Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Cvetka Bevc z Dušanom Jelinčičem

Sodobnost / Uncategorized  / Cvetka Bevc z Dušanom Jelinčičem

Cvetka Bevc z Dušanom Jelinčičem

Bevc: Vaša zadnja izdana knjiga, zbirka kratkih zgodb Tržaške prikazni, je najprej izšla pri italijanski založbi Bottega Errante Edizioni  in je požela izreden odmev, več tednov je bila najbolj prodajana knjiga v deželi Furlaniji – Julijski krajini. Za Trst pravite, da je »ogrlica z mnogimi biseri. Vsi so si med seboj različni, a vsak biser te vedno znova očara«. Zgodovino mesta in nekatere resnične zgodbe kot tržaški pisatelj gotovo dobro poznate, a nastajanje knjige je zahtevalo tudi poglobljeno raziskovalno delo. Kako ste se ga lotili?

 

Jelinčič: Obstajata dva nivoja. Prvi predpostavlja zavedanje, da zgodba obstaja, pa čeprav le v grobih obrisih, drugi pa, da jo lahko učinkovito opišeš s tem, da jo pisateljsko nadgradiš. Zgodb je namreč veliko, a ko skušaš zarisati njihovo shemo in natančno definirati protagoniste, razvoj dogodkov in končni razplet, se večkrat zgodi, da se zgradba sesuje, ker je odpovedal eden od členov. Lahko imaš namreč krasno zgodbo, a ko jo vržeš na papir, se zaveš, da nimaš možnosti opraviti kvalitetnega skoka, ki naj bi presegel suhoparno kroniko. Lahko pa imaš zgodbo močnih tonov in širokih obzorij, a nimaš polnokrvnih protagonistov in primernega etičnega, zgodovinskega ali celo socialnega in geografskega zaledja. Značilna za to intimno dilemo je prva novela z naslovom Psička Pax, ki je vedela preveč, v kateri opisujem smrt znanega tržaškega mirovnika in zbiratelja odpadlega vojnega materiala od bajonetov do tankov in celo kosov bojnih letal Diega de Henriqueza. Kljub temu da sem zgodbo njegovega burnega življenja in nasilne smrti dobro poznal, sem kar nekaj tednov raziskoval ozadje njegovih bolj ali manj skrivnostnih srečanj in dejavnosti, pri tem pa so se mi nenehno odpirali novi in novi scenariji. Naposled, ko sem imel materiala že za krajši roman, sem se odločil, da bom opisal zadnjih šest ur njegovega življenja. Te pa sem moral nadgraditi s čim bolj verodostojnimi dialogi, razmišljanji in zunanjimi opisi, s katerimi bi dosledno zajel duh časa druge polovice prejšnjega stoletja.

 

Bevc: Trst je doživel »tisočkrat več kot druga mesta«, za knjigo so prišle v poštev številne teme. Na podlagi česa ste naredili vaš izbor?

 

Jelinčič: Izbor se mi je ponujal kar sam. Dovolj je bilo, da sem pobrskal po svojih spominih, in tiste tematske zgodbe, ki so bile tako ali drugače najžlahtnejše in najživahnejše ter so obenem imele močan literarni naboj, so bile prve kandidatke za literarno obravnavo. Jasno so morale imeti širši zamah, v katerem bi stopilo v ospredje vsaj nekaj najizrazitejših značilnosti Trsta. Naposled sem zbral natanko 59 potencialnih zgodb in jih po poglobljenem izbiranju skrčil na devet. Pri tem izboru je bilo odločilnih kar nekaj postavk, od časa, ki bi ga moral porabiti za iskanje podatkov, do zunanje privlačnosti zgodbe same, pomembnosti v okviru širšega zgodovinskega, narodnostnega in družbenega konteksta samega mesta ter čisto osebne simpatije do opisanih ljudi in dogodkov. Zato so novele zelo raznolike, a ohranjajo doslednost palete občutij, ki naj bi najrealneje sestavljala globlje bistvo Trsta. Tako mi za opis zgodbe armenske cerkve in Kugyjevih orgel ali pa epohalne reforme psihiatrije zdravnika Franca Basaglie v kratki povesti Nekoč je bilo mesto norcev ni bilo treba iti daleč, saj sem bogato zajemal iz lastnih izkušenj. Podobno je bilo tudi pri opisu svetovno znanega kopališča Pedočin, kjer so predstavniki obeh spolov že od nastanka pred dobrim stoletjem ločeni, ali pa zgodbe zanemarjenega nogometnega igrišča skoraj v središču mesta, ki me je kot pravi protagonist osebnega razvojnega romana spremljal dolgo vrsto let. Povsem drugače pa je z mojim namišljenim pogovorom z menda najpomembnejšim Tržačanom sploh, irskim pisateljem Jamesom Joyceom, ali z delno izmišljeno zgodbo z zunanjim okvirom uničevalnega nacističnega taborišča Rižarna in znamenitega openskega tramvaja.

 

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar