Januar 1926 se je v anale duhovne Evrope zapisal kot nenavadno pomemben mesec: v Pariz je pripotoval Thomas Mann, ki je potem na srečanju s francoskimi intelektualci v okviru Carnegiejeve ustanove za mir med narodi izpovedal prepričanje, da se bo Nemčija pridružila kontinentalni konfederaciji. Sodil je, da bo njegova domovina ravnala tako ne samo zaradi pragmatične želje po povečanju svojega vpliva, ki je po porazu v veliki vojni na marsikaterem poldnevniku dobesedno izpuhtel, temveč tudi iz intelektualnih in moralnih razlogov. Ustvarjalec Čarobne gore je bil prepričan, da lahko ljudje duha, ki jih prežema evropski univerzalizem, prevzamejo pobudo pri oblikovanju politične klime v Nemčiji in Franciji. Romantika z vzhodnega brega Rena, ki ima kljub konservativnosti v sebi regenerativni potencial in revolucionarni smisel, pač ne zanikuje demokratične civilizacije Zahoda; njuno napeto medsebojno razmerje se more razrasti v simpatijo, ki je otrok Erosa in Razuma. Stara celina naj torej ne stavi na poistenje, nivelizacijo in skupne imenovalce, temveč naj postane medsebojno dopolnjujoči se mozaik, v katerem ni mogoče pogrešati nobenega obstoječega elementa.
Leta, ko je Mann kot prononsirani nepolitik podpiral nervozno hlepenje wilhelminskega Berlina po posebej imenitnem prostoru pod soncem, so bila tedaj že potopljena v dovrš(e)ni preteklik. Pisatelj je postal kulturni ambasador Weimarske republike; njegova beseda je odmevala med ljudmi, četudi je bila – kakor v pariškem primeru – izrečena za tesno zaprtimi vrati. Sprejema na nemškem poslaništvu v palači Napoleonovega pastorka Eugèna Beauharnaisa, ki je sledil Mannovemu predavanju v Carnegiejevi ustanovi, se zato nista udeležila le francoska ministra za šolstvo in umetnost Edouard Daladier ter za javna dela Anatole de Monzie, temveč tudi prvi mož vojnega resorja Paul Painlevé. Njegova matematično delujoča pamet se je politično odlikovala že v veliki krizi leta 1917, ko je po vsej verjetnosti rešila Tretjo republiko pred kolapsom na bojnem polju. A zdaj je bil čas miru. In optimizma. Painlevé je že sredi decembra 1921 – kakor je v svoj dnevnik zabeležil bržčas najminucioznejši pričevalec zatona (pred)včerajšnjega sveta Harry grof Kessler – zagovarjal pacifizem in se ogreval za to, da bi stara celina pri celjenju ran sledila zgledu največje sile novega sveta, ki je po secesijski vojni uspela ne le zakrpati, temveč tudi učvrstiti svojo celovitost. Čeprav so Francozi januarja 1926 še vedno zasedali Porenje in intenzivno tuhtali o gradnji utrjene obrambne linije, da bi si zagotovili varnost na vzhodni meji in poplačilo vojne škode po klanju med Sarajevom in Versaillesom, so se tako na njihovih kot na nemških tleh kovali vse drznejši načrti za (pan)evropsko prihodnost. Že res, da vsi niso bili tako idealno zamišljeni, kakor so se potem predstavljali javnosti, a dobršen del težko preizkušenih mož, ki so več kot štiri leta gnili v strelskih jarkih, je bil pripravljen verjeti celo utvaram. Sleherna od njih nemara le ni propagandna fatamorgana … Ljudje so pač vedeli, da se od realnosti zanesljivo umre, medtem ko so iluzije le puščale nekaj možnosti za preživetje. V vsakršnih razmerah.
A kakor koli se je že Thomas Mann leta 1926 v Parizu znašel v novi poziciji – z bratom Heinrichom se je kot zagledanec v nemško kulturo med veliko vojno pošteno počil zaradi njegove vere v francosko civilizacijo –, vendarle ni bil prvi med argonavti. Paul Painlevé decembra 1921 ni govoril samo o miru, temveč je Albertu Einsteinu tudi že pomagal treti orehe, ki so motili harmonijo relativnostne teorije. Mann je januarja 1926 predstavil le nove argumente za to, da bi Porenje ne bilo več bodisi potencialno bodisi dejansko bojišče dveh za zmerom različnih svetov. Medsebojno dopolnjevanje, ki ga je zagovarjal pisatelj, je bilo mnogo več kot samo mir na preklic, kakršnega so bili od časov kardinala Richeliueja dalje vajeni sklepati Francozi in Nemci. Toda ustvarjalec literarne stvarnosti je v marsičem le sledil velikopoteznemu politiku – Gustavu Stresemannu. Herojski kancler Weimarske republike, ki je vsaj za nekaj časa preprečil Hitlerju naravnavanje nemškega kompasa, nevtraliziral demokraciji sovražne radikalce na levi in za nameček še zlomil hiperinflacijo, se je že oktobra 1925 v Locarnu sporazumel z zahodnimi silami, ki so se spoprijele z njegovo domovino avgusta 1914 in novembra 1918 skupaj z Ameriko tudi strle njeno voljo do nadaljnjega permanentnega vojskovanja.
Mann se je v Parizu trudil odpreti kar največ vrat in oken, da bi lahko duh popuščanja napolnil kabinete, salone in dvorane, v katerih je bilo prej več desetletij čutiti iz dneva v dan hujšo napetost. Namesto Mauricea Barrèsa, ki je v času razplamtevanja afere Dreyfus izumil nacionalni socializem, ali večnega kandidata za Nobelovo nagrado Paula Bourgeta, kateremu bo leta 1929 predgovor za eno od knjig napisal sam Benito Mussolini, bi avtoritete evropskih bralcev morali postati ustvarjalci drugačnega kova. Saj ne bi bilo treba, da bi bili vsi podobni Romainu Rollandu ali Stefanu Zweigu – avtorja Jeana-Christopha in Jeremije sta se v svoji humanistični zavzetosti marsikomu zdela preveč razčustvovana –, a mozaik misli, videnj in glasov na stari celini bi jih ne smel spravljati v nejevoljo. Normalnost po veliki vojni naj ne bi bila ponovitev običajnosti pred njenim izbruhom. Mann, ki je bil enako kot Stresemann »razumski republikanec« – človek, ki ga je srce vleklo k dinamični wilhelminski monarhiji, pamet pa mu je uspela dopovedati, da ga v tem primeru ne sme ubogati –, si seveda ni zatiskal oči pred težavnostjo uveljavitve nove usmeritve: pripovednik, čigar mirnost je iritirala eksaltirance, ni bil nagnjen k iluzionizmu. A vsak korak na poti k medsebojnemu razumevanju in sprejemanju ljudi različnih kultur se mu je zdel dragocen, ker je premagoval težo zgodovinske izkušnje in jo iz determinativa preobražal v svarilo. Zato je o svojem bivanju v Parizu napisal daljši esej, ki ga je njegov založnik Samuel Fischer še isto leto lansiral na knjižni trg. Nemara se je Mann zaradi podpore duhu Locarna tu in tam celo pustil fotografirati v stresemannu – v kombinaciji črnega suknjiča in progastih hlač, ki je dobila ime po vročično delujočem kanclerju in zunanjem ministru berlinske vlade, ki navsezadnje niti ni bil tako univerzalistično mirovniško usmerjen, kakor so ga videli vitezi peresa v letih popuščanja napetosti. /…/