Revija

Tomaž Šalamun, od diverzije do absoluta – kdaj »to« je in kdaj »to« ni Zadnja leta življenja pesnika Tomaža Šalamuna je postalo med razlagalci njegove poezije kar naenkrat v veljavi, da je njegova poezija osvobojena vsakršnega cilja, namena, koncepta, vsakršnega poskusa nekaj določenega ubesediti. Na svojstven način je k takšni formulaciji pripomogel tudi avtor sam […]

Končno sta med prvorazrednimi slovenskimi pesniki novejšega časa vsaj dva, ki ostajata kljub vsakršnim šolskim poskusom, da bi ju uvrstili med obvezno znane avtorje, na stopnji najmanjše možne popularnosti in bosta na tej stopnji verjetno zmeraj ostala – Božo Vodušek in Anton Vodnik. Toda tudi tadva sta samo eden od neštevilnih primerov, ki dokazujejo, da

Odlomek iz romana poglavje /…/ *** Spustila sva se navzdol. V podzemlje, ti ne Evridika, jaz še manj Orfej. Stopnice za nama so izginjale, pred nama so se razstirale. Strme, svetlikajoče se od neštetih (mrtvih?) organizmov. Vse globlje in globlje, dokler ni pred nama zrasel gozd, množica, več sto kamnitih stebrov s koreninami v temni,

/…/ Klopčič Lavrenčič: Pred mano je vaš najnovejši roman Beseda, ki je nimam, roman za odrasle, ki pa ima kvalitete crossover romana. To delo je zgostitev vašega daljšega raziskovanja določene teme, ki je – vsaj pri nas – precej neznana, predvsem pa neraziskana. Nam lahko poveste nekaj več o osrednji temi in o tem, kako

/…/ Lani sva za las ušla izpod tovornjaka. Mislila sva, da je bila sreča, uboga bedaka. Rešil naju je bog. Za trpljenje, ki naju čaka. Ervin Fritz (na dan, ko je izvedel, da je žena zbolela za rakom)   Dvaindvajsetletna Traudl Humps je je bila prepričana, da jo je doletela sreča, ko je bila na

O literarnem novinarstvu se v Sloveniji ne govori in ne piše prav veliko, ali pa se vsaj precej dolgo ni, čeprav imamo med slovenskimi novinarji in novinarkami kar nekaj odličnih pisateljev in pisateljic. Sonja Merljak Zdovc je bila ena prvih, ki je pri nas izpostavila tovrstno pisanje; z literarnim žurnalizmom enega od glavnih pobudnikov tega

Sodobno slovensko slikarstvo je po veliki zgodbi Emerika Bernarda, ki je dosegla vrhunec v osemdesetih in devetdesetih letih ter, zašlo v krizo, osebnostno, saj so le redki avtorji ostali zvesti sebi in umetniškemu poslu, in splošno, generalno, zaradi »vdora« novih medijev v narodne galerije. Te danes – kljub vnovičnemu odkritju slike in »klasične« umetniške podobe,

Širjenje mej bionadzora   »Zarišite mi mejo, prosim.« Kakšna podoba vam pride pred oči? Večina med nami bi morda pomislila na zidove ali ograje iz bodeče žice, trdno postavljene na mejnih območjih. Utrjene pregrade od Velikega kitajskega zidu do Berlinskega zidu so dolgo služile kot simboli vladarskega nadzora. Danes pa se je pojavil nov trend:

Josip Osti je bosanski in slovenski pesnik mednarodnega formata in univerzalnega dometa. Njegova sveža, ozemljena in simbolno nabita poezija čustveno nagovarja sleherno bralko in bralca v temeljni človečnosti, v usodni ranljivosti ter odprtosti lepoti in grozi, ljubezni in smrti. Oče Narcis je bil Furlan, delno slovenskega rodu, mati Veronika pa Hrvatica; mešano poreklo je bistveno

Maja Murnik   Nina Dragičević: To telo, pokončno. Ljubljana: Založba ŠKUC, 2021.   Moje telo nikoli ne more biti zares pred mano, kot so lahko objekti, temveč je ves čas z mano, nenehno percipirano je. Je način in vmesnik, prek katerega spoznavam svet, je telo-subjekt, je pred leti zapisal Maurice Merleau-Ponty, eden ključnih premišljevalcev telesa