Nejc Gazvoda: Jazz. Mestno gledališče ljubljansko, ogled po spletu, nekoč, davno, januarja Gazvodov Jazz je podnaslovljen kot romantična drama, spisan pa je pred karanteno, vendar dokončan že z zavestjo o teh časih in njihovih zahtevah, vse od zasedbe naprej, saj igralca, ki jima je pisanje pisano na kožo, Sebastian Cavazza in Ajda Smrekar, živita […]
Cvetka Bevc: In vendar sem. Maribor: Založba Pivec, 2020. In vendar sem je peta pesniška zbirka vsestranske umetnice, pisateljice, pesnice, glasbenice in avtorice za otroke in mladino Cvetke Bevc. V njenih dosedanjih pesniških delih, Prelet žerjavov, Med ločjem, Odbleski ter Siringa, smo jo prepoznavali po bogatih čutnih podobah, v katerih se prepletajo eksistencialne
Nada Breznik Neskončna polja zgodovine O romanu Jakuba Małeckega Rja Ob branju tega romana se mi je porodilo spoznanje, da nikoli ne berem samo knjige, ki jo držim v rokah, ampak skozi njo pronicam v množico del, ki sem jih skozi leta in v različnih obdobjih življenja brala in katerih teme so
Ivo Svetina Država poljubi terorista[1] Nekoč sem slišal tiktakanje časa. Nekoč sem slišal bitje srca. Nekoč sem slišal šivanko pasti na tla. Nič od tega ne slišim več. Mi je opešal sluh, ali tišine ni več? Jovanović: Nisem, 2011 Julija in avgusta, med prvim in drugim valom pandemije, ko smo mislili,
Nina Kremžar Življenje svilene kokoši Smrt leži na drugi strani jezera. Ne na nebu ali pod zemljo, temveč tam čez, na drugi strani neskaljene gladine. Kajti kaj drugega je smrt kakor kraj, od koder se ljudje nočejo več vrniti. Tako je pomislil vsak večer, ko je pokleknil na lesen pod pred svojo hišo in svoj
Miriam Drev Od dneva so in od noči Odlomek iz romana Dragi moj Miha! Najprej, kar se tiče tvoje zamorjenosti. Mislim in upam, da bo do takrat, ko boš dobil to pismo, že prešla. Tudi meni se godi enako. Pridejo dnevi, ko se mi zdi neverjetno, da delam v tej tuji bolnišnici, in
Jurkovič: Svojo ”uradno” umetniško pot ste začeli kot igralec v začetku šestdesetih let in po zgoščenih letih nastopanja in intenzivnega umetniškega formiranja se vam je konec osemdesetih letih zgodila literatura. Zgodila? Izbruhnila? Je šlo za rezultat zavestno-nezavedne plastitve? Kaj je v vas sprožilo pisanje? Muck: V začetku sedemdesetih se je začelo v meni nekakšno
Modrost in dostojanstvo svetnika sta vedno blagodejna, v zakuhanih in prežganih časih še toliko bolj. Ko svet od blizu postane zadušljiv, utesnjen, neznosen, se je lepo skupaj s svetnikom izvleči iz soteske in se kot orel dvigniti nad gore, ki nam ovirajo pogled, da se nazobčana pokrajina spremeni v gladek okras, ki sega daleč, daleč
I. Imenitna pesem Billyja Collinsa Aristotel se začne: »To je začetek. / Lahko se zgodi kar koli.« Neka moja pesem, ki ima naslov Pisanje trajnih pesmi, pa se glasi: Pisanje trajnih pesmi Prava téma je vedno v bližini. Včasih sedi na okenski polici ali pa je ravno stopila za zaveso, zdrsnila v
Andrej Blatnik Knjiga izginjajočih zgodb Pisanje Evalda Flisarja se nikoli ni izmikalo razmislekom o človeškem početju in tudi ne o početju tistega, ki človeško početje razmišlja – avtorja samega. Najbolj neposreden v tej usmeritvi znotraj njegovega mnogoplastnega opusa je bil roman To nisem jaz (2011), podnaslovljen Legoroman, ki je stvarno gradivo življenja spremenil
