Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Aksinja Kermauner: Avtomobilska mularija (Majda Travnik Vode)

Sodobnost / Uncategorized  / Aksinja Kermauner: Avtomobilska mularija (Majda Travnik Vode)

Aksinja Kermauner: Avtomobilska mularija (Majda Travnik Vode)

Majda Travnik Vode

 

Aksinja Kermauner: Avtomobilska mularija.

Ilustriral Jure Engelsberger.

Ljubljana: Mladinska knjiga (Zbirka Deteljica), 2020.

 

 

Aksinja Kermauner je v enaki meri literatka in pedagoginja in v okviru obeh poslanstev promotorka dostopnosti branja senzorno ovirani publiki, otrokom in mladini; na tem področju je tudi mednarodno opažena novatorka. Prepričana je namreč, da je slikanica za otroški razvoj tako pomembna, da jo je nujno približati tudi slepim, gluhim ali kakor koli drugače prikrajšanim. Leta 2004 je tako izdala prvo slovensko tipno slikanico Snežna roža, najbolj znan slovenski tipni junak pa je postal Žiga špaget, ki ga je avtorica kot tipanko v brajici prvič izdala leta 2010  (Žiga špaget gre v širni svet), leta 2015 pa je izšel tudi kot slikanica v znakovnem jeziku. Žiga je leta 2017 dobil nadaljevanje z naslovom Žiga špaget je za punce magnet, spet kot multisenzorna knjiga, prilagojena tudi za osebe z motnjami v duševnem razvoju kot t. i. lahko branje. Nekoliko zaupno: napisan je že tretji del z naslovom Žiga Špaget gre na trnek viset. Samo navidezen paradoks, ki se je ob tem zgodil, je, da so veččutne oziroma multisenzorne slikanice z obema rokama pograbili tudi zdravi (strokovno: polnočutni) otroci. Paradoksa v resnici sploh ni, saj je vsaj od delovanja Marie Montessori naprej znano, da se dojenčki in malčki, v veliki meri pa tudi nekoliko večji otroci, učijo, razvijajo in komunicirajo z vsemi čuti hkrati, pravzaprav bi lahko celo rekli, da z vsem telesom. Več čutov kot torej nagovori neki medij, boljše je za otroka, otroci sami pa bi najbrž preprosto rekli, da več, kot se dogaja, bolj je zanimivo.

Aksinja Kermauner je opravila dva poskusa oziroma »fenomenološki raziskavi«: dvakrat je po osem dni sama preživela kot slepa oseba, nato pa o tej izkušnji napisala teoretsko-kronikalno delo Na drugi strani vek. O slepoti je s svojimi učenci napisala tudi knjigi Kakšne barve je tema? in Tema ni en črn plašč, vendar je recepcijski okvir čutilno omejene publike prebil šele Žiga špaget v izjemno posrečeni upodobitvi Zvonka Čoha. Žiga špaget, ki nekoliko spominja na legendarnega Modrega dirkača, postaja pravi otroški ambasador, saj zdravim otrokom ponuja dragocen pripomoček, s katerim lahko začutijo meje sveta, v katerem se gibljejo, čutijo in živijo njihovi gluhi in slepi sovrstniki. Na neki način je Žiga špaget nekoliko znižal zvočni in vidni zid v naši človeški skupnosti – in morda malce tudi zato leta 2018 prejel nagrado desetnica za najboljšo otroško knjigo. Žigi špagetu je podobna slikanica Bela kot galeb, ki skozi vsebino nazorno upoveduje čutilno-doživljajski svet deklice z albinizmom, kajti tudi ta je povezan s kompleksnimi težavami vida.

Zdi se, da je Aksinja Kermauner po eni plati z zavzetim pedagoškim delom, po drugi  pa s čisto osebnim, humanističnim naporom izostrila intuicijo in razvila visoko stopnjo sposobnosti empatičnega vživljanja, kar ji omogoča učinkovito »infiltriranje« tako v senzorno specifično okolje kot v kožo »normalnih« otrok in mladine – kar je za pisateljski poklic tako rekoč vrlina sine qua non.

Avtomobilska mularija nima multisenzorne razsežnosti; gre za običajno otroško knjigo, po formatu in notranji strukturi nekje med slikanico in knjigo zgodb, namenjeno zlasti vrtčevski publiki in otrokom prve triade osnovne šole. Avtorica je svoje najnovejše delo v video predstavitvi avtorjev v okviru Sekcije za otroško in mladinsko književnost v organizaciji Društva slovenskih pisateljev opisala kot knjigo za otroke, v kateri »avtomobilčki in avtomobilke doživljajo otroške dogodivščine«. In res gre za zbirko devetih zgodb o avtomobilčkih, ki imajo nekaj človeških, točneje, otroških potez in nekaj avtomobilsko tehničnih lastnosti; so torej malo avtomobilčki in malo mulčki.

Prav ta hibridna identiteta avtomobilskih »junakov« (o kateri zgovorno priča že naslov), njihova nedoločna umeščenost nekam med človeško in tehnično zagotavlja, da se otroci lahko polno identificirajo s situacijami, v katerih se znajdejo avtomobilčki, hkrati pa ta izhodiščna pozicioniranost (ki je najizvirnejši atribut knjige) naenkrat odpre širok narativni prostor za kreacijo svežega bazena leksikalno-semantičnih povezav in celo posamičnih fabulativnih nastavkov. Junaki Avtomobilske mularije je namreč – avtomobilska mularija: namesto v gumijaste škorenjce so »obuti« v črne gume, njihova govorica je (š)klepetanje, v vrtcu se vozijo in spuščajo po toboganih ter zibajo na dvižnih ploščadih, listajo avtomobilske revije in tekmujejo v hitrostni vožnji. Za žejo jim vzgojiteljica dotoči vodo v hladilnik motorja, ko zjutraj vstanejo, si umijejo vetrobransko steklo in poravnajo brisalce, zdrav in okusen zajtrk predstavlja merica neosvinčenega bencina, medtem ko za posladek namesto sladoleda dobijo gasoled. In ko takle avtomobilski mulček brska po shrambi in pomotoma popije dedkovo nafto, mora k zdravnikomehaniku, ker je treba packarijo izpustiti iz motorčka. Avtomobilski mulčki stanujejo v garažah, namesto sobic imajo garažice. Če pobegnejo iz varnega zavetja, si predrejo gumo ali doživijo manjšo prometno nesrečo, avtomobilka, ki ji je pregorela leva žarnica, pa ne more več brati … Neustavljivo privlačno je tekmovanje avtomobilčkov v trobljenju, globoko razumljiva jutranja lenoba, zaradi katere se malčkom ne ljubi skrtačiti svečk in umiti sprednje šipe … Skratka, zelo zabavno in sveže.

Precej bolj tradicionalna je formalna zasnova /…/.

 

Ni komentarjev
Objavi komentar