nadaljevanju, v eseju o postcovidnem svetu povsem v svojem slogu naivne utopiste postavil na hladno: »Niti za trenutek ne verjamem izjavam, da ‘nič več ne bo tako, kot je bilo prej’ … Po odpravi karantene se ne bomo zbudili v nov svet. Povsem enako bo, le malo slabše.«

Leto pozneje je očitno, da je imel prav, pa če to kdo še tako težko prebavi. Houellebecq seveda ni noben prerok, je le precej pronicljiv opazovalec sveta z dobro sposobnostjo logičnega povezovanja napaberkovanih podatkov.

Evropa kot civilizacijski okvir je v zatonu, ki je, menim, neogiben in nepovraten proces, saj liberalizem in kapitalizem v svoji vseobsežnosti pravzaprav nimata in ne dovoljujeta nobene alternative več. S histeričnim rezanjem svojih korenin na kolektivnem nivoju smo izpraznili svoje simbole in posledično izgubili osišče, vrednote pa spremenili v prazne forme, ki jih vlečemo iz naftalina, kadar in kakor nam pride prav.

Ta izpraznjeni prostor umira na obroke in čaka, da vanj vstopi nova življenjska sila, hkrati pa nevrotično brani svoje meje prav pred skupinami iz delov sveta, ki se nakazujejo kot potencialna žarišča nove žive civilizacije.

Pravzaprav se ne dogaja nič takšnega, čemur ne bi bili priča že v prejšnjih civilizacijskih ciklih. Zato lahko tudi upravičeno sklepam, da bo izid tudi tokrat enak – skupnosti, ki imajo jasno definirane vrednote, se bodo manjšale, se tako ali drugače umaknile v izolacijo od civilizacijskega mainstreama in preživele v radikalnem življenju po teh vrednotah, ki se bodo pozneje implementirale v porajajočo se novo civilizacijo. Tudi ta, ki jo živimo – ali bolje, smo jo živeli –, je po Rémiju Bragueju utemeljena na treh stebrih: Atenah, Jeruzalemu in Rimu. Prav Rim je bil po njegovem mnenju ključen, da se je sploh lahko zgodil spoj grškega racionalizma z judovskim razodetjem, iz katerega izvira radikalna drugost evropske civilizacije. Krščanstvo, pravi, je bilo v svojem procesu izrazito »rimsko« – izvira iz nečesa, kar je bilo pred njim, in se nahaja izven njega samega in temu svojemu izvoru ostaja zvesto. Za Rim je bila to stara Grčija, za krščanstvo pa Stara zaveza. Ta zvestoba tradiciji, ki je kulminirala v zavrnitvi markionizma zaradi njegove zahteve po prekinitvi vezi z judovsko zavezo, je bila po Bragueju »verjetno ustanovni trenutek v zgodovini Evrope kot civilizacije, saj se je s tem dejanjem izoblikovala matrica evropskega odnosa do preteklosti in se usidrala na najvišjem vrednostnem nivoju«.

Živimo torej v skupnosti, ki s tem, da se je odpovedala presežnemu, ni radikalno in brezprizivno porušila le enega od svojih temeljev, ampak kar dva, ko je porezala vse vezi s tradicijo. Osiromašena na zgolj racionalizem pač ne more preživeti.

O možnih izidih seveda lahko zgolj ugibamo na podlagi preteklih izkušenj in določenih indicev, a vseeno si bom v nadaljevanju privoščil raziskati eno od mogočih poti, kako bodo posamične skupnosti lahko preživele menjavo civilizacij. Pri tem seveda neogibno ostajam vpet v tradicijo krščanstva, v kateri koreninim in ki je obogatena z desetletno izkušnjo procesa igralske metode Leeja Strasberga ter Janeza in Andreja Vajevca, ter se zavedam, da bom ob tem zaobšel številne druge tradicije in tokove, ki jih globoko spoštujem, a bi jim neogibno naredil krivico, če bi jih vpletel, saj nekatere med njimi poznam preslabo, hkrati pa bi na omejenem prostoru, ki mi je na voljo, nastala še ena neužitna eklektična čorba. Predvsem pa je, če razmišljam o najbolj radikalni alternativi trenutnemu stanju, moji izkušnji najbližja prav pot, na katero se podajam.

 

Med tišino in molkom

Del Microsoftovega kampusa v ameriškem Redmondu je tudi najtišja tiha soba na svetu, v kateri so leta 2015 izmerili rekordno odsotnost zvoka: –20 decibelov. Soba je zasnovana tako, da absorbira vse zvoke, preden bi se lahko odbili od sten. Močno zvočno izolirana je tudi od zunaj, z vseh strani pa je vpeta v ogromne vzmeti, ki preprečujejo, da bi se vanjo prenašali tresljaji iz okolice. Ljudje, ki jo želijo preizkusiti, sedijo v njej v popolni temi. Večina zdrži nekaj minut, do zdaj nihče ni presegel 45 minut. V popolni odsotnosti dveh najpomembnejših dražljajev – vidnega in slušnega, se telo začne prilagajati. Tisti, ki so sobo preizkusili, poročajo, da so najprej slišali močan tinitus, po nekaj minutah so zaznali, da v vsakem ušesu slišijo drugačne zvoke, slišali so bitje lastnega srca, krčenje peristaltike in kroženje krvi po žilah. Po dvajsetih minutah so možgani intervenirali s slušnimi halucinacijami, sledile so jim še vidne. Bitje srca je sčasoma postalo oglušujoče, nastopila je popolna dezorientiranost, tisti, ki so vztrajali najdlje, so imeli občutek, da se jim meša.

Iz opisov izkušenj tihe sobe lahko sklepamo, da ljudje nismo ustvarjeni za absolutno tišino, zvoke potrebujemo za najosnovnejše preživetje, še posebej, če nam je odvzet vid. Spominjam se, kako sem si ob prebiranju zgodbe Helen Keller neuspešno poskušal zamisliti senzorične prilagoditve, ki jih razvijejo gluho-slepe osebe. Po drugi strani pa so tihe sobe dokaz, da absolutne tišine ni. Ob odsotnosti vseh zunanjih zvokov postane zvok človek sam, pa naj gre za realne zvoke njegovih bioloških procesov ali ustvarjene zvoke, s katerimi poskušajo možgani zapolniti nepričakovano tišino.

Menda je prav izkušnja tihe sobe dokončno spodbudila Johna Caga, da je napisal svoje znamenito delo 4′ 33”. Cage je kompozicijo v treh stavkih, ki jo je prvič izvedel pianist David Tudor, tako da je na začetku vsakega stavka zaprl pokrov klavirja in ga na koncu spet odprl, brez ironije označil za svoje najpomembnejše delo. Ob odsotnosti zvokov instrumenta postanejo glasba ambientalni zvoki prostora, njegova tišina, presedanje in mrmranje, morda vzdihi publike. Kadar se kompozicija izvaja v klasičnih koncertnih dvoranah, kjer pravila obnašanja narekujejo tišino in zbranost med skladbami, velika skupina ljudi skoraj pet minut mirno posluša zvoke okolja, kar je, posebej v današnjih časih nenehnega hrupa, dosežek skorajda brez primere. Morda najpomembnejša in za tok tega besedila nujna pa je avtorjeva artikulacija ključnega spoznanja: »Dokler bom živ, bodo prisotni zvoki. In prisotni bodo tudi po moji smrti. Strah za prihodnost glasbe je odveč.«

Absolutno tišino je, razen v popolnem vakuumu, kjer se zvok ne more širiti – v laboratorijskem okolju ali skrajnih globinah vesolja torej –, nemogoče doseči, lahko se ji, bolj ali manj uspešno, le približujemo. Zato bom v nadaljevanju raje razmišljal o molku kot aktivni odločitvi za približevanje tišini.

 

Biti slišan?

Cageova artikulacija spoznanja, ki ga je pripeljala do kompozicije 4′ 33′, je, če nanjo pogledam v kontekstu igralske metode Leeja Straberga ter Janeza in Andreja Vajevca, izjava čiste zavesti. Strasberg kot učenec Stanislavskega in Vajevca kot njegova učenca kot točko preloma v kreativnem procesu obravnavajo posameznikov ego. Tukaj ne gre za strogo freudovsko pojmovanje te kategorije, čeprav imata oba koncepta določene podobnosti. V kontekstu kreativnega procesa ego predstavlja oviro, ki lahko poškoduje ali v celoti ohromi igralčevo ustvarjalno prizadevanje. Nasproti egu je postavljena zavest, deegoizirano stanje, ki z zunanjim svetom ne vzpostavlja nikakršnega odnosa in se nanj ne odziva.

Če je v interakcijah z zunanjim svetom ego nujen, saj posameznika ščiti pred vdorom javnega v njegovo zasebnost, se mu mora, da bi na odru lahko ustvaril kredibilen lik, odpovedati, saj je hkraten soobstoj dveh kredibilnih egov v eni osebi nemogoč.

Metaforično delovanje ega ponazarjamo s tremi konstitutivnimi elementi: v procesu priprave mora igralec v prostor z imaginacijo simbolno odvreči glavo, srce in telo kot tri osnovne potrebe vsakega posameznika: biti razumljen, biti ljubljen in biti fizično potešen. Vsakdanja izkušnja življenja namreč še vedno nosi praspomin na Hobbesovo izvorno stanje, kjer človek živi na način vrste, izid pa je bitka vseh proti vsem. Naloga ega je skrb za posameznikove osnovne potrebe, s katerimi se v interakciji z drugimi vzpostavlja kot suvereno, spoštovano, slišano, upoštevano, preskrbljeno bitje.

Morda je največja odlika omenjene metode prav ta, da v svoji težnji poustvariti življenje v umetniškem procesu izhaja iz poglobljene izkušnje tega življenja in jo je posledično mogoče aplicirati tudi onkraj okvirov kreativnega procesa. Z egom se posameznik predstavlja svetu in se odziva nanj. V svetu, kjer okoliščine omogočajo in hkrati zahtevajo nenehno kopičenje, bo seveda ego postajal vedno bolj dominanten, nenehno bo iskal strategije, kako bi se lahko dokopal do čim boljšega izhodišča, pridobil čim več dobrin, se izražal glasneje, izsiljeval konflikte in tako ustvaril začaran krog nikoli potešene želje, ki steguje roke samo zato, da bi lahko nagrabila še več. Svojo začetno tezo, da sta liberalizem in kapitalizem edini preostali alternativi, gradim na spoznanju, da sta pravzaprav oba utemeljena na diktatu neobvladanega ega. Gre za sistem, ki po eni strani pridiga o svoboščinah in spretno zamolčuje odgovornost, po drugi strani pa posameznikom omogoča, da počnejo stvari zgolj zato, ker jih lahko. Hkrati drugega slika kot nenehno grožnjo. Morda prvič v zgodovini človeštvo globalno deluje v kontekstu družbene ureditve, ki za razliko od prejšnjih ne terja zunanjega vladarja ali oblasti, saj jo poganja in vzdržuje prav nenehno pehanje pobesnelega ega. Takšne ureditve tudi ni mogoče prekucniti s klasično revolucijo. Oblastniki, proti katerim se borimo danes, so v resnici za ustroj in delovanje družbe enako nepomembni, kot bodo tisti, ki jih bodo nadomestili jutri in pojutrišnjem. Tudi oni zgolj igrajo po istih neizrečenih pravilih, le izhodišče imajo nekoliko boljše, zato je resentiment ostalih večji. V tej totalni vojni je dovoljeno vse, kar ni fizični umor, pri čemer so mediji voljno prevzeli vlogo gamemasterjev. A o njih nekoliko pozneje.

Danes se na veliko opleta z vrednotami in simboli, ki so, oropani svojih korenin, le še prazne forme; bijejo se bitke za etiko in moralo, ki sta postali prazna označevalca in nadomestka za podarjajočo se ljubezen, pri čemer vse usmerja zgolj hladna racionalna logika povpraševanja in ponudbe ter prevlade močnejšega nad šibkejšim. Skozi vedno prisotno izrekanje o svobodi nezgrešljivo preseva zasužnjenost sebi.

Naj zahteve raznoraznih protestnih skupin zvenijo še tako plemenito, se te manifestacije vedno zdijo kot boj aktualnih privilegirancev za ohranitev najbolj banalnih privilegijev na eni strani oziroma boj aktualnih deprivilegirancev za pridobitev privilegijev na drugi strani, pri čemer v motivih ene in druge strani ni niti najmanjše razlike. Na eni in na drugi strani te boje ugrabijo vedno isti tipi obrazov – mladi, nenadarjeni pretendenti ali starci, ki si kot slabo ozdravljeni džankiji želijo še zadnjega šusa pozornosti. Za njimi pa brezoblične mase, v katerih posameznike družijo najbolj bazični nagoni in vzgibi ega.

V tem boju je pomembno biti slišan. Biti slišan pomeni bolje in lažje uveljaviti svoje interese. Pomeni zmagati, pa čeprav v drobni bitki. Ključno polje spopada so tako postali mediji, ki odmerjajo, do kam lahko sežejo posamezni glasovi. Usodna točka je bil verjetno pojav povsem dereguliranih množičnih spletnih medijev, kar se je dokončno izkazalo v zadnjem letu in pol epidemije in karantenskih omejitev. Pred pojavom teh platform je bil dostop do javnega prostora vsaj navidezno razumno omejen. Mediji so opravljali funkcijo informiranja, soočanja mnenj in javnega diskurza, a so obstajali točno določeni kriteriji, po katerih je bilo v ta prostor mogoče vstopiti. Obstajali so minimalni standardi, obstajala so pravila komunikacije, obstajala je jasna hierarhija kvalitete informacij ali drugače – obstajalo je poroštvo in osnovni orientir, kakšno kvaliteto informacij lahko človek pričakuje pri določenem mediju. Ključni, osrednji mediji so imeli visoke standarde kvalitete programa, bili so prostor srečevanja in izmenjave mnenj intelektualcev, umetnikov, znanstvenikov, njihovi novinarji so bili sami večinoma vrhunski intelektualci, zavezani etičnemu kodeksu in merilom, do konca predani svojemu poklicu. Res je, da so po drugi strani prav tradicionalni močni mediji, kot denimo CNN, s konsenzom o medijskih politikah že davno pred tem omogočili vzpostavitev liberalizma in kapitalizma kot edinih alternativ in da se je degradacija začela s pojavom dnevnih novičarskih oddaj, a s pojavom množičnih medijev je tragično padel sleherni selekcijski postopek in javni diskurz je postal stvar čisto vsakega posameznika z osnovno tehnično opremo in dostopom do svetovnega spleta. V osnovi morda plemenita zamisel, ki pa je močno precenila človeško naravo in podivjanemu egu izročila ojačevalec, s katerim lahko izkriči svoje banalne in perverzne težnje v najbolj odmaknjene kotičke sveta. Naivnost snovalcev teh platform, zaradi katere so verjeli, da bodo uporabniki sami izolirali ekscesne posameznike, je spektakularno propadla, saj se je izkazalo, da se ob neomejenem in nesankcioniranem dostopu do javnega prostora ekscesnost začne povečevati eksponentno in se vanjo slej ko prej vpreže velika večina sodelujočih. V strahu pred izgubo bralcev so trendu sledili tudi tradicionalni mediji in javni diskurz je zgrmel na nivo pijanskih šankovskih pomenkovanj. Javni prostor je postal prostor mnenj, laži ali polresnic, ne več dejstev in vizij. Tako morajo vrhunski strokovnjaki s področja medicine opravičevati svojo strokovnost nasproti mnenjem »prebivalstva, ki je še pred kratkim komajda razlikovalo med virusom in bakterijo«, danes pa se gre medicinsko frakcionaštvo, kot v uvodniku v majsko številko Sodobnosti razmišlja Fœssel. Ta vzorec se razširja na vsa področja. Pred tedni sem nejeverno bral odgovor, ki ga je bil zaradi pritiska nekaterih medijev prisiljen spisati vodilni jezikoslovec tega trenutka in intelektualec par excellence, dr. Kozma Ahačič, nekemu poslanskemu trolu. Nič čudnega ni, da se intelektualci vedno bolj zavijajo v javni molk, s čimer pada še zadnji branik pred popolno degradacijo duha.

 

Poslušati

Karl Rahner je zapisal, da bo kristjan 21. stoletja mistik ali pa ga ne bo. Janez Vajevec je bil prepričan, da bo 21. stoletje čas metode. Sam se vračam k svoji začetni misli, da bodo obstale majhne, izolirane skupnosti, ki bodo radikalne v svojih vrednotah.

Kot sem zapisal že prej, nasproti egu stoji zavest. Njena specifična diferenca ni le v tem, da s svetom ne stopa v interakcijo, ampak da ego motri s perspektive tretje osebe. V tem, menim, je ključ: v disciplini nenehnega vzpostavljanja distance do lastnega ega. V tisti Cageovi misli, da bo tudi po njem še vedo vse, kot je bilo. Skoraj odveč je zapisati, da so strahovi, skrbi, preračunavanja v domeni ega in njegove skrbi za samega sebe. Pa vendar. Ključna je ta distanca, zavest, da smo z vidika ustroja sveta ljudje zgolj kozmični pomežik. Ko rečem ljudje, mislim na vrsto in vso njeno zgodovino, preteklo in prihodnjo. Teh nekaj trenutkov na svetu je podarjena milost, in ko bomo odšli, v stvarstvu ne bo zanihal niti en sam atom. Ne gre za nihilizem, gre za preblisk osvoboditve. Za vstopno točko v zavest, da smo resnično svobodni, ker in ko smo osvobojeni ega, ko mu lahko dopustimo, da sestopi in se spočije. Ko izstopimo in teh bojev in njihovih postulatov, ko se odrečemo potrebi, da bi bili slišani tam, kjer nihče ne posluša nikogar.

Prav ta možnost sestopa iz sebe je naslednja podarjena milost, velika kot življenje samo. Začetek novega življenja. Ko se na obzorju zariše drugi in ga zmoremo uzreti. Še več, zmoremo pogledati skozi njegove oči.

Prešernov nagrajenec pater dr. Marko Ivan Rupnik to spremembo v knjigi Po Duhu pokaže in razloži na primeru starozavezne Abrahamove zgodbe in poti v Egipt. Ker se Abraham boji, da ga bodo zaradi Sarajine lepote ubili, če bodo vedeli, da je njegova žena, ji ukaže, naj se izdaja za njegovo sestro in spremeni svojo identiteto. V strahu kot otrok išče zatočišče v svoji ženi, ki na ta način nekako postaja tudi mati.

Poroštvo polnega odnosa je resnična drugost, zaradi katere človek zapusti vse, kar mu je znano, vključno s samim sabo. Abraham v Saraji na poti v Egipt še ni prepoznal te drugosti, odnos je vezan na človeško naravo, na ego, prežet s strahom. A Abraham je poklican, da zapusti vse, kar pripada naravnemu redu, saj je v središču naravnega reda interes posameznika, ki skrbi zase pod krinko kolektivnega dobrega. Ker njun odnos temelji na naravnem redu, pade, ko je ogroženo Abrahamovo življenje. Želi se vrniti nazaj v znano, želi se vrniti v naravni red.

Tudi Sarajina lepota je percipirana zgolj z vidika njene narave, ne pa z vidika bitja v odnosu. Če privzamemo zgolj, da lepota pripada njej kot ženi in posledično njemu kot možu, mora nekdo, ki se želi te lepote polastiti, nujno prekiniti ta odnos – torej ubiti Abrahama, kar ga navdaja s strahom. Abraham mora zapustiti posamično bivanje v kontekstu lastne narave in vstopiti v bivanje na temelju odnosa. Osnova bivanja ni narava, ni individuum, ampak hypostasis – to kar je spodaj – oseba. To pa ni bivanje na način vrste, ampak z odmikom od skrbi za lastno življenje in preusmerjanju k drugemu.

Pater Rupnik svojo razlago duhovne teologije sedanjega papeža namenja prvenstveno kristjanom v kontekstu pomembnega premika, ki se izrisuje na obzorju – vrnitev v majhne, žive skupnosti, ki živijo ideal krščanstva prvega stoletja. Resnična revolucija torej ni stvar pogleda naprej, ampak nazaj. Ta premik mimogrede vključuje tudi neobhodno zahtevo, da Cerkev sestopi s Konstantinovega prestola, da se odpove kakršnim koli aspiracijam po posvetnem vplivu in se vrne na svoje primarno mesto.

 

Seveda gre, kot rečeno, za le eno od možnih poti.

A odpoved egu in usmeritev k zavesti in posledično drugemu se mi zdi ključno dejanje tega trenutka. Odpoved potrebi biti slišan, biti nekdo v kontekstu tega sveta.

V vsej tej kakofoniji mnenj je edino zares radikalno dejanje vstop v molk. Prekinitev neskončne verige praznih izrekanj, ustvarjanje prostora za poslušanje.

Moj glas lahko danes nadomesti ali poustvari kdor koli. Moj molk pa ostaja radikalno samo moj.

 

 

1 Komentar
  • Manca Košir

    Odgovori 29. junij, 2021 5:23 pop

    Pravkar prišla iz uršulinskega samostana v Sv. Duhu, kjer sem bila na duhovnih vajah v tišini in tole je prvi tekst, ki sem ga prebrala po tednu dni. Neverjetno! Prav o istem smo govorili. Kako umreti samemu sebi in zares videti, slišati Drugega in drugega. Bit njegov OD- GOVOR. Hvala ti za ta izjemen esej, dragi Kristian, pesniški vitez!

Objavi komentar