»Prehod od mitološkega k racionalnemu mišljenju nikoli ni bil zaključen, tako kot še danes ni popolno človekovo nadziranje narave. Ob vsem tehničnem napredku, ki je daleč prehitel evolucijo, je psihofiziološki model človeka ostal praktično tak, kot se je izoblikoval v obdobju 30.000 do 8.000 pr. n. š. (…) Človekov kognitivni sitem in njegov način simbolnega […]

Kratkoprozna zbirka Eve Markun je na lanskem knjižnem sejmu prejela nagrado za najboljši prvenec leta, že pred tem pa je bila oklicana za najboljšo zbirko kratkih zgodb v okviru festivala Novo mesto short. Avtorica je med platnice ujela zares pestro menažerijo, bogato zbirko živih tujih, divjih živali za razkazovanje (kot pove slovarska definicija na začetku

Podaja v prazno je druga esejistična zbirka Boštjana Narata, v njej najdemo besedila, ki so nastajala med letoma 2014 in 2018 za različne medije (največ za Delo), ob različnih priložnostih, iz različnih notranjih ali zunanjih vzgibov. »Napaberkovanost« je vedno pogostejša praksa vedno več esejističnih zbirk in obravnavana v tem smislu ne izstopa. Včasih lahko takšen

»Dolge poti so res dolge. Na tisoče kilometrov daleč gredo. Na večini se nabere krepko prek sto kilometrov skupnega vzpona. Desetine kilometrov potrebuješ, da jih prehodiš.« Takšna je tudi ameriška Apalaška pot, ki jo je kot prvi Slovenec prehodil Jakob J. Kenda, doktor literarnih ved, urednik in prevajalec (ja, tisti, ki je prevedel Harryja Potterja,

O knjigah, kot je Črna vrana, je težko pisati. Predvsem zato, ker s svojo sporočilnostjo ter poudarjeno spoznavno in etično komponento, ki so na sploh značilne za mladinska literarna dela s problemsko zasnovo, še posebej deklarirano silijo izmed platnic v resničnost, v življenje z vsemi njegovimi temnimi platmi. Tokrat so se v roman Janje Vidmar

Peta knjiga literarnega kritika, esejista, urednika in prevajalca Urbana Vovka Kdo drug in kje drugje se od zanimivega kratkoproznega ekskurza, ki si ga je avtor privoščil z leposlovnim prvencem Garaže (2015), znova vrača k esejistično in kritiško naravnanim zapisom. Če upoštevamo avtorjevo več kot dvajsetletno aktivno recenzentsko udejstvovanje, Stritarjevo nagrado (2002) in vodenje delavnic s

Zbirka Kozjeglavka Zarje Vršič je eden zanimivejših kratkoproznih prvencev, ki nam jih je v zadnjem času ponudil domači literarni prostor – o zbirki Menažerija Eve Markun (2017), ki je na lanskem knjižnem sejmu prejela nagrado za najboljši prvenec leta, smo na teh straneh pred časom že pisali, tukaj pa jo omenjamo tudi zato, ker je

Tako naslov kot dinamična naslovnica (divja vožnja s kolesi po klancu navzdol sredi hribovite pokrajine) knjige Milana Petka – Levokova takoj napeljeta na misel, da je pred nami pustolovski roman. Gre za žanr, za katerega bi pričakovali priljubljenost med mladimi bralci, kljub temu pa se z njim ne srečujemo prav pogosto oziroma v večjih količinah,

Redosled v primeru, da kaj našega izide v tujini, je običajno najprej izid v slovenščini in potem v katerem od tujih jezikov. Pri Manici K. Musil je, če sem prav razbrala z njene spletne strani, včasih obratno: Mravljinčar Franc je leta 2016 najprej izšel na Kitajskem in v Turčiji ter šele letos pri nas. Prav

Najpreprostejši opis Najlepše neznanke svetlobe, ki si naslov izposoja pri Éluardovih verzih, bi bil morda refleksivni družinski roman skozi šest fotografij. Okorno zveneč naziv precej točno povzema vsebino novega Štefančevega romana, ne da bi pri tem obljubljal preveč – tako nekako kot sam roman. Najlepša neznanka svetloba pravzaprav že z naslovnico zaokroži pričakovanja in jih