Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Miklavž Komelj z Dimitrijem Ruplom

Sodobnost / Uncategorized  / Miklavž Komelj z Dimitrijem Ruplom

Miklavž Komelj z Dimitrijem Ruplom

/…/

Miklavž Komelj: V Vašem zgodnjem pisanju je viden vpliv neoavantgarde. Dušan Pirjevec Vas je v svoji spremni besedi k Vidcu Alaina Robbe-Grilleta naštel med tremi glavnimi predstavniki nove avantgardne proze, skupaj z Rudijem Šeligom in Markom Švabićem – oba sta bila Vaša prijatelja. V zgodnjih letih ste bili z neoavantgardo povezani tudi kot urednik Tribune; objavili ste legendarni manifest skupine OHO, sodelovali ste z Iztokom Geisterjem in Markom Pogačnikom, bili ste tudi soavtor legendarnega Kataloga, skupaj s Švabićem ste sestavljali avantgardne manifeste … Poleg tega ste pri Tribuni sodelovali z ljudmi, ki jih danes vidimo nekje na drugem polu družbenopolitičnega spektra kot Vas, na primer z Rastkom Močnikom … V Vaš zgodnji opus je močno vpisano tudi študentsko gibanje – pri čemer do slednjega niste čutili naivnega navdušenja, ampak upravičeno humorno distanco. Ko sem bral Vaš nenavadno živ in luciden opis le-tega na koncu romana Čaj ob petih in puške, ki ga kot kontrast dopolni srečanje z Ivanom Mrakom, sem pomislil, ali ni to morda sploh najboljši opis ljubljanskega študentskega gibanja … Kako danes gledate na to obdobje in svojo vlogo v njem?

 

Dimitrij Rupel: Študentovskih shodov in sestankov sem se udeleževal kot Tribunaš in kot komparativist (Pirjevčev študent). Prva zborovanja so bila protesti zaradi ukinitve Perspektiv (1964) in zaradi Rožančeve Tople grede oziroma Odra 57, ki je bil nekakšna ekspozitura Perspektiv. Ob tem je treba vedeti, da so voditelji politike na Univerzi želeli čim več študentov in tudi urednike Tribune naščuvati zoper Perspektive. Na Visoki šoli za poslovne vede so ustanovili revijo Teorija in praksa, razen Bojana Štiha so zamenjali celo uredništvo Sodobnosti. Potem je prišlo leto 1965, ko se je začela gospodarska reforma, nato leto 1966, ko je Tito na Brionih odstavil Rankovića. Tribuna je izdala posebno številko o gospodarski reformi. Reforma in nastop Staneta Kavčiča (1967) sta načela monolitnost komunistične politike. Slovensko študentsko gibanje leta 1968 je bilo precej sindikalno in liberalno usmerjeno, drugače pa je bilo v Beogradu, kjer so študentje kritizirali liberalno/kapitalistično politiko in zahtevali vrnitev k pravemu socializmu, kar je bil v bistvu poziv režimu, da zategne vajeti. Sledili so še cestna afera (1969) in afera 25 poslancev (1971). To je bil začetek svinčenih 70. let. Pri študentskih zborovanjih leta 1971 (Filozofska fakulteta, Jaša Zlobec, Frane Adam) pa je v resnici šlo za revolucionarne pozive, ki jih je konservativni (Kardeljev, protikavčičevski) del Partije izkoristil za svojo utrditev. Študentsko gibanje je navsezadnje prispevalo h koncu liberalnega obdobja.

 

Miklavž Komelj: Za Tribuno ste naredili tudi intervju z Jean-Paulom Sartrom, s katerim ste se srečali v Dubrovniku …

 

Dimitrij Rupel:  Za srečanje in za intervju se moram zahvaliti Vladu Dedijerju (+1990), ki je imel v Kazini pisarno zraven študentovske Tribune. Dedijer je bil zagonetna osebnost, ki je okrog sebe zbiral tudi študente. Občudovali smo ga iz dveh razlogov: ker je bil Titov uradni biograf in ker je zagovarjal Milovana Đilasa, zaradi česar je bil pri uradnih oblasteh v nemilosti. Dedijer in Sartre sta se sestala v Dubrovniku v zvezi z delovanjem Russellovega sodišča za vojne zločine. Dedijer je 15. aprila 1968 v hotelu Excelsior organiziral pogovor s pisateljem in filozofom J. P. Sartrom (+1980), ki sem ga naslovil Popravljanje sveta in je izšel v študentovski Tribuni 29. aprila 1968. S Sartrom so bile tri ženske: Simone de Beauvoir (+1986), pohčerjenka Arlette El-Kaim (+2016) in gospodična Le Bon, z mano pa so bili Rudi Rizman, Peter Vodopivec in Pavla Zupanc. Tekst je precej značilen za mojo miselnost in za miselnost mojih prijateljev leta 1968. Iz intervjuja je mogoče razbrati, da je bil Sartre dober in hiter sogovornik; da je zagovarjal filozofijo, ki producira praktično akcijo. Sartre kritizira nouveau roman, češ da nasprotuje političnemu angažmaju. Trenutno (1968) piše študijo o Flaubertu. Petru Vodopivcu, ki sprašuje o revoluciji (češ da pripelje do manipulacij), odgovarja, da je nasilje treba ohraniti. “Oblasti hočejo uspavati nasilje,” pravi Sartre. O socializmu pravi, da je škoda, ker je nastal v svetu pomanjkanja. Omenja politične razmere v Pragi. Intervju je nastal pred izbruhom študentske revolucije v Parizu (maj 1968), Beogradu in Ljubljani (junij 1968) in pred sovjetsko okupacijo Češkoslovaške (avgust 1968). Kar zadeva leto 1968, bi moral omeniti še svoj spor z dvanajsterico jeznih mož slovenske kulture, začenši z Vidmarjem in Borom. Napisali so strupeno obsodbo slovenskega avantgardizma oziroma modernizma, jo naslovili Demokracija da, razkroj ne! in jo objavili čez celo stran Dela. Še najbolj zanimiv podatek v zvezi s tem pa je, da so mi pri Delu dali na razpolago enak prostor kot dvanajsterici, naslov mojega odgovora pa je bil Demokracija da ali ne? Od tega je več kot petdeset let. Večina mojih sogovornikov je mrtvih.

 

Miklavž Komelj: Iz tega obdobja je tudi Vaš scenarij za film Matjaža Klopčiča Oxygen (1971). Kako je prišlo do tega sodelovanja?

 

Dimitrij Rupel: V scenariju so motivi iz študentskega gibanja in iz sovjetske okupacije Češkoslovaške. Kar zadeva filme, sem bil takrat navdušen nad Dušanom Makavejevim, ki pa je bil daleč stran. Klopčič (+2007) je bil blizu. Postala sva prijatelja, enkrat smo šli celo skupaj na počitnice. Klopčiča je bolj kot mene zanimala (čista) estetika, zgledoval se je po francoskih novovalovcih. Zelo sem bil vesel igralcev, kot je bila poljska igralka Braunekova (+2014) in beograjski Stevo Žigon (+2005); predvsem pa glasbe, ki smo si jo sposodili pri Škerjancu (+1973). Večina ustvarjalcev Oxygena je mrtvih.

 

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar