Koprivnikar: Če se vrneva vse na pričetek, poezijo ste pisali že kot srednješolec, se nato kot pesnik razvijali ob študiju primerjalne književnosti, v literarni svet pa vstopili s pesniško skupino 443 (prej 442), ki se je v času študentskega gibanja v Ljubljani razvila iz skupine 441. Danes so pesniške grupacije posameznih glasov prej izjema kot pravilo, kot eno zadnjih morebiti lahko štejemo skupino Idiot, ki je še združevala mlado pesniško generacijo, trenutno stanje pa kaže skorajda popolno individualizacijo pesniškega sveta. Kaj vas je kot mlade gnalo v tedanjih časih, za kakšno estetiko in družbo ste se borili in kaj menite o odsotnem dialogu slovenske poezije v današnjem času?
Jesih: Takrat je bilo pač tako, da so se literati – pa slikarji pa glasbeniki tudi – združevali, da bi si olajšali dostop do javnosti bodisi s knjigami bodisi z javnimi nastopi. Po Pesmih štirih takšnih skupinskih nastopov ni manjkalo. Skupina 441 je bila že izdala knjižico in priredila nekaj literarnih večerov. Ko sva se jim s Tomažem Kraljem pridružila, smo kot skupina nastopili najprej z objavo zajetnega bloka v reviji Problemi, spomladi leta 1969, bil sem maturant, pa še z ugledališčenim večerom poezije. Jeseni smo se že imeli za gledališče – Pupilije Ferkeverk – in z režiserjem Dušanom Jovanovićem pripravili predstavo, ki se je zapisala kot pomembna in celo prelomna za moderno gledališče. Kaj nas je gnalo? Za tedanje tovariše težko rečem, lahko povem zase. Letom primerno sem si želel biti opažen kot jaz sam in bi za to najbrž naredil marsikaj. Večkrat sem že javno modroval: iz mladega človeka vse vpije »tu sem«. Tudi zato v tedanjih pesmih toliko provociranja v vseh pogledih, od vulgarizmov in banalizmov do politično kočljivih izjav. In še: literatura je bila takrat spoštovana in pomembna javna dejavnost, nenehno opazovana in vrednotena z najrazličnejših zornih kotov. Ne vem, s čim v današnjem svetu bi jo lahko primerjal. In seveda sem kot bralec in nemara nekoliko nadarjen čutil bližino z nizanjem besed v neki red, naj bo v smisle ali nesmisle. Dobro desetletje pozneje pa sem, hvalabogu, že vedel, da imam sicer veliko srečo, da sem se znašel v tako sijajni dejavnosti, a da pri tem sam nisem nič važen. Najtudi tistega, kar pišem, brez mene ne bi bilo. Svoje je bil seveda prispeval tudi študij komparativistike, pol sam študij, pol pa sijajna generacija tovarišev, kolegov. In nenehno branje beletrije – ki nas zna s svojo veličino narediti majhne in pohlevne – in nekaj tudi teorije in najbolj nespregledljive filozofije, večidel po priporočilih kolegov. Svoje je opravil tudi čas: proti Kristusovim letom je pa že ura, da fant malo dozori.
Koprivnikar: Svojo prvo pesniško zbirko, Uran v urinu, gospodar! (1972), ki danes velja za eno najpomembnejših zbirk slovenskega modernizma, ste izdali v območju divjega ludizma. Tedanje vrednote, tudi pesniško estetiko in klasične metrične oblike, ste podvrgli ironiji, sarkazmu, satiri in vsebinsko skozi asociativne, metaforične besedne igre podajali vsakdanje, celo banalne vsebine. Danes prelomno delo je kritika sicer sprejela različno, ustvarjanje so primerjali tudi z delom pokojnega Tomaža Šalamuna. Kako gledate na literarno kritiko? Je njeno mnenje vplivalo na vaš razvoj in kako se je slednji odzival ali pa se še odziva na delo preostalih predstavnikov »vaše generacije«?
Jesih: Privlačili so me rima in skandirani pesemski ritmi. In ker je sočasna poezija tedanjih mladih ljudi nastajala povečini v prostem verzu, se mi je zdelo duhovito, rečeno v današnji govorici, zasesti prosto nišo rimanega sveta. Moram navreči, da tudi kot najbolj zadrt modernist nisem nehal brati in spoštovati stare poezije. Posebno slovensko in Puškina in Lermontova, rad sem imel Tjutčeva, pa tudi Angleže. Pri prvi knjigi se mi je zdelo predvsem važno, da stavki in s tem pesmi nič ne pomenijo. Besedam, sem spoznal, pomena pač ni mogoče odvzeti, stavek z besedami, ki pomenijo, pa je lahko čisto brez smisla, hvalabogu. In vendar niz brezsmiselnih stavkov naredi neko vzdušje; seveda ima tu svojo vlogo tudi ritem, dvo- ali trizložne stopice.
Žal mi je esej Majakovskega Kako delati verze prišel pod roke šele pozneje, tako da so rime sramotno slabe, večidel istovrstne. In Žirmunski. Tudi nonsens poezijo – kot koncept –, sem spoznal šele pozneje, čeravno sem se bil z njo gotovo že srečeval. Moram pa Vas popraviti: zbirka ni bila prelomna, ne po tedanjem odzivu ne v poznejših pregledih, kar jih poznam.
/…/