Slovo od leta, ki se noče končati
Besede imajo moč, da premikajo predmete, razmikajo obale in vrtijo ozvezdja. Ko naredim piko, vzvalovi površina. Slutim skrivnost, o kateri še ne morem govoriti. V eni od mojih zgodb, morebiti v prvi uspeli pisateljski pripovedi, se pripovedovalec spominja prizora iz otroštva, morebiti zares doživetega, saj je v njegovi notranji predstavi še vse živo, jasno in ostro, kot bi bil sredi doživetega, čeprav tisti, ki piše, ve, da prostora, ki ga upodablja, ni več, še več, izgubil se je tudi junak pripovedi. Pa vendar, pripovedovalec še vedno, čeprav samo takrat, kadar piše, gleda tisti izginuli svet. Vidi z očmi otroka, ki je še vedno nekje v njem, kot bi opazoval z nekakšnim notranjim očesom, ki se nikoli zares ne zapre; jezik je svetloba, ki osvetljuje temine spomina. Tako še vedno, zahvaljujoč jeziku in njegovi imaginativni moči, lahko odprem okno na našem nekdanjem stopnišču, spet vidim, zdaj ko pišem ali samo znova berem, tovornjak, do vrha naložen z zaboji praznih steklenic, potem otrok za hip zapre oči, misli, ponavlja, naj vse pade, naj se vse razbije … In res, v naslednjem trenutku se tovornjak zaleti v napušč, zaboji, steklovina in opeka se razsujejo po tleh. Otrok je prestrašen, čuti sram, hkrati pa spozna, da nosi v sebi moč, s katero lahko premika predmete, zato poslej vsakič, ko vidi letalo, pomisli, ne padi, nikoli ne padi, leti daleč. Vse se zgodi v jeziku. Vsakič, ko bralec ali pripovedovalec obnovi zgodbo, se nekje znova razsujejo zaboji in dvorišče prekrijejo črepinje. Ne vem, morebiti bo takrat, ko ne bo nihče več odprl knjige, konec tudi čudežev, svet se bo ustavil, slika bo stemnela. “Minevanje časa manjša podobe, vendar jih ne zmore uničiti. Postajajo miniature dogodkov, vendar ohranjajo toploto, barvo in svojo notranjo ureditev. Preprosto moramo biti večji od svoje preteklosti, da bi jo ohranili. Vsi ti kraji in dogodki so brez izjeme banalni. Lahko bi se zgodili komur koli drugemu in kjer koli drugje,” zapiše Andrzej Stasiuk v Fadu.
Od tal se naglo dvignem s hitro gondolsko žičnico, ki me potegne proti vrhu gore. Za mano ostaja ozka in dolga kotlina, ki se vije med gorami kot široka, usahla reka. Daleč spodaj je še vse potopljeno v sence, tam je jezero, obraslo s suho trstiko, ki sem ga obhodil zgodaj, še preden je siva svetloba obsvetlila samotno gaz skozi gozd, sijal je samo sneg, kot bi mraz žarel. Jutranja megla se še oprijema pomrzlih tal. Iz temnih streh, ki so od tukaj videti kot pomanjšane, se vije droben siv dim. Nad človeškimi bivališči, cestami in pasovi gozdov ob vznožju bdijo mogočne gore. Tiho, zamaknjeno in odsotno ležijo na zemlji. Brez veliko hrupa in lažne pozornosti se nekje na vetrovnih vrhovih dotikajo neba. Ljudje spodaj pa stojijo v dolgih vrstah in čakajo pred blagajnami. Kupujejo smučarske karte za vzpon na sončne, bele strmine, ki se spuščajo čez gorska pobočja. Kot obljuba svobode. Šele pod vrhom, ko so vrste pred gondolami in nestrpnost, vznemirjenost ter veliko pričakovanje, ki preplavijo smučarja, preden se dvigne iz meglene doline, torej ko je vse tosvetno, vsakdanje in običajno že za nami, šele takrat se kot po čudežu od nekod prikaže čisto jutranje sonce. Sije v tesno gondolo, ki nas z vsakim nihajem ponese više, bliže luči. Ostra svetloba se lomi med smrekami in se lesketa na zaplatah snega, kot vznemirjene otroške oči, ki pogledujejo po vejah, previsnih skalah in temnih kotanjah. Kljub zimi tukaj ne zmrzuje. Kapljice padajo v potoke, hudournike in potočke, vse počasi teče, pada, izpodjeda zemljo, kot bi se po vodnih žilah hranila, napajala gora. Živi od bistre vode, svežega zraka in jutranjega sonca.
Takoj ko s smučmi na rami stopim iz gondolske postaje, me prevzame gorska pokrajina. Smuči spustim v sneg in za hip pogledam proti dolini, ki leži nekje globoko spodaj, skrita pod odejo oblakov. Pogledam navzgor, proti najvišjemu vrhu, ki se lesketa v soncu kot konica zlatega peresa. Od tam se spušča sprva ozka in strma proga, ki se kmalu pod previsom razširi v belo planjavo, po kateri se spuščajo prvi smučarji. Kot drobne pike, ki za sabo puščajo pravilne, nekje daljše, drugje krajše, vijugaste sledi v snegu. To je pisava, smučarjev rokopis na belih listih gora. Poženem se z vrha, iščem nove, strme, hitre in še nepopisane površine, spuščam se, vijugam. Z robniki pritiskam v pomrzli sneg, trudim se, da bi bil moj rokopis v snegu pravilen, enakomeren in neprekinjen. Menjavam dolge in kratke zavoje, ostre in mehke, kot otrok, ki se veseli lepih, dolgih stavkov, s katerimi polni vrstice in strani v brezčrtnem zvezku. Navdušen je, da je po dnevih in letih vaje usvojil umetnost pisanja.
Medtem pa na drugem koncu sveta, pod istim soncem, divjajo uničujoči požari, bruhajo ognjeniki in pustošijo cunamiji. V pregretem, razžarjenem ozračju izginjajo gozdovi, travniki, hiše. Umirajo ljudje. V ognjenih zubljih je bilo ujetih in je poginilo brez števila mnogo živali. Nedolgo tega se je nebo nad Avstralijo obarvalo rdeče; zarja, škrlatno jutro ali večer, ki jo tukaj opazujem z občudovanjem, se je nekje preobrazila v goreče oblake dima in prahu, ki so plavali čez kontinent.
Apokalipsa, pomislim, ko sredi mrzle, a ne ledene, noči stojim pred hišo pod gorami. Nebo je temno in brez zvezd, dolina je pod megleno odejo. Razsvetljena je le smučarska proga, ki se pod gondolo spušča z vrha gore vse do doline. Vso noč se po njej vozijo teptalni stroji, iz visokih stolpov in snežnih topov prši umetni sneg, s katerim vzdržujejo snežno odejo, ker naravnega snega že dolgo ni dovolj za celo smučarsko sezono. Vodo za zasneževanje zbirajo in potem črpajo iz velikih umetnih jezer in bazenov. Vendar kmalu tudi ta potratna in okoljsko razdiralna tehnologija ne bo zadoščala, da bi žičničarji in hotelirji lahko privabili in zadržali smučarje na svojih progah. Poleg zelenih zim in pomanjkanja vode za zasneževanje so vedno bolj nepredvidljive tudi zimske temperature. Dnevi so vse toplejši, temperature mnogokje ne padejo več pod ledišče, tako da predvsem v niželežečih krajih, kakršen je tudi ta, kjer zdaj premišljujem o ognju in snegu, ne bodo mogli več proizvesti niti umetnega snega, na katerem bi lahko vijugali navdušeni smučarji ter nanj pisali svoje otroške spomine na prva smučarska doživetja.
Zima je astronomsko čas po zimskem Sončevem obratu; nekoč, ko so ljudje še globoko doživljali čas, predvsem v povezavi s spremembami letnih časov ali z opazovanjem nočnega neba, so morebiti goreli visoki ognji po gričih, iskre so letele po dolinah ter naznanjale premene časa, predvsem pa so se ljudje ob praznikih prehoda ustavili, za hip opustili težko in izčrpavajoče delo na zemlji, se zbrali ob ognju in se veselili. To je bil tudi čas za pripovedovanje in prenašanje zgodb, ki še dolgo po tem niso bile zapisane, kot vemo danes; ključne zgodbe so se prenašale z ustnim izročilom, s pripovedovanjem, z umetnostjo, ki so jo obvladali le redki, predvsem tisti s posebnim talentom. Samo domnevamo lahko, da so se iz rodu pripovedovalcev, ki so zmogli oblikovati sprva preproste in potem, sčasoma, z dodajanjem izkustvenega materiala, pa vse bolj kompleksne zgodbe, s katerimi so animirali občinstvo, pozneje profilirali svečeniki, magi, vrači in na koncu tudi umetniki, predvsem pesniki, plesalci, glasbeniki in slikarji. V teh pripovedih, bajkah, mitih in legendah, ki so jih zmogli prepričljivo upodobiti navdahnjeni posamezniki, jih zapeti ali podajati v obrednih oblikah, so bili skriti starodavna sporočila in izkušnje ter predvsem presežni smisel; bile so to zgodbe o ljubezni in smrti, ki so bile pomembne za ohranitev ter za preživetje skupnosti. In takšne so ostale vse do danes; kljub iluziji, da se je svet spremenil ter da sodobni človek ob znanstvenem in tehnološkem napredku ne potrebuje več mitov, pesem ostaja ista. Legende, bajke in miti nam pričajo, da so nekoč tukaj poleg ljudi, živali in rastlin bivala tudi nadnaravna bitja, ki so naseljevala vrtove, hiše, gozdove, reke, polja in nebo z oblaki ter zvezde v globoki noči. Ob vidnem je obstajal še nevidni svet, poln nenavadnih bitij, ki so posredovala v boju med dobrim in zlom, v suši in poplavah, ob bolezni in nesreči. Čeprav teh čudovitih in tudi strašnih bitij nobeno živo oko že dolgo ni videlo, morebiti tudi zares nikoli niso obstajala ali, bolje, še nikomur ni uspelo, da bi jih izsledil, ali pa morajo tisti, ki so se z njimi kdaj srečali, o tem molčati, torej kljub vsemu je tem domišljijskim bitjem uspelo, da so preživela, se ohranila vse do danes, kajti še vedno bivajo v jeziku, v domišljiji in predvsem v zgodbah, s katerimi si še vedno poskušamo razložiti strah in bolečino, doumeti globine ljubezni in skrivnost smrti. Vsi vemo in nekje globoko čutimo, da dnevi, leta in nasploh življenje nenehoma odtekajo, vse se spreminja in preobraža, a vendar prav tako vsak izmed nas čuti, upa, da se nekje globoko v nas nekaj tudi ohranja, da se nekaj nikoli za vedno ne izgubi, kot bi vendarle obstajal neki temelj, ki ne zgrmi v nič. Mogoče je to samo pesem, zgodba, refren, ki se ponavlja in se nam nenehoma vrača v spomin. Prisluhnem pesmi in občutim tišino, kot bi odzvanjalo vesolje. S pesnikovimi besedami, Kajetan Kovič: Zima: »Zunaj hitre vode tek / dolgo noč na dvoje reže. / Šelesti prihodnji sneg. / Zrak je poln njegove teže. // … // Le na daljni, temni gori / ob še negotovi zori / tuli osameli volk.«
Toda kako se posloviti od leta, ki se noče končati? Poznana je sladka in po svoje povsem lažna obljuba, s katero so pred dobrim stoletjem novačili in pošiljali golobrade rekrute v prvo svetovno morijo, namreč, da se bodo zagotovo vrnili domov, živi ali mrtvi, tega sicer ne ve niti bog, še pred božičem. Ciniki, in zgodovinarji so seveda največji med njimi, bi dodali, da so se seveda vrnili, živi ali mrtvi, toda tisti božič so čakali v usmrajenih in blatnih jarkih predolga štiri leta. In tisti, na pol mrtvi, ki so se po tem, ko je svet tako rekoč razpadel na dvoje, na troje, v ta svet brez upanja vračali, ga niso več prepoznali. Tako kot tudi njih samih, teh pohabljenih fantov, ki so se dolgo nazaj odpeljali na oddaljene predbožične fronte, še golobradi, vrnili pa so se postarani, izgubljeni in neozdravljivo pohabljeni, z razbolelimi pljuči in raztrganimi dušami, tudi njih nihče od domačih ni nikoli več zares prepoznal. Božično leto se je po nedoumljivi logiki, po spletu bolečine in norosti, kot bi rekel Kafka, raztegnilo v štiri leta, ki so spremenila stoletje, celo v tisočletje. Pa tudi takrat še ni bilo vsega konec, kot bi po letih človeške norosti v umirajočega konja začela brcati še narava. Kar niso pokončali vojaki, generali in nori cesarji, vse, kar je po veliki vojni še lezlo in migetalo v predsmrtnem strahu, je pokončal smrtonosni virus. Španska gripa, kot se za današnjega bralca skoraj romantično bere ime te doslej verjetno najstrašnejše pandemije; če pomislim, ne da bi hkrati mislil na razsežnost današnje epidemije, je tista gripa zadala zadnjo in usodno brco v glavo umirajočega sveta. Propadli so imperiji in z njimi zastarele oblike organizacije in reprezentacije sveta. Možje, ne več fantje, ki so preživeli, tako kot njihove družine, se po vojni in še posebej po pandemiji španske gripe zares niso nikamor vrnili, ne v nekdanji svet niti v normalnost. Nekdanjega sveta ni bilo več, kar je ostalo, je čez nekaj desetletij pokončala naslednja svetovna vojna, ki je že čakala za ovinkom. Nihče zares ne ve, kdaj in predvsem kako se bo to leto izteklo, zdaj je že mogoče misliti, da se pravzaprav ne bo nikoli končalo, čeprav so nam obljubili, da bomo vsi cepljeni še pred božičem, toda zdaj že vsak, ki premore vsaj nekaj zgodovinskega spomina in kanček domišljije, ve, da bo tudi ta virus spremenil vse, čeprav nima tako romantičnega imena, saj živimo v politično korektnih časih, tako da ne govorimo več o kitajskem virusu, ampak zgolj o novem koronavirusu, a vendar, moramo si priznati in spoznati, da je ta virus svet dokončno spremenil, točneje, bil je povod za spremembe, tako kot je bil povod za veliko vojno atentat v Sarajevu. Leta, ki so sledila vojni in predvsem pandemiji, so prinesla drugačno svetovno ureditev, politično, ekonomsko, znanstveno, in posledično tudi povsem drugačno umetnost. Zares se je šele takrat razmahnila moderna doba, ki se je napovedovala že dolgo, predvsem pa je zajela skorajda ves planet.
Če nekoliko preskočim poglavja iz zgodovinske čitanke o tem, kaj je sledilo, ter se za hip zazrem skozi okno, zunaj rahlo sneži, tako kot običajno v času okrog zimskih praznikov. Vendar so ulice nekoliko bolj prazne, puste, kot bi se vsi odpravili iz mesta. Gorijo le barvaste lučke nad opustelimi trgi, morebiti tistim, ki se bodo še kdaj vrnili. Predvsem pa se je lani začelo množično cepljenje proti novemu virusu, prvi je bil cepljen, kot poročajo družabna omrežja, upokojeni mariborski nadškof, in to le nekaj dni po božiču. Tokrat je trajalo manj kot eno leto, od božiča do božiča, da se je začela nova doba. Mogoče bo kakšen kolumnist čez stoletje, seveda, če bo takrat še kdo bral zapise v tej anahroni obliki, zapisal, da je bilo ob božiču leta 2020, ko se je začelo cepljenje proti novemu virusu ter s tem začetek konca pandemije – pandemije, v kateri je bilo največ umrlih na svetu na sto tisoč prebivalcev prav v Sloveniji, v deželi, ki je mogoče takrat ne bo več, ostal bo morebiti samo še njen slovarski jezik, slovenščina, ki jo bodo znali brati samo še raziskovalci, govorili pa jo bodo zelo redki posamezniki, tisti, ki se bodo še živo spominjali epidemije, pripovedovali pa bodo samo še v nenavadnem, a lepem narečju, ki se bo ohranilo v bližini nekdanje struge reke Mure, ki bo verjetno tekla med že dolgo razpadajočimi in že zdavnaj zapuščenimi jezovi, kot bo razvidno s stare topografske karte, shranjene zgolj v digitalni obliki; kot zanimivost, bo mogoče ugotavljal, prekmurščina se je ohranila samo zahvaljujoč posebni obliki govora, ki se je nekoč imenovala pesem, zaradi lepote, sporočilnosti in lažjega pomnjenja je tako čudežno obstala skozi stoletje – torej, morda bo neznani kolumnist zapisal, da se je podobno, kot se je nekoč po španski gripi rojeval modernizem, po naši epidemiji zgodil konec postmodernizma. Če sta prvo obdobje zaznamovali industrializacija in mehanizacija skoraj vsega sveta, bo novejše obdobje zaznamovala digitalizacija, ki bo zajela popolnoma ves življenjski svet.
Zagotovo se bo to noro leto samo izteklo, ne bo se končalo, ampak prelilo v nekaj, kar še nima imena. Gotovo je le, da to ne bo konec časa niti zgolj ponovitev nekega preteklega časa, še manj vrnitev v navidezno normalnost in običajnost sveta in življenja, ki smo ga poznali. Pandemija se je končala, epidemija se je začela.
Ob potki, ki jo vsako jutro prehodim, sem na vrtu zapuščene hiše opazil prve šopke zvončkov. Še dan pred tem veselim in tihim oznanilom, da prihaja v pokrajino pomlad, na tistem pustem in pozabi prepuščenem kraju ni bilo nobenega znamenja, ki bi nagovorilo zamišljenega sprehajalca. Zdaj pa so drobni beli cvetovi nenadoma pritegnili mojo pozornost, kot bi me prebudili iz uhojene rutine, da sem se za hip ustavil in se razgledal po vrtu in hiši, ki sameva za visoko ograjo, skrita za smrekami in visokim ogolelim drevjem. Rolete so spuščene, v nadstropju je priprto eno samo okno, skozi katero še diha hiša. Naredim nekaj previdnih korakov naprej, na tleh ležijo dolge, trhle veje, ki so odpadle od dreves, ki jih že dolgo nihče ni obrezal, tudi pod njimi opazim bele cvetove kot edine znake življenja, zdaj se vrhovi dreves že naginjajo čez streho, visoke veje ležijo na balkonu. Samo še ena pomlad pride in drevo bo vstopilo v hišo. Spominjam se zapuščene in propadajoče hiše pesnika Alojza Gradnika na Goriškem, v katero smo iz radovednosti nekoč nepovabljeni vstopili s prijatelji. Bili smo druščina mladih pesnikov in pisateljev, ki smo prebedeli toplo noč, ter fotograf, ki je šel z nami navdušeno fotografirat znake minljivosti, trohnenja in razpadanja. V povsem uničeni hiši sta vlaga in plesen ogulili stene in razjedli nekoč imenitne tapete z rožami in zelenimi venci, rožnati stropovi so bili udrti, v zgornjem nadstropju, v katero smo se pritihotapali čez polomljene stopnice, ograja je ležala razsuta po tleh, je v nebo zijala velika odprtina, kot rana v strehi, skozi katero je bilo videti modro, čisto in spokojno poletno nebo. Knjige so bile razgnite in pometane po tleh, kredence odprte, razbite in izropane. Nazadnje smo uspeli odsuniti še povešena vrata v sobo, ki je z balkonom gledala na vrt, sredi katerega je rasla stara, košata murva. V senci drevesa smo vsak večer poslušali poezijo, verze pesnikov, ki so dolgo v poletno noč izgovarjali besede v vseh jezikih sveta. Zgodilo se je tudi, da se je sredi noči zastrla luna in so z oddaljenih planin priplavali težki nevihtni oblaki. Ulilo se je, mi pa smo kot uročeni vstali s sedežev in stoje sredi moče poslušali čarobne besede. Stihe, ki niso bili močnejši od dežja niti šibkejši od naliva, pravzaprav je deževalo in grmelo tako zunaj kot nekje globoko znotraj; isti dež, v drugem prostoru, tako v dušah očaranih poslušalcev kot v besedah zamaknjenih pripovedovalcev. Ko so se trhla vrata naposled vdala, smo obstali kot uročeni. V prostor so skozi razbita okna in razpadle okvirje rasle dolge in mogočne korenine, ki so prekrile črno psiho, stole, razpadajoča tla in so se že razraščale čez visoko in umetelno izrezljano posteljo. Nad njo je viselo veliko olje na platnu, ki je zaradi vlage že izstopilo iz okvirja, vendar je bilo kljub plesni in temini še moč prepoznati resna in ponosna obraza mladoporočencev, ki sta še vedno lebdela nad svojo nekdanjo zakonsko posteljo. Njuno ležišče je bilo nedotaknjeno, pogrnjeno, vzglavniki in odeja so bili oblečeni v zeleno posteljnino z belimi cvetovi, kot bi posteljo še vedno čuval angel pozabe. Ničesar si ne bi zapomnil iz tistega zdaj zagotovo že izginulega prostora, če me v tistem hipu ne bi prevzela skrivnostna, visoka in čista svetloba ter me ne bi preplavila globoka tišina, ki še edini zmoreta ohranjati spomin, tako kot tista vedno bolj temna in bleda mladoporočenca nad posteljo. Nagovarjata me, odmevata v jeziku, ki je naš edini dom.
Vračanje v preteklost, brskanje po starih časopisih, branje knjig, obujanje spominov na minule čase ne prinašajo zgolj veliko presenetljivih spoznanj in nenavadnega veselja, ki ga takšno potrpežljivo ter samotno raziskovanje odpira, namreč ob tem se prostovoljnemu raziskovalcu ponujajo številni uvidi in skrite paralele s sedanjostjo. V dolgih mesecih zaprtja javnega življenja, ki ga je izsilil trdoživi virus, predvsem pa iz radovednosti ter v tesni povezavi s pisanjem, sem se za nekaj časa preselil v drug, vzporeden čas in prostor. Namesto vsakodnevnega branja svežih časopisov in novih knjig sem ob jutrih brskal po svojih arhivih, prebiral knjige in vsako jutro bral stare časopise, predvsem tiste iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Sčasoma me je prevzel močan občutek, da pravzaprav ni razlike med minulostjo in sedanjostjo; kot bi se zgodbe, dogodki, politika in tudi oglasi za vedno nove in vedno boljše aparate ves čas zgolj predelovali in seveda predvsem ponavljali. Večno vračanje istega, je pisal znameniti filozof. Ob dolgotrajni osamitvi in vsaj delni odtegnitvi od novic ter ob prebiranju starih časopisov bi človek zares težko ločil sedanjost od preteklosti, izmišljijo od resničnosti, še več, laž od resnice. Ni odveč niti pretirano, če ponovimo znano tezo, da je naša realnost predvsem družbena konstrukcija; poenostavljeno povedano: naša resničnost je niz dogovor, navad in običajev, ki tvorijo neko navidezno, krhko realnost, o kateri ne podvomimo, ko se zjutraj prebudimo. Brez te družbene, po svoje dogovorne realnosti, ki nam vliva zaupanje in v katero moramo tudi verjeti, ji zaupati, da se nam svet ne bi vedno znova sesuval, torej brez tega družbenega konsenza ne bi mogli živeti. Vprašajmo se, kdo pravzaprav ustvarja in vzdržuje ta videz resničnosti, to našo skupno družbeno realnost? V preteklosti so to zagotovo bile različne avtoritete, predvsem rodovne, religijske in vojaške. Kdor je imel monopol nad vero, znanjem in nasiljem, je vsiljeval in hkrati tudi zagotavljal družbeno resničnost, v sodobnih družbah pa so to predvsem mediji. Še nedolgo nazaj predvsem klasični, knjige, časopisi in seveda radio ter televizija, danes, v tem trenutku, pa se zdi, da monopol nad resničnostjo vse bolj prevzemajo družabna omrežja. Kar se zgodi, še več, kar se bo zgodilo, se najprej objavi na družabnih omrežjih. In nič se ne zgodi, ne da bi se zgodilo na družabnih omrežjih. To je nova družbena realnost, ob kateri se zbujamo, delamo, počivamo in tudi zaspimo. Kdor ne spremlja družabnih omrežij, ne živi v povsem istem svetu kot tisti, ki so omrežja povsem posvojili. Razlika je morebiti neznatna in nevidna, a drastična, tako rekoč epohalna, tako kot nekoč med pismenimi in nepismenimi. Nova pismenost je digitalna. Seveda je nujno ohranjati kritičnost in tudi skepso, saj noben medij še zdaleč ni popoln; kljub obljubam o demokratičnosti in pluralnosti je vsak medij ideološki, pristranski. Toda zavedati se je treba moči in vpliva, ki ju mediji nosijo, predvsem pa njihove odgovornosti. Šele nedavno, ob zaprtju Trumpovega Twitterja in ob množičnem blokiranju elektronskih računov, prek katerih se razširjajo nepreverjene informacije in čudaške teorije zarote v povezavi z epidemijo, cepljenjem in tudi bizarnimi političnimi programi, smo se začeli zavedati, kako velik, globok in dolgotrajen vpliv na družbeno konstrukcijo realnosti imajo družabna omrežja, ki smo jim sprva pripisovali zgolj minoren vpliv, kot da bi bila res narejena zgolj za zabavo in kratkočasenje. Vsakič, ko zaženete aplikacijo in zgolj s palcem preletite novice na vašem priljubljenem omrežju, no, večina nas ima aktivne vsaj tri račune ali več, potrdite in hkrati utrdite svojo vero v četudi zgolj virtualno konstruirano družbeno resničnost, ki jo v ozadju ustvarjajo zapleteni algoritmi in predvsem naši prostodušni kliki.
Dve mesti, dva prostora se nikoli povsem ne prekrivata, čeprav sta si povsem podobna. Obe mesti nosita isto ime, njun tloris, s cestami, ulicami in hišami, je identičen. Še več, tudi njuni prebivalci, meščani, naključni prišleki ali naseljenci, za katerimi se je že morebiti izgubila sled, so si povsem podobni. Mesto, recimo mu Sobota, je moč najti na zemljevidu, kraj lahko obiščemo, se sprehodimo po njegovem središču in obrobju, vidimo ga in občutimo, takšnega, kot se nam razkrije v realnem času in prostoru, tukaj in zdaj. Vendar ob tem mestu obstaja še druga Sobota, kot odsev v vodi, privid na koncu ceste ali senca hiš, ki se ves čas spreminjajo, tako kot letni časi in naše notranje razpoloženje, pa vendar ta prostor ni nič manj resničen. To nevidno, imaginarno mesto, sestavljeno iz zmesi spomina in domišljije, je narejeno iz zgodb, pripovedi in urbanih legend. Čeprav sta si mesti na videz povsem podobni, je njuno notranje doživljanje v očeh opazovalca povsem različno. Mesto ima toliko podob, kot je njegovih pripovedovalcev, opisovalcev in njihovih spominov. Javier Marías v knjigi Benetke, interier zapiše: “Človek je vpet v stvarnost, zelo različno od stvarnosti v preteklosti, in je nikakor ne izgubi zaradi nenadnega obiska daljnega. A že večkrat, ne le enkrat, sem zapisal, da je prostor edini resnični hranitelj časa, minulega časa. Zato nastopi, kadar se kdo vrne v mesto, ki mu je domače, hipno doumetje časa v celoti, in čas, ki je bil predvčerajšnjim daljni Madrid, danes postane lažno bližnji v Benetkah.” Vsa mesta se spreminjajo, preobražajo, nekatera počasneje, druga hitro in radikalno, njihovo kontinuiteto in razvoj skozi čas ohranja in rekonstruira zgodovina. Poleg te horizontalne, objektivne in znanstvene podobe, ki je tesno naslonjena na mnogotere vire in ostaline, pa obstaja še druga, vertikalna os, s katero prostor razodeva svojo skrito, nevidno, duhovno podobo. Njena duša je pripoved. Brez nje bi se mesto izgubilo. Ostalo bi samo topografsko ime, točka na zemljevidu, kamen brez zgodbe. Odkar pišem, obiskujem tisto drugo Soboto, nevidno, narejeno iz domišljije in spomina, vedno pogosteje zaidem v ulice, hodim po cestah in posedam po vrtovih, pogledujem skozi okna, ki jih ni več, čeprav so stene, tlakovci in vrata še vedno tam, ampak njihovih naseljencev ni več. Zdaj iščem besede v njihovi tišini, odsotnosti, z njimi poskušam vzdrževati namišljeni dialog, da se ne bi dokončno izgubil v mestu. Zgodbe so najzanesljivejši zemljevid. Ali, kot piše na drugem mestu Stasiuk: “Ali sploh obstaja boljša metafora za pot od uničenega zemljevida? Ali obstaja plemenitejša vrsta potovanja od potovanja po sledeh pisatelja, čigar knjige občuduješ? Da, to je romanje. Saj romanja vendar niso nič drugega kot starejše sestre potovanj sploh.”
Včasih dolgo sanjarim in listam po prebranih knjigah, kakor zdaj, ko sem za hip postal, se spet ozrl od zemlje proti morju, ki je še vedno tam, v mojem spominu enako kot takrat, ko sem ga videl prvič, tiho, globoko in skrivnostno. Ampak zdaj se je v tisto ponotranjeno podobo skozi eno samo dolgo noč neslišno prikradla drobna, neznatna razlika, kot pritajen sij iz zvezdnega ozadja, ki ga lahko opazi samo pozorno notranje oko, kajti tisto drobno lesketanje in valovanje površine, pozabljeni glas ladijske sirene ob izplutju prvega jutranjega trajekta, so še vedno tu, a odtenek svetlobe, njena valovna dolžina in frekvenca sta se nehote premaknili v temnejši spekter. Od prvega kratkega jesenskega izleta k morju, ki sem ga opazoval z visokih pečin, ki strmo padajo v Tržaški zaliv, kjer se je nekoč sprehajal pesnik Rilke, da bi našel navdih, je tudi v meni ostalo nekaj počasnega, elegičnega, otožnega, vendar ne žalobnega, zgolj občutek, da je toplina, ki se je zadržala v zalivu, minljiva. Kmalu nas bodo pokrili megla, dež, hlad in škrlatno listje. Kot bi v spominu bilo nekaj več, kot privid, ki me bo spremljal skozi zimo. Čeprav se človek vse življenje nekako pripravlja, opogumlja, poskuša spraviti s to mislijo, da so nekatere skrivnosti ali resnice nedosegljive, nas ta ista misel vedno znova navdihuje, postavlja v upanje na začetek, v prvo črko nove abecede.
Na koncu povzamem besede, ki sem jih na nekem mestu že zapisal; pomislim, kot bi bilo vse, kar je bilo treba zapisati, že izrečeno, samo prebrati moramo to vedno znova.
Torej: Zaključne besede, s katerimi se iztečejo Sebaldovi Saturnovi prstani, ta velika knjiga o spominu in njegovih prividih, so pomenljive, skorajda preroške, kajti skrivnostni in vedno navzoči prvoosebni pripovedovalec, ki stoji nekje sredi goste, divje in zapuščene pripovedne pokrajine, ki jo nenehoma preči s svojim neutrudnim pešačenjem, kar potem beleži, revidira, sestavlja in ubeseduje v maniri dnevnika, potopisa, zgodovinopisja, memoarjev ali morebiti romana, kakor bomo morali poslej to melanholično in brez dvoma impozantno prozo imenovati; torej, pripovedovalec ve, da bo ob njegovi pripovedi bralec presunjen in hkrati potolažen, vendar nikoli pomirjen ali potešen; pravzaprav je bralec, ko zapre knjigo, celo izpuščen iz teksta, kakor duša umrlega, zapuščen in prepuščen tavanju, samemu sebi. In prav v teh nekaj zadnjih vrsticah tega vztrajnega pisateljskega potovanja po angleškem podeželju v okolici Suffolka in Norfolka, ob zapuščenih obalnih vaseh, ki so nekoč cvetele v blišču in bogastvu, kakršnega sta jim zagotavljala čezmorska trgovina in londonska gospoda, ki je tukaj gradila dvorce ali obiskovala modna poletna kopališča, zdaj pa so tam ostale samo še ruševine in tišina, ki vznemirja domišljijo osamljenega sprehajalca, zatopljenega v spomine, stare dnevnike in besede naključnih pripovedovalcev, čeprav je to pisanje navsezadnje predvsem neumorna, skorajda obsesivna hoja po pripovedovalčevih notranjih pokrajinah, ki so narejene iz snovi, kot so občutek, navdih in spomin – prav tu se morebiti skriva smisel, ki je več kot zgolj pomen ali sporočilo Saturnovih prstanov, ki zastrto sije med besedami in vrsticami s svojim temnim, globokim in melanholičnim obstretom: “… da ne bi duše, ki zapušča telo, na zadnji poti kaj premotilo, bodisi pogled na samo sebe bodisi na dom, ki ga bo kmalu za vedno izgubila.”
Ponovimo, bralcu na koncu ostane samo podoba duše, ki edina lahko zagotovi smisel, in še nadalje, edino, kar lahko dušo premoti pred odhodom, je pogled na njo samo ali na dom, ki ga bo kmalu za vedno zapustila. Kam odhaja duša, ko se odpravlja na potovanje, ki ga ne sme zmotiti domotožje? In zakaj je zapuščanje doma tako usodno, kot bi bil to tisti zadnji in najtežji, a hkrati najbolj osvobajajoči korak, nekaj, kar lahko storimo šele, ko smo se zadnjič pogledali v zrcalo; šele takrat torej, ko smo spoznali samega sebe, lahko zapustimo dom. Brez upanja na vrnitev.
December 2021–januar 2022