Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Tone Peršak: Kultura kot legitimacija

Sodobnost / Uncategorized  / Tone Peršak: Kultura kot legitimacija

Tone Peršak: Kultura kot legitimacija

Vloga in pomen, razvoj in preobrazbe, prihodnost slovenske kulture

 

Slovar slovenskega knjižnega jezika (2014) v obrazložitvi gesla »legitimacija« kot primer rabe pojma navede tudi naslednjo opredelitev: »kultura je legitimacija, ki omogoča vstop med evropske narode«. Pred tem opozori, da je ta beseda sopomenka besede »izkaznica« in sklopa »osebna izkaznica«, a zdi se, da je prav z vidika razumevanja kulture v Sloveniji bolj primerno uporabiti besedo legitimacija, četudi veljavni Slovenski pravopis (2001) omeni pešajočo rabo te besede in daje prednost besedi izkaznica. Zlasti zato, ker se zdi, da pojem legitimacija ob tem, da omogoča imetniku, da izkaže in dokaže svojo istovetnost in opravilno sposobnost, opozarja ali vsaj spomni še na pojem legitimnost in tako podpira trditev, da ravno kultura dokazuje upravičenost naroda do enakopravnosti in priznanja enakovrednosti naroda z drugimi narodi.

Velja pa povedati, da gre v zgornjem citatu za razumevanje slovenske kulture kot narodne kulture, uveljavljeno v okviru »prešernovske strukture« (dr. Dušan Pirjevec: Vprašanje o poeziji, 1969) ali celo obremenjene s »slovenskim kulturnim sindromom«, kot piše dr. Dimitrij Rupel (Svobodne besede, 1976), o čemer, po dr. Marku Juvanu, ki je to temo obravnaval v knjigi Prešernovska struktura in svetovni literarni sistem (2012), piše tudi dr. Marijan Dović v delu Prešeren po Prešernu: kanonizacija nacionalnega pesnika in kulturnega svetnika (2017). Gre, kot piše dr. Dović, za prepričanje o ključni vlogi poezije (ali vsaj predvsem poezije) pri oblikovanju slovenskega naroda (Stritar) in, pozneje, za »nacionalistično pripoved« o zatiranju slovenstva v habsburški monarhiji. Ker se je ta narod kot »blokirano gibanje« (dr. Pirjevec) oblikoval brez potrebnih lastnih institucij in vzvodov moči (tudi brez nacionalne politike oziroma oblasti), je kultura, zlasti literatura, ki temelji v jeziku, »postala temeljno sredstvo slovenske narodne emancipacije in legitimiranja«. A zato je morala pristati »na utilitarno in narodni politiki podrejeno vlogo« in, lahko dodamo, temu podrediti estetska merila in zahteve ter se je hočeš nočeš tudi izogibala nekaterim temam, vsebinam, idejam in motivom. To, na pogled presenetljivo, tudi pomeni, da je bila orientirana predvsem na slovensko občinstvo, saj je želela vplivati zlasti na pripadnike naroda in njihovo samozavest ter jih prepričati o svoji vodilni in elitni vlogi ter pomenu za narod. Manj ji je pravzaprav šlo za vpliv na morebitno tuje občinstvo, na pripadnike narodov, ki bi jih bilo treba bolj prepričevati o enakovrednosti in enakopravnosti slovenskega naroda in zmožnostih slovenskega jezika. Zato ni nenavadno, da se je še daleč v 20. stoletje veliko slovenskih politikov ukvarjalo tudi s kulturo, zlasti literaturo, in veliko pesnikov in pisateljev s politiko. V zvezi s tem naj omenimo, da je še nekaj dni pred letošnjim slovenskim kulturnim praznikom uredništvo revije Literatura razposlalo obvestilo ali celo nekakšen protest proti »instrumentalizaciji poezije«, češ da ni bila poezija tista, ki si je naložila nalogo oblikovanja naroda, temveč je temu služila predvsem kanonizacija pesnika kot oblika »nacionalistične instrumentalizacije poezije«.

Glede na povedano je treba opozoriti, da je na območju, kjer so živeli ali še živimo Slovenci, vedno nastajala tudi kultura in znotraj nje tudi poezija, ki ni služila in ne ustrezala rabi, vlogi in pomenu, kakršni izhajajo iz opisanega razumevanja in koncepta. To velja prav za vse, kar lahko uvrstimo na to polje vse do konca 18. stoletja, vključno z deli Primoža Trubarja in drugih protestantskih piscev, ne glede na to, da je ravno Trubar v največji meri omogočil prizadevanja za nastanek koncepta narodne kulture, kot smo ga opredelili, v okviru Zoisovega krožka ali salona in njegovo dokončno uveljavitev s ključnimi vlogami Prešerna, Stritarja, Levstika in še koga v 19. stoletju. To velja tudi že za praoblike pesmi in bajk, pozneje prilagojene času in izkušnji fevdalizma, danes znane kot ljudske pesmi in bajke, ki so, vsaj nekatere, živele med ljudmi že ob prihodu naših prednikov na širše območje vzhodnih Alp in Panonije, ter v bistvu za vse, kar so ustvarili pripadniki slovanskih ljudstev, ki so se priselila na to območje od zadnjih desetletij 6. do začetka 9. stoletja (gl. Peter Štih, Vasko Simoniti: Na stičišču svetov, 2010) in jih imamo za naše prednike, velja torej za vse, kar poznavalci danes obravnavajo zlasti v okviru antropologije in etnologije. Že v času pokristjanjevanja oziroma v 7. in 8. stoletju naj bi po domnevah nekaterih začela nastajati besedila v »ljudskem« jeziku, namenjena bogoslužni rabi (spovedni obrazci), povsem nesporni pa so Brižinski spomeniki, ki naj bi kot prepis besedila iz 9. stoletja nastali do leta 998, Rateški ali Celovški rokopis, nastal okrog leta 1380, domnevno pa prepis besedil, nastalih že v času nastanka Brižinskih spomenikov, in Stiški rokopis, ki naj bi nastal okrog leta 1428, tudi kot prepis starejšega zapisa. Pomen in vloga tovrstnih besedil sta prvotno seveda v skladu s tedaj prevladujočim razumevanjem kulture v celoti skladna z bogoslužno funkcijo kulture; podobno kot to velja za leta 1495 končano poslikavo cerkve Svete trojice v Hrastovljah z Mrtvaškim plesom Janeza iz Kastva ter za druge poslikave cerkva ali kipe iz tega obdobja. Vsega tega ni mogoče umestiti v zgoraj opredeljeno narodno kulturo. Prav tako kot tudi ne delovanja škofa in glasbenika Jurija Slatkonje (1486–1522) na dvoru cesarja Maksimiljana, ustanovitelja pevskega zbora Dunajski pojoči dečki, ali dela diplomata Žige Herbersteina Moskovski zapiski, enega prvih pomembnih virov, ki je Evropi omogočil seznanitev z moskovsko kneževino in njeno zgodovino. Z vsem tem, z delovanjem Slatkonje, Herbersteina, Gallusa, Valvasorja, z delovanjem Akademije delavnih (Academia operosorum, 1693), Filharmoničnega društva (Academia Philharmonicorum Labacensis, 1701) in društva risarjev, ki je tudi izšlo iz zamrle Akademije delavnih, se je to območje vključevalo v kulturne premike in tokove, tedaj bolj ali manj značilne za vso Evropo. V največjem delu je bila, kot rečeno, vsa kultura (likovna in gledališka umetnost, glasba, malodane vsa protestantska književnost) v osnovi namenjena podpori bogoslužja, verskemu izobraževanju, utrjevanju vere ali kar verouku. Kar je nastajalo mimo tega in je bilo posvetnega značaja, je pogosto mejilo na znanost ali je celo bilo uvrščeno na polje znanosti, četudi je morda zlasti dokumentarnega pomena oziroma je bilo le redkokdaj kot umetnost, nastala pretežno po davnih slavnih zgledih, namenjeno občinstvu v estetski užitek in zabavo. V teh primerih je seveda šlo za izobraženo občinstvo, ki se je pred reformacijo izobraževalo v latinščini in je bilo temu ustrezno univerzalno usmerjeno. To ne velja za tisti del kulture, ki ga zajema oznaka ljudska ali popularna kultura, ki je tudi bila motivirana s pretežno versko pripadnostjo in tradicijo, v našem primeru tudi še z živimi, delujočimi ostalinami staroverstva, o čemer pišejo etnolog Zmago Šmitek, Pavel Medvešček in Marko Hren. Kar se je še drugega dogajalo v sferi popularne kulture, je bilo namenjeno zabavi ali satirično uperjeno proti predstavnikom cerkvene ali posvetne oblasti.

Glede na to, da koncept narodne kulture nastane in se začne uveljavljati v zadnji četrtini 18. stoletja z delovanjem razsvetljenskega krožka z Žigo Zoisom kot pobudnikom in osrednjo osebnostjo, je treba še kaj reči o kulturi, ki je dotlej nastajala na območju Slovenije, vključno z območji, ki jih danes imenujemo slovensko zamejstvo. To vprašanje je pomembno, ker vtis, da so bile »slovenske« dežele vse do konca 18. stoletja z vidika  kulture gluha provinca, ni povsem utemeljen. Prej bi lahko držalo, da so bili dosežki ustvarjalnega delovanja, nastali na tem območju, razen delovanja protestantov, zaradi izrazitega favoriziranja koncepta narodne kulture in nosilcev tega koncepta v uradni/šolski zgodovini deležni premalo pozornosti. Zato tudi širša kulturna javnost, razen poznavalcev posameznih področij, ne ve kaj dosti o zgodovini kulture s tega območja do leta 1780, razen o protestantski književnosti, o Valvasorju in morda še o Gallusu. Stanje se tudi v zadnjem času ni izboljšalo, saj niti politika, niti šolstvo, niti javnost ne kažejo posebnega zanimanja za splošno zgodovino, kaj šele za zgodovino kulture in posameznih umetnosti; že spet razen strokovnjakov in posameznih izjem med laiki.

Je pa kultura tudi tedaj imela pomembno povezovalno funkcijo v okviru etnične skupnosti, katere notranjo povezanost in občutje identitete sta prevlada Germanov in prehod v fevdalno ureditev gotovo pretresla. To velja za tisti del kulture, ki je kot ljudska umetnost nastajal in živel med ljudstvom v jeziku, ki so ga pevci, pripovedovalci in poslušalci razumeli, v njem mislili in čustvovali, kot tudi za prevedena obredna besedila, namenjena vernikom v okviru verskih obredov. Tudi glede na to, kot piše Šmitek, čeprav v zvezi z umetnostjo, nastalo v prazgodovinski dobi (poslikave podzemnih jam ipd.), da »bi lahko sklepali, da je umetnost stranski produkt religije, kar je trdil že Émile Durkheim« (Šelest divjine, 2019). Tudi večji del ljudske ustvarjalnosti je prej ko ne še dolgo izhajal iz mitološkega izročila, staroverskega in privzetega v novem okolju, iz prilagajanja ter delnega ohranjanja prvin starih ter prevzemanja novih verskih prepričanj, praks, mitoloških likov in postopnega povezovanja med njimi. Povezovalno je deloval tudi sloves uspešnih posameznikov (Slatkonja, Herbestein, Gallus …), katerih uspehi v evropskem prostoru so odmevali med prebivalci območij, iz katerih so uspešni posamezniki izšli, ker so se identificirali z njimi in njihovimi uspehi.

Po drugi strani so kulturne dejavnosti sprva redkih posameznikov in manjših skupin, vključno z vsem, kar je nastajalo med ljudstvom kot ljudska umetnost, pa tudi dediščina rimske antike in stiki s predstavniki drugih ljudstev (čez območje so vodile številne poti in z različnimi nameni so čez to območje potovali številni popotniki, nekateri pa so se, glede na redko poseljenost, tudi priseljevali) vplivali na raven omike na tem območju. Vse to je omogočalo dvig nad stanje »barbarstva«, ki je bilo našim prednikom gotovo pripisano ob priseljevanju. To je prineslo tudi razvoj ustvarjalnih zmožnosti pripadnikov teh ljudstev, za katere so prostor z ostalinami antike in pokristjanjevanje ter soočanje z organizacijsko, sistemsko in kulturno razvitejšimi Germani (Bavarci, Franki) in Langobardi na zahodu, predstavljali velike izzive za razmisleke o vprašanjih, na katera so bili prej vajeni iskati odgovore prej ko ne samo na ravni mitologije. Nove okoliščine so jih silile k razmišljanju in odzivanju na ta vprašanja tudi na druge načine in na drugih ravneh. Po drugi strani pa je to krepilo njihovo zavest in potrebo po ohranitvi povezanosti in skupne (etnične) identitete v okviru skupnosti, ki so ji pripadali in ki so ji izročilo (mitologija) in običaji vendarle omogočali nujno raven občutja pripadnosti in smisla.

Srednjeveška kultura na območju Slovenije, sprva še vpeta v okvir mitologije, bajke, obredne pesmi, mitske zgodbe o nastanku sveta, človeka in o bogovih, pozneje vse bolj krščansko usmerjena bogoslužna kultura (prevodi in priredbe molitev, spovednih obrazcev, cerkveno slikarstvo in kiparstvo, zlasti v plodovitem obdobju gotike, plesi in petje), je potemtakem imela pomembno vlogo tudi za ohranitev jezika in občutje skupnosti. Pomembno je bilo tudi delovanje samostanov, zlasti cistercijanskih, tudi z vidika izobraževanja. Vse to je omogočalo ohranjanje identitete skupnosti, kljub velikim sistemskim spremembam in ne glede na ocene, da so ljudje ponekod živeli izolirano po dolinah in niso imeli pogostih stikov, a imeli jih vendarle in gotovo so se zavedali dejstva, da imajo svoj jezik ob latinščini, nemščini, italijanščini in hrvaščini. Skratka, vsaj med bolj razgledanimi ljudmi je gotovo obstajala zavest o etnični povezanosti in različnosti od Germanov/Nemcev, Ogrov/Madžarov, Italijanov, Hrvatov …

Obdobje renesanse/protestantizma je res čas, ko je bil podan ključni pogoj za nastanek koncepta narodne kulture, vendar v tem času o konceptu še ni mogoče govoriti. Trubar o tem ni in glede na tedanje družbene okoliščine in stopnjo razvoja niti ni mogel razmišljati. Je pa zapisal pomembno deklarativno ugotovitev, da prebivalci različnih dežel in pokrajin (tudi danes zamejskih) govorijo isti, slovenski jezik in so Slovenci. Pri tem niti ni bistveno, ali je res mislil Slovence kot enega od slovanskih ljudstev, ki naj bi se že imenovalo Slovenci ali Sloveni (kot nakazuje Finžgar v »povesti davnih dedov« Pod svobodnim soncem) in ki naj bi se pozneje razvilo v narod, ali na več slovanskih ljudstev (nekoč plemen), ki so govorila isti jezik ali vsaj zelo sorodne slovanske jezike (narečja?), in uporabil skupno ime Slovenci (Sloveni) kot inačico imena Slovani. Ključno je opozorilo, da gre za jezikovno skupnost, ki ji dovolj visoko raven identitete in povezanost zagotavlja jezikovni okvir, kar je pozneje, ko so družbene in ekonomske razmere dozorele, preraslo v zavedanje o tem, da gre za narod ali vsaj za dovolj povezano etnično skupnost, ki se lahko razglasi in dejansko razvije v narod. Gre za odločitev in proces, kakršnega so v Italiji sprožili že Dante, Petrarka, Boccaccio in somišljeniki, ko so začeli pisati v italijanščini namesto v latinščini, dotlej tako rekoč uradnem jeziku kulture oziroma omikanih ljudi, in se oprijeli toskanskega narečja, ki se jim je zdelo najprimernejše kot knjižni jezik dežel, pokrajin na Apeninskem polotoku in sosednjih dežel pod njihovim vplivom.

Sledili so udarci protireformacije in tudi poskusi izničenja pomembnih pridobitev za Slovence in napredka na področju kulture. Glede na tedanje razmere je bil ključni dogovor v okviru augsburškega mirovnega sporazuma Cuius regio, eius eeligio ustrezen in dovolj načelen, a na tej podlagi je bil na območju največjega dela sedanje Slovenije protestantizem zatrt, velik del knjig uničen in razvoj književnosti domala zaustavljen; čeprav je škof Tomaž Hren še skušal nekaj malega storiti tudi na tem področju in je tudi spodbujal gospodarski razvoj, kar je bilo za Kranjsko zelo pomembno. Toda do knjig, ki so jih izdali člani Zoisovega kroga, je izšlo le malo naslovov, ki so res vplivali na razvoj jezika in omogočali vsaj počasno višanje ravni tega, kar skladno s časom imenujemo omika. Kot prvo pomembnejšo knjigo po protestantskih lahko omenimo šele leta 1672 dopolnjeno priredbo Evangelijev in listov iz leta 1613, ki jih je priredil jezuit Ludvik Čandek in izdal, brez navedbe avtorja, škof Hren, in jo je še dopolnil in prilagodil času Ludvik Schönleben. Kot res pomembno lahko štejemo zbirko 233 pridig Janeza Svetokriškega z latinskim naslovom Sacrum promptuarium v petih delih, ki so izšli od leta 1691 do 1707. Te pridige so že v avtorjevi izvedbi pred izidom in nato še v izvedbah drugih pridigarjev omogočale poslušalcem seznanitev s številnimi izmišljenimi, resničnimi in svetopisemskimi zgodbami ter znanimi literarnimi snovmi in motivi. Pomembno je bilo tudi v pridigah izraženo avtorjevo domoljubje. Sledilo je še več tovrstnih zbirk v slovenščini, med njimi tudi pridige kapucina Rogerija v dveh zvezkih (leta 1731 in 1743). Zlasti kot spodbuda drugim, da so se lotili pisanja v bogoslužne namene in pomoč vernikom, ki so želeli moliti in se seznanjati z verskimi (svetopisemskimi) vsebinami, je v drugi polovici 17. stoletja pomembno obsežno delo Matije Kastelca, ki se je zgledoval tudi pri protestantih. Najpomembnejše delo na področju knjižne kulture (in znanosti) na Kranjskem v 17. stoletju pa je opravil polihistor Janez Vajkard Valvasor. Ne le zaradi monumentalne Slave vojvodine Kranjske (1689), ki želi biti znanstveno delo, a sega tudi na polje kulture, zlasti ko opisuje dogodke in naravne ter narodopisne pojave in dejstva. Valvasorjevo delo in delo njegovih sodelavcev je tako po obsegu kot po raznolikosti in v mnogih primerih po dokumentarni vrednosti izjemen dosežek. Vendar njegovo delovanje ni bilo in ni moglo biti narodno motivirano; izšlo je predvsem iz njegovega odnosa do dežele, torej predvsem iz domoljubja, saj je celo verjel, da so Slovani, in tako tudi Slovenci, stranska veja prvotnih Germanov. Več dosežkov, in to zelo pomembnih, je bilo na področju književnosti v Prekmurju, v prekmurščini, tudi zato, ker je tam protestantizem vendarle preživel.

Omeniti velja gledališko dejavnost, ki je, dokaj živa v času protestantizma (v slovenščini tudi pri ljubljanskih jezuitih), znova zaživela po letu 1617 pretežno v nemščini in latinščini (tudi pri kapucinih), so pa dijaki ljubljanskega jezuitskega kolegija igro Paradiž za svoj račun predstavljali tudi v slovenščini.

Že v 17., zlasti pa 18. stoletju je bilo pomembno dogajanje na področju likovne umetnosti, rezbarstva, slikarstva in kiparstva, pa tudi v arhitekturi. Verjetno tudi zato, ker je bil zaradi nepismenosti ljudstva, ki je cerkvi celo ustrezala, saj je preprečevala višjo raven izobraženosti in s tem mišljenja in morebitne skepse o dogmah, doseg literarnih del ali tudi poljudno nabožnih del v veliki meri omejen. Tudi od tod je tudi izvirala potreba po vplivu in posredovanju zlasti verskih vsebin s pomočjo podob in arhitekture. Ta pristop je tudi učinkovitejši, saj zahteva manj napora in prizadevnosti prejemnika sporočil, ki se v cerkvi med mašo niti ne zaveda, da je kot naslovnik sporočil ves čas vključen v tovrstno komunikacijo. Poleg tega so v dežele na območju današnje Slovenije prihajali dovolj vešči tuji umetniki kot nosilci novih dognanj in idej, arhitekt Andrea Pozza, slikar Quaglio, kipar Robba idr., pomembnejši slovenski umetniki pa so se šolali v tujini – najpomembnejši slikar tega časa Fortunat Bergant (1721–1769) na primer v Italiji, kjer je dobil celo nekaj nagrad, ustvaril pa je vrsto pomembnih del na področju cerkvenega slikarstva, vrsto portretov za posvetne naročnike in tudi dela na področju žanrskega slikarstva visoke kakovosti (Prestar, Ptičar). Tako je vsaj na tem področju območje današnje Slovenije lovilo korak z dogajanjem v Evropi. Bilo pa je deležno (Ljubljana) tudi posvetne gledališke kulture, vendar ne v slovenskem jeziku, medtem ko se je v slovenščini razživelo, in to ne le v Ljubljani, poljudno nabožno gledališče (Škofjeloški pasijon itd.).

V 18. stoletju, ko se je življenje, vsaj kar zadeva ogroženost od Turkov, po naših deželah nekoliko umirilo, se je območje današnje Slovenije vse bolj enakopravno vključevalo v evropsko kulturno dogajanje, o čemer priča dogajanje v Ljubljani že ob prehodu v 18. stoletje.  Gre za ustanovitev (1693) in prezgodnje zamrtje Akademije delavnih (Academia Operosorum) ter nato ustanovitev in trajno delovanje društva Academia Philharmonicorum Labacensis (konec leta 1701) in istočasno ustanovitev risarskega društva ter vzpon slikarstva. Kar nenavadno se zdi, da je bila po zgledu italijanskih akademij ustanovljena Filharmonična akademija celo prva na ožjem območju srednje Evrope.

Koncept narodne kulture oziroma ideje in delovanje Zoisovega kroga pa, kot da že, napoveduje Pohlinova Slovnica (1768).

Koncept je zaživel v okviru Zoisovega krožka/salona, katerega člani so ob Zoisu bili še Vodnik, Linhart, Japelj, Kumerdej, Kopitar, Pohlin, Janša in Vega. Udejanjal se je predvsem na področjih književnosti, gledališča, tedaj najučinkovitejšega medija vplivanja na širšo javnost, pozneje filma; manj morda na področju glasbe in likovne umetnosti, ker so se likovniki in glasbeniki pogosto šolali v tujini ali vsaj ob tujih zgledih.

Toda od kod interes barona Zoisa, tedaj največjega kapitalista na Kranjskem, za razvoj slovenske kulture kot narodne kulture? Motiviran je nesporno bil že s pripadnostjo razsvetljenstvu in razsvetljenskim idejam. A vendarle gre za vzorec, ki je bil bolj ali manj značilen za razvoj ljudstev, ki so se kot etnične skupnosti razlikovala od ljudstev, ki so živela okrog njih, v narode. Ob vidnih ustvarjalcih, zlasti književnikih, so bili nosilci in pobudniki teh procesov pogosto prav nosilci gospodarskega razvoja na območju, kjer je skupnost živela, predstavniki že uveljavljene buržoazije (danes bi rekli lastniki kapitala ali investitorji), ki so imeli povsem materialni interes, da bi si na tem območju zagotovili vodilno vlogo in prednost na področju (v panogi), na katerem so delovali. Skratka, če še ni šlo za državo, so to spodbudili na območju, ki ga je bilo mogoče zamejiti kot jezikovno in kulturno enoto, v okviru katere naj bi etnična skupnost prerasla v entiteto z voljo do moči in obvladovanja območja. To pomeni skupnost, za katero je značilna višja raven zavesti o lastni identiteti in različnosti od drugih skupnosti in tega območja od drugih območij. Šlo je za skladnost interesov buržoazije in kulture, ki je nastajala v okviru etnične skupnosti in je samo sebe vse bolj dojemala kot enega od družbenih podsistemov znotraj družbene skupnosti, ki je tako za investitorje kot za ustvarjalce in nastajajoče ustanove na področju kulture (torej za gledališča, založniške hiše, izdajatelje časopisov) predstavljala notranji trg, na katerem so si želeli zagotoviti prednost. Ti procesi so bili uspešni zlasti tam, kjer fevdalne države, v katerih je živelo več različnih etničnih skupnosti, še vedno niso dovolj obvladovale dogajanja na območju države, da bi tovrstna prizadevanja vsaj učinkovito zavrle, če ne povsem zatrle (kot npr. Francija), in v primerih, ko je bila etnična skupnost razdeljena v več državnih tvorb (Nemčija, Italija). Na območju izrazito fevdalno urejene države, ki je vse do bridkega konca (1918) vztrajala kot taka, oblast ni bila tako absolutna in učinkovita, da bi te procese zmogla onemogočiti. Najbrž je bilo nemško jedro Avstrije premalo številno in prešibko, saj se tudi nikoli ni uspelo razviti in osamosvojiti kot narod.

Ideje Zoisovega krožka, poudarjanje pomena zgodovine (pomena skupne preteklosti kot vzgiba samozavesti in gradnika identitete), gledališča (prostora srečevanja družbene elite in oblikovanja »družbe«, gradnika omike, šole vedenja itd.), literature (ki spodbuja bralno pismenost  in kulturo, izpostavlja duhovno elito naroda in oblikovalce njegove zavesti) in medijev (povezovanje bralske skupnosti, oblikovanje pogledov na svet in politične razmere, vzgoja in posredno tudi izobraževanje itd.) je bilo ključnega pomena.

Koncept narodne kulture je bil bolj ali manj izoblikovan in uveljavljen s Prešernom oziroma s kanonizacijo Prešerna kot narodnega barda, v čigar delih je izražen duh naroda in gibanja za njegovo uveljavitev, enakopravnost in enakovrednost, s Stritarjem, ki je utemeljil kanonizacijo Prešerna, in Levstikom. Na ta proces so se navezali program Zedinjena Slovenija, čitalnice, taborsko gibanje, Dramatično društvo in pozneje slovensko poklicno gledališče, avtorji in nosilci misli o Slovencih kot »kulturnem narodu« (Pregelj, Vidmar, Župančič z geslom »gledališka predstava kot slovesna maša slovenske besede«) itd., vse do Društva slovenskih pisateljev (zlasti med letoma 1987 in 1991), Nove revije ter osamosvojitve Slovenije, ki je pomenila tudi zmago tega koncepta, uresničenje glavnega cilja in s tem prenehanje razlogov za vztrajanje pri njem. Prav Društvo slovenskih pisateljev je to potrdilo in razglasilo, ko se je odreklo nadaljnjemu političnemu angažmaju oziroma, kot je izjavil eden najvidnejših nosilcev gibanja za osamosvojitev in spremembo političnega sistema, tudi pisatelj in politik, je prišel čas, ko se pisatelji lahko posvetijo samo svojemu poklicu, pisanju in vsa kultura temu, čemur je namenjena, kajti za ukvarjanje s politiko imamo poslej politične stranke. Številni ustvarjalci pa so se temu konceptu odpovedali že pred tem in se tudi spraševali o njegovi smiselnosti in utemeljenosti.

Za eno zadnjih, tudi simbolnih dejanj kulture v okviru nadomeščanja nacionalne politike lahko ocenimo odločitev Društva slovenskih pisateljev, ki je leta 1988 ustanovilo Komisijo za ustavna vprašanja in podprlo zamisel komisije, da v sodelovanju s podobno komisijo Slovenskega sociološkega društva pripravi osnutek oziroma Gradivo za slovensko ustavo (»pisateljsko ustavo«); slednje je bilo natisnjeno in predstavljeno spomladi 1988. To dejanje je bilo pomenljivo po eni strani zato, ker je komisija oziroma Društvo slovenskih pisateljev povabilo k sodelovanju Slovensko sociološko društvo in strokovnjake, filozofe, pravnike; predstavnike drugih strok in družbenih podsistemov in s tem povedalo, da si kultura ne želi več lastiti vloge in pomena edinega nosilca državotvornosti. Hkrati je z odločitvijo, da je namen akcije »osnutek ustave« Slovenije kot suverene nacije in države, sporočilo, da se odpoveduje dotlej izpostavljeni vlogi kulture kot nadomestne nacionalne politike, in sklenilo ostati oziroma končno postati to, kar naj bi bilo: kultura (in znotraj nje literatura)! Iz tega pa ni mogoče sklepati, da bi to hkrati pomenilo, da se kultura umika iz dialoga o ključnih vprašanjih za javnost, družbo in nacijo. Nasprotno, to je pomenilo, da se kultura lahko začne kot enakovredni družbeni podsistem neobremenjeno ukvarjati z vprašanji, pomembnimi za skupnost, in sicer z vidika kulture in interesov skupnosti kot celote, v skladu z evropsko tradicijo kulture in intelektualne kritike.

Po osamosvojitvi in v začetku 21. stoletja je vprašanje slovenske kulture potemtakem odprto in zelo zapleteno. Po eni strani smo priča glasnemu vztrajanju morda celo večinskega dela kulture pri retoriki »prešernovske strukture« oziroma »slovenskega kulturnega sindroma«, torej koncepta narodne kulture, čeprav je osnovni cilj tega koncepta, vzpon slovenskega naroda med državotvorne narode, z osamosvojitvijo dosežen. Pričakovati bi bilo, da bo kultura to priznala in skušala zavestno, deklarativno ali ne, na novo premisliti svojo vlogo, pomen in držo. Zakaj potemtakem to vztrajanje? Se kultura v novih okoliščinah čuti ogroženo ali meni, da sta slovenski narod in slovenski jezik še vedno ogrožena in nepriznana kot enakovredna drugim evropskim narodom in jezikom? Jo moti ustavna opredelitev države kot »države vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe«, v kateri »ima oblast ljudstvo«, skratka vsi državljani in državljanke? Splet navedb iz 3. in 4. člena Ustave RS med drugim pove, da Slovenija ni narodna država, kakor koli naj bi takšna država bila opredeljena, in da je kolektivni subjekt ter nosilec oblasti v tej državi skupnost vseh državljank in državljanov, ne glede na to, kako se kdo opredeljuje glede svoje narodne pripadnosti; potemtakem nacija. Obenem pa ustavno besedilo z navedbo trajnosti in neodtujljivosti pravice slovenskega naroda do samoodločbe zagotavlja slovenskemu narodu pravico in možnost kakršne koli dodatne ali drugačne odločitve. Eno odločitev te vrste smo že sprejeli ob odločanju o vstopu Republike Slovenije v Evropsko unijo. Potemtakem ni več ne razlogov ne potrebe, da kultura še vztraja pri konceptu narodne kulture in si pripisuje dolžnosti in odgovornost, ki pripadajo oblasti oziroma nacionalni politiki, vključno z odgovornostjo za obrambo in ustrezno pozornost, ki jo mora izkazovati ustavno opredeljenemu »uradnemu jeziku« države in nacionalni skupnosti v celoti, spoštovanju človekovih pravic itd. Kultura se v teh razmerah končno lahko odpove obzirom in »utilitarni in narodni politiki podrejeni vlogi«, podrejanju estetskih meril in zahtev tej vlogi in tudi izogibanju vsebinam in temam, idejam in motivom, ki bi lahko zmotili bolj občutljive pripadnike narodnega občestva.

Zdaj se lahko vprašamo, ali je nemara vztrajno ponavljanje (pravzaprav že) fraz, ki sodijo v koncept narodne kulture, in vztrajanje, da kultura še vedno edina skrbi za ohranitev slovenskega naroda in jezika in zato upravičeno zahteva več (finančne) pozornosti države ter dolžno spoštovanje vseh prebivalcev »doline šentflorjanske«, dejansko predvsem del strategije boja za višji delež proračunskih sredstev države in občin. Tovrstna retorika se praviloma pojavlja v govorih in spisih, s katerimi je neposredno ali vsaj posredno napadena država oziroma politika, ki upravlja z državo in zato tudi s proračunom, naj so zahteve, naslovljene na politiko v celoti ali na posamezne predstavnike, predsednike vlad ali ministre za kulturo kot tarče očitkov, da si ne znajo ali ne zmorejo izboriti večjega deleža proračuna. Politika nato rada postreže s podatkom, da Slovenija nameni za kulturo enega najvišjih deležev BDP v Uniji. Govorci v imenu kulture pa odgovarjajo in prepričujejo javnost, ki to spremlja bolj ali manj apatično ali kvečjemu malce privoščljivo, da sta slovenski narod in jezik zaradi nemarnosti politike še vedno ogrožena in da je zato nujno treba podpirati slovensko kulturo z višjim deležem javnih sredstev, tudi višjim od deležev BDP, ki jih kulturi namenijo druge države, in da je to v javnem interesu za kulturo, ki ji zaradi njenega pomena pripada vloga elite in duhovnega vodstva naroda itd. Pri tem je opaziti, da v javnih nastopih, intervjujih, člankih, kolumnah, govorih te argumente ponavljajo tudi umetniki, kulturni menedžerji, publicisti, ki morda celo zagovarjajo transnacionalnost kulture in v katerih delih ni moč niti slutiti morebitnega angažmaja za obrambo domnevno ogroženega naroda ali jezika. To velja tudi za direktorje javnih zavodov, ki posredujejo kulturne programe, od koncertov do razstav, pretežno tujih ustvarjalcev. Med samimi ustvarjalci bi morda lahko takšen angažma pripisali nekaj  pesnikom ali pisateljem in njihova dela, ne glede na drugačne čase in poetike, primerjali z deli Levstika, Jurčiča, Gregorčiča ali tudi Kajuha.

Sledi logično vprašanje: kakšna naj bi bila vloga in pomen kulture v novih okoliščinah in ali kultura po osamosvojitvi ni več z ničimer in na noben način zavezana skupnosti, v okviru katere nastaja, in od ustanov katere (zlasti od države) pričakuje materialna sredstva za delovanje? Ali to pomeni, da se, spodbujena s tem spoznanjem, lahko mirne duše opredeli kot »transnacionalna« ali »globalizirana kultura« in se ne zmeni več za okolje in skupnost? Ob tem je prav, da se spomnimo, da je kultura tudi, vendar ne samo, »zbir najpomembnejših dosežkov umskega in ustvarjalnega delovanja« skupnosti; ne samo dejavnost, potrebna za nastajanje teh dosežkov, temveč tudi interesna skupina pripadnikov družbene/nacionalne skupnosti, ki opravljajo to dejavnost in tvorijo družbeni podsistem kultura, ki je del celote in je soodgovoren za delovanje skupnosti/sistema kot celote.

Ob tem se velja vprašati, kako in koliko slovenski umetniki razmišljajo o vlogi in pomenu (poslanstvu) umetnosti in znotraj tega svojega ustvarjanja. Preprosto, zakaj to delajo? Kaj želijo doseči ali za kaj jim gre? V izjavah ob predstavitvah del, nastopih (npr. plesalk in plesalcev), otvoritvah razstav, filmskih in gledaliških premierah, predstavitvah arhitekturnih zamisli ali napovedih koncertov je komaj še kdaj mogoče kaj slišati o slovenskem narodu ali jeziku in o tem, da slovenščina omogoča izražanje tudi najbolj zapletenih čustev, občutij sveta, narave itd. na enaki ravni kot, recimo, angleščina. Je pa večkrat mogoče slišati kaj o perečih vprašanjih s področij družbenih odnosov, statusa različnih manjšin, socialnih krivic, političnih razmer in stranpoti. Včasih je mogoče dobiti občutek, da gre v marsikaterem primeru za nekakšen solipsizem in obrnjenost ustvarjalca izključno k sebi in ukvarjanju s seboj ali svojim telesom in njegovimi odzivi na impulze iz okolja ali za raziskovanje in odzivanje na samo lastne travme ipd., kot da vprašanje komunikacije z gledalcem kot naslovnikom njegovih sporočil ustvarjalca niti ne zanima. Ne tako redko je mogoče zaslediti stališče, da ustvarjalcem sploh ne gre za to, da bi pritegnili čim več občinstva, ali da občinstvo nima pravice česar koli že pričakovati, da mora pač sprejeti to, kar ustvarjalec ponudi, četudi je to nemara res samo raziskovanje samega sebe, ki pač vznemirja in zanima predvsem performerja samega.

A gre, kot rečeno, za vprašanje o vlogi in pomenu kulture za skupnost in za vprašanje, ali skupnost kulturo potrebuje; je kultura zanjo še eksistencialnega pomena? Pri tem je treba znova poudariti, da se je položaj skupnosti spremenil in da se je tudi skupnost sama spremenila. V  konceptu narodne kulture je bila razumljena in omejena izključno na narod kot skupnost pripadnikov, ki so sami sebe dojemali in občutili kot Slovence po narodnosti in so si pripisovali celo nekakšno sorodstvo, povezanost po krvi ali genetski opredeljenosti. Jezik in kulturo so dojemali kot glavna atributa skupnosti in kulturo kot glavni dejavnik v prizadevanju za uveljavitev in enakopravnost naroda z drugimi narodi. Zdaj govorimo o skupnosti vseh državljank in državljanov Republike Slovenije kot družbi in naciji. Ali to pomeni, da ta skupnost pušča posameznemu ustvarjalcu ali skupini prosto pot, da se odloči za vztrajanje pri konceptu narodne kulture ali za koncept transnacionalne (globalizirane) kulture, ki v nobenem oziru ni zavezana okolju, v katerem nastaja, kar bi pomenilo, da tudi ne čuti več ne potrebe ne želje po obstanku kulture kot družbenega podsistema, ker mu/ji zadošča to, kar se dogaja na globalni ravni, in ker se počuti kot del globalne kulture?

To je torej najprej vprašanje narave skupnosti, ki je družbena skupnost, kar pomeni veliko nadvse zapletenih socialnih, političnih, gospodarskih in drugih odnosov in razmerij, tudi kulturnih, in hkrati nacija, kolektivni politični subjekt, v katerega se je narod, tudi po volji kulture, želel razviti. To je lahko demokratična skupnost, kar med drugim pomeni, da so vsi družbeni podsistemi enakopravni in enakovredni, in da vsi to cenijo in branijo. Lahko pa pride do dominacije enega ali drugega podsistema, v zadnjem času praviloma gospodarstva ali, kot se vse pogosteje izkaže, kapitala, ki rada podcenjujeta in si podrejata druge podsisteme. Kot bolj ali manj suverena in enakopravna nacija skupnost vzpostavlja mednacionalne odnose z drugimi nacijami/državami, zlasti politične, gospodarske, kulturne, znanstvene, športne, in nastopa v teh odnosih bolj ali manj enotno in samozavestno, pri čemer je glavno polje dialoga z drugimi skupnostmi polje kulture. Pogoja za to sta dialog znotraj skupnosti, spet na polju kulture (in politike), ter zavest o skupni identiteti, podstat slednje pa je občutje pripadnosti sami skupnosti in njeni kulturi, v bistvu aktivna pripadnost obema. Kultura ima v tem pogledu ključno vlogo, kot polje raziskovanja in oblikovanja in obenem kot polje izražanja identitete skupnosti, hkrati pa ni, kot politika, obremenjena z nobenim dodatnim interesom, zlasti ne z voljo do moči in oblasti. Gre potemtakem za konstitutivni družbeni podsistem družbene/nacionalne skupnosti, znotraj katere nastaja kultura, v kateri se skupnost prepoznava, zlasti na način vpogleda v vzgibe življenja skupnosti, v razmerja znotraj nje, v doseženo raven refleksije in občutenja sebe ter sveta itd.

Ali smo ustvarjalci dovolj opolnomočeni za to? Najboljši avtorji praviloma so in zato so najboljši. Nekaj dni pred začetkom festivala Fabula 2020 smo lahko v Delu brali predstavitve na festival povabljenih avtorjev. Čeprav so si ti zelo različni, vsi načenjajo ključna vprašanja življenja v skupnosti, katere člani so, in seveda vprašanja današnjega sveta v celoti.

Zdi se potemtakem primerno, da kultura, kadar govori o sebi in vstopa v dialog z drugimi družbenimi podsistemi, neha misliti samo sebe kot narodno kulturo in se predstavi kot pomemben družbeni podsistem, katerega namen je nenehna kritična refleksija in samorefleksija družbene/nacionalne skupnosti ter motrenje, oblikovanje in izražanje njene identitete, s čimer razloži svojo vlogo in pomen družbotvorne dejavnosti. To pomeni, da se odpre kot polje dialoga ne le za skupnost, v okviru katere nastaja, temveč se tudi suvereno vključi v dialog s kulturami drugih skupnosti, kar je v eksistencialnem interesu njene matične skupnosti.

O kakšni kulturi govorimo? V osnovi o umetnosti, ki si je doslej vedno, tudi kot plast mitologije, kot podrejena bogoslužju, kot romantično vznesena, narodno opredeljena ali kakor koli že angažirana kultura, prizadevala za estetski učinek in posredovanje sporočil na čutno nazoren način. Je to še ključnega pomena? Vsaj del kulture vodijo drugi motivi: angažma za te ali one interesne skupine ali manjšine (LGBT-angažma, feministični angažma, politični ali socialni angažma …), zato deluje na način političnih manifestacij in akcij ali akcij za socialno pravičnost, za migrante ipd. Pogosto torej skuša delovati politično. Hkrati se pomemben del te dejavnosti dogaja na mejnih področjih, denimo kot nekakšna reciklaža znanosti na način montaže atrakcij, ko predstavlja dognanja znanosti oziroma obnavlja eksperimente v prirejenih okoliščinah (v galerijah, na terenu …) z izpostavljanjem učinkov teh eksperimentov kot artefaktov, kar lahko vzbuja veliko zanimanje javnosti. A s tem opušča pomemben kanal komunikacije in morda celo siromaši človeka za eno njegovih pomembnih zmožnosti, ki mu omogoča tudi razvoj številnih potencialov (empatije, širine duha, domišljijske vizualizacije neobstoječih ali neznanih dejstev, sposobnosti logičnega sklepanja, katarze in zmožnosti soočanja z neznanim itd.).

Kultura/umetnost je oblika/način komunikacije, ki jo skozi vso zgodovino opredeljujejo razlogi zanjo (človekova potreba po njej), a tudi dejstvo, da je »stranski produkt« religioznega občutja sveta (Šmitek) in, kot vse kaže, alternativa religioznemu in tudi znanstvenemu odzivu človeka na neznano, nerazumljivo, čudno v svetu ter hkrati oblika komunikacije, za katero so značilni čutna nazornost in simbolnost sporočil, težnja po preoblikovanju stvarnosti in kakorstvarnost predstavljenega ter estetski učinek. Zato kultura meri na posebne recepcijske zmožnosti uporabnika in zato sta tako potreba kot odzivanje na potrebo posameznika in skupnosti z živo kulturo kot tudi z njenimi dosežki iz preteklosti, ki še vedno vznemirjajo duha, našo čustveno inteligenco in željo po spoznavanju neznanega, ključnega pomena za ohranjanje človeškosti človeka tudi ob soočanju z umetno inteligenco.

Tudi slovenska kultura v praksi in svojih najboljših dosežkih vse to upošteva in se odziva na stanje sveta, le da z deklarativnim vztrajanjem pri že preseženem konceptu v bistvu zamegljuje dejansko stanje, svojo vlogo in pomen ter s tem morda celo odvrača javnost od sebe. Ravna tako iz strahu pred koncem umetnosti, ki jo delno gotovo ogroža umetna inteligenca, ki utegne biti na videz uspešnejša pri predstavljanju virtualne resničnosti in s ponudbo vsega, za kar mislimo, da si želimo?

A kultura ostaja ključna platforma soočanja skupnosti s seboj. Je pa to pogojeno z odgovorom na vprašanje, ali se nam biti Slovenec, državljan slovenske države, in to tudi izkazovati, navznoter in navzven, še zdi vredno, privlačno in pomembno? In iz tega sledi tudi logično vprašanje, ali Slovence še zanima »slovenska kultura«, ki ga je na rednem srečanju članov Knjižne zadruge (6. 11. 2019) retorično postavil pisatelj, publicist in urednik Andrej Arko. Vprašanje zveni boleče, zlasti glede na vse bolj opazno atomizacijo ali drobljenje, celo razpadanje slovenske družbe, ki za kulturo predstavlja ključni izziv in kliče po uveljavitvi in priznanju njene družbotvornosti.

 

 

 

Ni komentarjev
Objavi komentar