Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Do brezplačne dostave vam manjka še 30.00

Samo Rugelj: Novi tokovi v slovenskem založništvu ali zaton slovenskega romana

Samo Rugelj

Novi tokovi v slovenskem založništvu

ali zaton slovenskega romana

Prvega dela naslova tega besedila seveda nisem izbral po naključju. Pred četrt stoletja (leta 1994) je s tem knjižnim naslovom izšla monografija Dušana Moravca, v njej pa je analiziral slovensko knjižno založništvo nekako od začetka 20. stoletja do druge svetovne vojne. Ta knjiga je bila obenem znanilka nove knjižne zbirke, ki je dobila ime Knjiga o knjigi. Njen urednik je bil dr. Martin Žnideršič, najbrž največji poznavalec ekonomike slovenske knjige, kar smo jih kdaj imeli (nedavno smo ga izgubili za vedno), tedanji urednik založbe DZS, ki je knjigo izdala, pa je bil Miha Kovač – slednji je četrt stoletja pozneje edini redni univerzitetni profesor iz založništva na Univerzi v Ljubljani, ki je v praktičnem smislu povezan s panogo (v prihodnosti se mu bo morda pridružil še kdo).

Pomenljivo je, da so Novi tokovi v slovenskem založništvu edina knjiga, ki je izšla v tej zbirki. Kaj to pomeni? Preprosto to, da je bila knjižna refleksija o položaju slovenske knjige v sredini devetdesetih let, ko je izšla ta knjiga in ko je bil zanos ob slovenski osamosvojitvi največji, tako plaha ptica, da je v slovensko knjižno gnezdo priletela komajda kakšna, ne glede na to, da je bilo gnezdo nared.

V naslednjih letih, če sem bolj natančen, v tretjem tisočletju, so se stvari malo le popravile. Najprej se je pri založbi UMco, kjer sem urednik, porodila knjižna zbirka Knjige o knjigah, v njej pa je v poldrugem desetletju (prva knjiga je v tej zbirki izšla leta 2005) izšlo trinajst domačih in pet prevedenih knjig, ki so na različne načine povezane s knjigami. Pomembno je dodati, da so le štiri od teh osemnajstih knjig izšle z javno podporo, preostale so bile plod avtorske pobude in pripravljenosti založbe, da izdaja dela, s katerimi si vsekakor ni izboljšala stanja na poslovnem računu. Leta 2007 pa so pri Cankarjevi založbi pod urednikovanjem Andreja Blatnika začeli izdajati zbirko Bralna znamenja, v kateri je do danes izšlo šestnajst knjižnih naslovov (vsi so izšli z javno podporo), od tega pet domačih (pri dveh sem bil sam avtor, pri eni soavtor). Nekaj posamičnih knjig o knjigah in založništvu je v zadnjih letih izšlo tudi pri drugih založbah, tako da lahko zaključimo, da sta področje knjige in vsaj približno poglobljen razmislek o njej in založništvu v današnjem času prisotna v dovolj veliki meri.

Pa ima to kakšne pozitivne učinke na slovensko knjigo in dogajanje v slovenskem založništvu? Na to vprašanje bom skušal odgovoriti v pričujočem besedilu, v katerem bom obdelal enega od – po mojem mnenju ključnih – novih tokov v slovenskem založništvu v zadnjem obdobju, ta pa se tiče postopnega zatona slovenskega romana v širši javni zavesti. Pri tem želim, v skladu s pravili transparentnosti, ki bi jih morali upoštevati vsi, ki se opredeljujejo do določenih družbenih in kulturnih vprašanj, poudariti, da osebno nimam nič od problematiziranja teh dejstev, saj naša knjižna založba ne izdaja niti domačega niti prevodnega leposlovja.

Dve vprašanji

Preden se poglobimo v vprašanje, ali bralski doseg in družbeni pomen slovenskega romana v resnici upadata, naj si bralec poskuša odgovoriti na naslednji dve vprašanji:

– Pri katerih založbah objavljajo knjige trije najbolj brani slovenski avtorji glede na izposojo v slovenskih knjižnicah?

– Koliko slovenskih leposlovnih romanov so lani brez javne podpore izdale tri velike založbe, ki obenem upravljajo največje knjigarniške verige?

Medtem ko bralec razmišlja o odgovoru na prvo vprašanje in prešteva romane, ki spadajo v polje drugega, pa na hitro skočimo v … London.

Skok v londonske knjigarne

V London zahajam že ravno trideset let, zadnja leta večkrat na leto, in knjigarne so ena od lokacij, kjer vsakič preživim največ časa. Tako kar dobro poznam tamkajšnjo organizacijo knjižnih vsebin. Vzorec je povsod podoben; ko vstopiš v klasično angleško knjigarno, se ti ob stenah ob eni strani razpre najnovejša leposlovna produkcija v knjigah večjega formata in trdi vezavi, na drugi strani pa podobna najnovejša neleposlovna knjižna produkcija. Na pultih ob knjižnih omarah z enimi in drugimi knjigami so mehko vezane knjige, med katere so uvrščeni tako najnovejši knjižni naslovi, ki so bili v zadnjem času izdani v broširani vezavi, in pa trajnejši naslovi, zimzelene klasike, za katere se je izkazalo, da se stabilno prodajajo in se jih zato splača imeti izpostavljene ves čas (pet let, celo deset!). Šolski primer take postavitve lahko vidite v eni največjih knjigarn v Evropi, v knjigarni Waterstones na Picadillyju, ki ima v vstopnem prostoru knjige razporejene prav na ta način – mimoidoči obiskovalec lahko tako najnovejšo knjigo, na primer uspešnico, o kateri vsi pišejo in govorijo, najde takoj pri vhodu, ni mu treba izgubljati časa z iskanjem po celotni knjižni veleblagovnici, ki se razteza skozi šest nadstropij.

Kaj pomeni taka razporeditev knjig? Preprosto to, da sta osnovna knjižna žanra, torej leposlovje in neleposlovje, enakovredno zastopana in da novi knjižni naslovi dobijo vsaj približno enakovredno izpostavitev, ne glede na to, kdo je knjigo izdal. Šteje zvrst in kakovost knjižnega naslova, ne pa to, kdo je založnik. K temu se bomo pozneje še vrnili, zdaj pa poiščimo odgovore na prej zastavljeni vprašanji.

Nazaj k zastavljenima vprašanjema

Najprej je tu odgovor na vprašanje, pri katerih založbah objavljajo knjige trije najbolj brani slovenski avtorji, glede na izposojo v slovenskih knjižnicah. Seveda je na to prav lahko najti odgovor. Poiščemo ga tako, da na Cobissu pogledamo, kdo so bili trije najbolj brani slovenski avtorji v letu 2019, potem pa preverimo, kje izhajajo njihove knjige. Že nekaj let se med najbolj brane slovenske pisatelje uvrščajo Desa Muck, Primož Suhodolčan in Ivan Sivec. Pri kateri od (velikih) založb pa v zadnjem času izhajajo njihove knjige? Odgovor je jasen: pri nobeni. Za življenje svojih knjig večinoma skrbijo sami ali v okviru manjših založb, s katerimi so lahko tudi neposredno (družinsko) povezani. Podobna logika se nadaljuje pri marsikaterem avtorju iz nadaljevanja lestvice najbolj branih (izposojanih) slovenskih avtorjev. Zakaj je tako? Do odgovora bomo prišli v nadaljevanju.

Seveda moramo prej odgovoriti še na drugo vprašanje: koliko slovenskih leposlovnih romanov so lani brez javne podpore izdale tri založbe, ki obenem upravljajo največje knjigarniške verige? Da bi prišli do odgovora, v tem primeru nimamo možnosti na hitro nekam pogledati; narediti moramo kratko raziskavo. Najprej moramo ugotoviti, katere so tri največje knjigotrške verige. Če pogledamo v posebno številko revije Bukla, ki je izšla konec oktobra 2019 in v kateri so naštete ter na zemljevid Slovenije vrisane skoraj vse slovenske knjigarne, hitro pridemo do odgovora. Največje tri slovenske knjigotrške mreže so, po abecedi, DZS, Mladinska knjiga in Učila. Prvi dve imata vsaka po približno petdeset poslovalnic, tretja jih ima okoli dvajset.

Koliko izvirnih slovenskih leposlovnih romanov brez podpore so te tri založbe izdale leta 2019? Kar se tiče DZS, je odgovor jasen. Ta založba se je že pred poldrugim desetletjem odločila spremeniti svoj vsebinski profil in se je, mislim, da leta 2004, odpovedala izdajanju klasičnih knjig ter se osredotočila zgolj na učbenike. No, sem ter tja tudi v okviru DZS izide kaka klasična knjiga, denimo športne slikanice o naših vrhunskih športnikih (njihov soavtor je prej omenjeni Primož Suhodolčan), in na primer življenjepis Tine Maze in še kaj. Za leto 2019 pa lahko (enako kot za marsikatero leto poprej) ob številu izdanih slovenskih leposlovnih romanov v okviru DZS napišemo ničlo.

Precej jasen je tudi odgovor glede založbe Učila. Ta je nastala pred skoraj četrt stoletja ter se je že na začetku usmerila predvsem v prevajanje žanrske in biografske literature za odrasle ter izdajanje prevedenih otroških in mladinskih knjig. To ne pomeni, da ne izdajajo izvirnih del (pred kratkim so denimo izdali življenjepis nekdanjega dolgoletnega direktorja Mladinske knjige Milana Matosa z naslovom Hiša velikih zgodb, pred leti pa so imeli celo natečaj za najboljši slovenski žanrski roman ter izdali dva nagrajenca), so pa ta zelo redka, tako da lahko rečemo, da klasičnih slovenskih leposlovnih romanov ne izdajajo. Za leto 2019 lahko torej ob številu izdanih slovenskih leposlovnih romanov tudi založbi Učila napišemo ničlo.

Ostane Mladinska knjiga, še vedno osrednja slovenska knjigotrška veriga, ki jo napaja razvejen knjižni program, ki ga še najlaže uvrstimo v segment t. i. splošnega založništva, saj obsega vse vsebinske segmente od leposlovja do priročnikov. Ne glede na to, da se je obseg poslovanja Mladinske knjige v zadnjem desetletju precej skrčil, še vedno velja nepisano pravilo, da lahko njihov uredniški in tržni ustroj naredi uspešnico iz skoraj vsake knjige, ki ima vsaj približno izražen prodajni potencial. Najlepši primer je knjiga Kako izgoreti oglaševalskega virtuoza Aljoša Bagole, hibrid med osebno izpovedjo in knjigo za samopomoč, ki je izšla konec leta 2019 tik pred knjižnim sejmom ter se je v samo petih tednih uspela prebiti na drugo mesto najbolj prodajanih knjig v knjigarnah Mladinske knjige v celotnem lanskem letu.

Koliko je lani založba Mladinska knjiga torej izdala izvirnih leposlovnih slovenskih romanov brez javne podpore? Težko je verjeti, vendar moramo tudi pri tej založbi za lansko leto v tem segmentu pripisati ničlo. Videti je namreč, da se je Mladinska knjiga večinoma odpovedala izdajanju slovenskega romanesknega leposlovja, če ga ne more uvrstiti med javno podprte knjižne izdaje.

Kaj nam povedo ta dejstva? Zelo očitno je, da največje knjigotrške verige, ki jih upravljajo založbe, slovenskega leposlovja nimajo (več) v tržnem osrčju svoje knjižne ponudbe. Kako je prišlo do tega? Je najprej prišlo do usihanja potence slovenskega romana in so se mu potem odpovedale založbe ali je bilo obratno in so se slovenskemu romanu najprej odpovedale slovenske založbe, potem pa je prišlo do njegovega prodajnega usihanja?

Skok v zgodovino: začetek zmanjševanja dometa slovenskega leposlovja

Odgovor na to dobimo, če vsaj nekoliko pogledamo v zgodovino slovenskega založništva v zadnjih tridesetih letih. Postopno odpovedovanje izdajanju slovenskih avtorjev v velikih založbah, s čimer so se slovenske založbe nekdaj, v socializmu, hvalile in kar so postavljale v ospredje, se je začelo že v začetku devetdesetih, torej takrat, ko se je pri nas vzpostavil tržni in družbeni knjižni prostor, ki je omogočal, da bi se slovenska literatura končno zavihtela navzgor – končno smo namreč imeli lastno državo in igranje na strune domačega leposlovja bi bilo povsem logično. Vendar se je takrat, paradoksalno, primerilo ravno obratno. Zgodilo se je namreč dvoje: nekdaj aktivne (pokrajinske) založbe, kot so bile denimo Pomurska založba, Obzorja, Nova revija, Lipa, Prešernova itn., ki so objavljale tudi slovensko leposlovje, so v desetletju po osamosvojitvi zašle v poslovne težave; mnoge od njih so sčasoma nehale delovati (npr. Modrijan prav pred kratkim); velike založbe, ki so obenem vodile največ knjigarn, pa so precej hitro začele izgubljati vero v slovenski roman in se mu začele odpovedovati tako v izdajateljskem kot v promocijskem smislu.

Poleg tega da so zastavo izdajanja slovenskega leposlovja v tistem času za kratek čas poskušale prevzeti nove založbe, ki pa so po nekaj letih usahnile (denimo založba Mihelač in Wieser, pri žanrskih knjigah pa založba Mondena), so se sredi devetdesetih let negativnim silnicam na področju izdajanja slovenskega leposlovja uprle nove neodvisne založniške pobude, denimo tiste, ki so jih ustanovile pokrajinske študentske organizacije: Študentska založba v Ljubljani, ki sta ji sledili mariborska založba Litera in novomeška založba Goga; v naslednjih dveh desetletjih so se te založbe utrdile kot ključne ponudnice slovenskega leposlovja. Seveda pa imajo s svojimi knjižnimi izdajami le omejen tržni doseg, saj imata trenutno po eno knjigarno le dve od njih. Tako so tudi te založbe (Študentska založba se je pred nekaj leti preimenovala v Beletrino, po svoji najbolj prepoznavni zbirki) pri prodaji leposlovnih romanov v zidanih knjigarnah praktično povsem odvisne od drugih knjigotrških verig, ki pa jih upravljajo založbe, pri katerih slovensko leposlovje nima takšne vrednosti, da bi ga bili pripravljeni izdajati na klasični tržni osnovi. (Ta model bralci tega besedila gotovo poznate, v mislih pa imam: pridobitev izvirnega rokopisa, njegova ustrezna uredniška obdelava, ustrezen honorar za avtorja in pokrivanje izdajateljskih stroškov s prodajo v lastnih knjigarnah in drugje.)

Nazaj v sedanjost: slovenski romani leta 2019

Da si lahko bolje ustvarimo sedanjo sliko izidov slovenskega romanesknega leposlovja, sledi okviren seznam slovenskih romanov, ki so izšli v preteklem letu pri najbolj izpostavljenih slovenskih založbah. Morda kje manjka kak naslov, vendar se lestvica glasi nekako takole:

Slovensko romaneskno leposlovje za odrasle z letnico 2019; upoštevane so samo prve izdaje ter samo tiste založbe, ki so vključene v programsko javno podporo (JAK RS), navedene so po abecedi

Beletrina

  1. Gabriela Babnik: Tri smrti
  2. Emil Filipčič: Moto
  3. Tone Partljič: Pesnica
  4. Feliks Plohl: Vsi moji grehi
  5. Jernej Županič: Behemot

Cankarjeva založba

  1. Peter Čeferin in Vasja Jager: Sodni dnevi
  2. Veronika Simoniti: Ivana pred morjem
  3. Suzana Tratnik: Norhaus na hribu

Celjska Mohorjeva družba

  1. Branko Cestnik: Sonce Petovione

Goga

  1. Tadej Golob: Dolina rož
  2. Miha Mazzini: Funny
  3. Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi

Litera

  1. Mitja Čander: Slepec
  2. Zdenko Kodrič: Pet ljubezni
  3. Feri Lainšček: Zadoščenje
  4. Lara Paukovič: Malomeščani
  5. Peter Rezman: Mesto na vodi
  6. Lenart Zajc: Delci svetlobe

LUD Literatura

  1. Miklavž Komelj: Larvae

Mladinska knjiga

  1. Jiři Kočica: Izvirnik
  2. Slavko Pregl in Leon Pogelšek: Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič

Modrijan

  1. Zoran Hočevar: Čeprav seveda

Miš

  1. Tina Bilban: Hvala za škarje
  2. Igor Karlovšek: Sodišče
  3. Petja Rijavec: Najini valovi

Pivec

  1. Josip Osti: Življenje je srhljiva pravljica

Seveda slovenski leposlovni romani ne izhajajo samo pri teh založbah, saj se drugače v vsakoletno »tekmo« za literarno nagrado kresnik ne bi uvrstilo več kot sto slovenskih romanesknih del. Omenimo samo založbo Primus, kjer v okviru njihove zbirke Avtorji brez javne podpore za njihovo produkcijo redno izhajajo domača leposlovna dela. Vendar pa smo se za potrebe tega besedila osredotočili samo na tiste založbe, ki za izdajanje slovenskega leposlovja prejemajo programsko javno podporo, iz česar lahko sklepamo, da lahko poskrbijo za višjo vsebinsko in uredniško kakovost izdanih romanov.

Kaj nam pokaže ta seznam? Vsaj dvoje. Prvič, slovenski roman trenutno trdno domuje v dveh založbah, precej solidno pa še v treh, in drugič, brez javne podpore ni slovenskega romana – obstajajo pa izjeme, ki potrjujejo pravilo.

Dve založbi, kjer je slovenski roman doma, in tri, kjer je doma pogojno

Trenutno obstajata samo dve založbi, za kateri lahko rečemo, da slovenski roman v njih res trdno domuje. Prva je Litera, ki je leta 2019 izdala celo šest slovenskih leposlovnih romanov (ob tem pa še nekaj knjig slovenske kratke proze in poezije) in je v zadnjih letih najbolj izrazit založnik slovenskega leposlovja (leta 2018 se je med deset nominiranih romanov za kresnika uvrstilo kar pet Literinih). Druga je založba Beletrina, ki je lani objavila pet novih izvirnih slovenskih romanov (pa še kakšno novo izdajo romana, ki je že znan, denimo Tomšičeve Šavrinke). Slovenski roman ima precej soliden dom še pri treh založbah, in sicer pri Cankarjevi založbi, založbi Goga in založbi Miš. Cankarjeva založba sicer sodi pod okrilje Mladinske knjige, kar pa ji, kot lahko pove kateri od njihovih urednikov, razen kadar gre za kakšen res komercialen projekt, ne pomaga kaj dosti pri plasmaju njihovih knjig med kupce. Založba Goga se je v zadnjih nekaj letih v širši javnosti profilirala kot založba, ki izdaja kriminalke Tadeja Goloba, te pa v zadnjem času predstavljajo skoraj dve tretjini njihovih prihodkov. Založba Miš pa na področju slovenskega leposlovja išče niše s kombinacijo različnih naslovov, ki bi lahko bili tudi tržno zanimivi.

Brez javne podpore ni slovenskega romana in izjeme, ki potrjujejo pravilo

Velika večina navedenih slovenskih romanov, ki so izšli pri teh založbah, je javno podprtih. Če sem prav preštel, so od 26 navedenih slovenskih romanov brez javne podpore izšli samo trije (po eden pri Cankarjevi založbi, pri Literi in pri založbi Miš), kar pomeni, da lahko slovenski roman v tem času živi (in preživi) samo pod pogojem, da je javno sofinanciran. Predpostavimo torej lahko, da bi le redkokatera od teh založb izdala katerega od teh romanov, če zanj ne bi dobila subvencije.

Kaj torej vse to, kar smo zapisali do zdaj, pomeni pod črto? Slovenskemu romanu se v prihodnje – če ne bo prišlo do preobrata v miselnosti – ne pišejo dobri časi, saj mu knjigotrštvo ne posveča velike pozornosti.

Lanskoletna lestvica najbolj prodajanih knjig v knjigarnah Mladinske knjige bi to trditev sicer lahko hitro postavila pod vprašaj, saj so na njej med desetimi najbolj prodajanimi knjigami kar štirje slovenski (od tega trije kriminalni) romani. Vendar pa podrobnejši pregled pokaže, da pri teh delih nikakor ne gre za klasično leposlovje, da njihovi avtorji niso klasični pisatelji in da poleg tega poti teh del med najbolj prodajane knjižne naslove še zdaleč ne gre pripisati običajnim založniškim in knjigotrškim zakonitostim.

Najbolj prodajana knjiga lanskega leta v knjigarnah Mladinske knjige (ta veriga je edina objavila letno lestvico najbolje prodajanih knjig, zato jo navajam) je bil roman Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset (založba Beletrina). Po vsebini ne gre za klasični leposlovni roman, temveč za avtobiografski roman, ki je s svojo dramatično in (tudi) tragično vsebino kmalu po izidu vzbudil široko zanimanje medijev. V knjigarnah se mu sprva ni posebej dobro godilo, saj so ga knjigotržci na police umestili podobno kot ostale knjige, ne glede na to, da so kupci zanj že prve tedne po izidu (septembra 2018) pokazali neobičajno veliko zanimanje. Ta relativna (ne)zainteresiranost se je nadaljevala vse do pomladi leta 2019, ko se je roman Belo se pere na devetdeset uvrstil med nominirane za kresnika, prava eksplozija pa se je zgodila šele junija 2019, ko se je po prejemu nagrade zanj začela zanimati res široka bralska publika.

Podobno usodo so doživele kriminalke Tadeja Goloba, ki jih seveda prav tako ne moremo imeti za klasično leposlovje. Prvi Golobov kriminalni roman Jezero je izšel novembra 2016 v standardni romaneskni nakladi petsto izvodov in trajalo je več kot pol leta, da so ga knjigotržci začeli intenzivneje poudarjati. Ob izidu drugega dela (Leninov park), se je dogajanje okoli glavne osebe teh romanov Tarase Birse razmahnilo tudi v knjigarnah, vrhunec pa je doseglo ob koncu leta 2019, ko je na spored nacionalne televizije prišla serija Jezero, posneta po prvem delu, praktično hkrati pa je izšel še tretji del (Dolina rož). Pomenljivo dejstvo je, da so samo na knjižnem sejmu prodali približno tisoč izvodov Doline rož, kar kaže, kako željno so ljudje čakali to knjigo.

V obeh primerih, kjer je bilo v igri slovensko leposlovje, ki je izšlo izven založb z obširnimi knjigotrškimi mrežami, so bile knjige same tiste, ki so prebile zid pri njihovem poudarjanju v knjigarnah. Nekoliko drugače je bilo pri dveh kriminalnih romanih, ki sta izšla v okviru Mladinske knjige (Pogodba Mojce Širok) in Cankarjeve založbe (Sodni dnevi Petra Čeferina in Vasje Jagra), ki jih je knjigotrška mreža že od začetka obravnavala kot pomembna tržna projekta. Vendar pa tudi v teh primerih govorimo o kriminalkah in ne o klasičnem romanesknem leposlovju.

Edina svetla izjema, klasični slovenski leposlovni roman, ki je v zadnjih treh letih dosegel večjo prodajo, je bil In ljubezen tudi Draga Jančarja (izšel je leta 2017); tudi ta roman je prejel kresnika za najboljši slovenski roman.

Postavlja se torej vprašanje: je takšno, na splošno zelo slabo stanje v zvezi s slovenskim romanom edino mogoče in torej nespremenljivo?

Načeloma ne. Ne samo teorija, tudi praksa pravi, da ljudje veliko raje posegajo po domačih kulturnih vsebinah kot po prevedenih, ob pogoju, da so domači romani vsaj približno primerljivi s tistimi iz tujine. Zato še zdaleč (tudi poslovno) ni logično, da velike založbe, ki upravljajo z verigami knjigarn, tako malo pozornosti posvečajo kakovostnim domačim leposlovnim knjižnim vsebinam. Primeri uspelih kriminalk, ki so jih za zdaj napisali ljudje, ki celo niso klasični literati, lepo kažejo, da se slovenski bralci z veseljem odzovejo na primerno predstavljene in izpostavljene knjižne vsebine.

Domači romani v Srbiji

Po primere dobre prakse ni treba iti daleč. Dovolj je, da denimo obiščete Beograd. Tamkajšnje založništvo je prav tako kot naše prebrodilo kar nekaj tranzicijskih izzivov, kar pa ne pomeni, da je status srbskega leposlovja v tamkajšnjih knjigarnah podoben kot pri nas. Lep primer je ena danes največjih srbskih založb Laguna. Že pred leti je na trg stopila s podobnim modelom kot pri nas Učila, torej z obsežnim programom večinoma prevodnih žanrskih knjižnih izdaj, ki so jim sem ter tja dodali nekaj (sodobnih) klasik ter občasno dela domačih avtorjev. Vse skupaj je seveda delovalo ob močni in vse obsežnejši podpori lastnih knjigarn.

Obiskovanje beograjskega knjižnega sejma in pregledovanje njihovega knjižnega programa v zadnjih letih daje že precej drugačno sliko. V zadnjem času so se sistematično posvetili izdajanju domačega leposlovja, ki zdaj predstavlja že skoraj tretjino njihovega programa. Seveda bo kdo porekel, da je srbski knjižni trg precej večji od slovenskega, kar drži, vendar ta usmeritev kaže, da lahko k bralcu in kupcu knjig usmerjena založba, ki obenem upravlja verigo knjigarn, del svojih izdajateljskih sil zlahka prerazporedi k domačim avtorjem. Tej logiki počasi, a kot vidim dosledno, sledi tudi druga velika srbska založba Vulkan.

Preurejanje slovenskih knjigarn

Da so težnje slovenskih založnikov, ki upravljajo knjigarne, obrnjene skoraj povsem stran od domače leposlovne knjige, kažejo na novo odprte in prenovljene knjigarne, ki smo jim bili priča v zadnjem času. Za razliko od standardne postavitve v angleški knjigarni, ki sem jo opisal na začetku, torej vsaj približno enakovredne zastopanosti leposlovnega in neleposlovnega knjižnega področja ter enakovrednega predstavljanja knjižnih novitet ne glede na založnika, so nove slovenske knjigarne organizirane precej drugače, skoraj bi lahko rekel povsem nasprotno.

Na izpostavljenih mestih teh knjigarn namreč ni standardno leposlovje ali standardni neleposlovni knjižni program, temveč popolnoma druge vsebine. Po eni strani v oči bije darilni program, ki je – v skladu z zapovedmi tržnih oddelkov pogosto po logiki barvne usklajenosti med naslovnicami knjig in drugih izdelkov – umeščen neposredno med knjige, tako da včasih iz pogleda v izložbo ne veš, ali gre za trgovino z mešanim blagom ali za knjigarno. Po drugi strani pa se je treba v knjigarnah pogosto kar precej potruditi, da sploh najdete slovensko leposlovje v večjem obsegu, saj knjige proti potencialnemu kupcu večinoma niso obrnjene z naslovnico, temveč zgolj s hrbtom, poleg tega pa so dela slovenskih avtorjev pogosto še na kaki oddaljeni polici, tako da je precej malo možnosti, da bodo pritegnila kupčev pogled. Po tretji strani pa so v ospredju teh knjigarn vse bolj neklasične in na resnejših knjižnih trgih večinoma zgolj dopolnilne knjižne vsebine, knjige za samopomoč, ezoteriko in duhovnost, ki jim bolj v vsebino usmerjene knjigarne v tujini seveda nikoli ne bodo ponudile osrednjih in najbolj izpostavljenih knjižnih polic. Dolgoročno kultiviranje slovenskega kupca knjig in povečevanje njegovega zanimanja za domačo leposlovno literarno ustvarjalnost je ob takih ureditvah knjigarniških površin že vnaprej izgubljena bitka.

Postavitev knjig v naših največjih knjigarnah in položaj slovenske knjige (predvsem romana) znotraj te postavitve je tako najbolj nedvoumen kazalnik vrednosti, ki jo naše knjigotrštvo pripisuje domačemu (pa tudi prevedenemu) leposlovju. Kako lahko pričakujemo, da se bo slovenskemu romanu kadar koli godilo boljše, če lani izdane slovenske romane le s težavo najdemo v več kot nekaj knjigarnah po Sloveniji, tam, kjer so, pa večinoma tičijo pod kupi lahkotne spiritualne in priročniške literature, ki jo je (pogosto) izdala založba, ki upravlja te iste knjigarne? To je žal nemogoče in samo kaže, da desetine knjig, ki smo jih o založništvu dobili v zadnjih petnajstih letih, ni imelo nobenega učinka, hkrati pa postavlja pod vprašaj javno podporo, ki jo določene knjigarne prejemajo za svoje delovanje.

Po vsem napisanem je najbrž jasno, zakaj najbolj brani slovenski pisatelji pogosto in najraje sami skrbijo za svoja dela. Glavna razloga sta dva: slovenske založbe, ki bi jim lahko zagotovile ustrezno mesto v lastnih knjigarnah, ne izkazujejo več posebnega interesa, da bi se intenzivno posvečale slovenskim leposlovnim avtorjem, poleg tega pa gre v večini primerov za uveljavljene pisatelje in pisateljice, ki so že tako prepoznavni, da lahko, četudi z nižjo prodajo lastnih knjig, na koncu zaslužijo več, če jih tržijo sami, kot če bi jih prepustili negotovi usodi založb; tako blagodat svojih knjig ves čas vsaj približno držijo v lastnih rokah.

Za konec

Kaj vse do zdaj zapisano in ugotovljeno pomeni za prihodnost slovenske leposlovne knjige in knjig v slovenščini nasploh? Nič dobrega. V zadnjem desetletju sem o postopni eroziji slovenskega knjižnega in založniškega duha napisal dobesedno na stotine besedil, kar nekaj tudi za revijo, v kateri je objavljeno tole, poleg tega pa sem objavil še tri strokovne esejistične knjižne monografije (Za vsako besedo cekin?, 2010, Izgubljeni bralec, 2014, in Krčenje, 2019), v katerih sem na različne načine in z različnimi primeri ponazarjal, v kakšno knjižno prihodnost drsimo. V Krčenju sem v zaključnem poglavju slovenskemu knjižnemu založništvu vrgel svojevrstno rokavico in naštel vrsto ukrepov, med katerimi je bila večina takih, s kakršnimi bi si lahko sami začeli pomagati k boljši knjižni prihodnosti. V zadnjih petih letih sem bil realizator in soavtor dveh javno podprtih raziskav Knjiga in bralci 5 in 6, ki sem ju na lastne stroške izdal še v knjižni obliki, da bi dosegli čim širši krog strokovne javnosti. Na skoraj nepreštevnem številu okroglih miz, kongresov, javnih, strokovno zaprtih ali pa medijsko izpostavljenih priložnostih sem sodeloval s prispevki in predlogi, vse v želji po večji blaginji za slovensko knjigo. Večinoma sem se javno izpostavljal tudi v precej občutljivih debatah o tem, kako deluje slovenski knjižni trg, pri tem pa ves čas po malem tvegal, da bodo drugi, pomembnejši slovenski založniški in knjigotrški igralci zaradi izrečenega na katerega od možnih načinov sankcionirali našo založbo. Nikogar iz založniške panoge ne poznam, ki bi se tako dolgo javno izpostavljal in s svojimi predlogi za morebitne izboljšave ves čas tvegal lastno kožo. V zvezi s slovensko knjigo sem v zadnjem desetletju pisal in govoril toliko, da me ima marsikdo že vrh glave, nekateri, tisti bolj dobronamerni, so me celo poimenovali za »varuha slovenske knjige«. Nazadnje sem se v začetku leta 2020 z istim ciljem s Slavkom Preglom in Andrejem Blatnikom odpravil celo k predsedniku države Borutu Pahorju, čeprav sem se sam pri sebi že davno zaobljubil, da se ne bom nikoli (in za nikogar) angažiral pri politiki.

Se je na podlagi vsega tega še pri kom zgodila kaka neposredna pobuda v panogi, je kdo kje resno predstavil kak celovit predlog, da bi prihodnost slovenske knjige zastavili na novo in drugače? Še zdaleč ne. Boj za status quo, ne glede na to, da gre že za desetletje in več usihajočo panogo, pri kateri bi bilo že zdavnaj nujno, da združimo vrste in skupaj premislimo ter se pogovorimo, kaj bi bilo najboljše za vse, je trši kot kadar koli. Skrb za lasten vrtiček je še bolj v ospredju, kot je bila nekdaj, ne glede na to, da se slovensko založništvo kot celota hitro pogreza naprej. In ne samo to, ob skrbi za lasten vrtiček mimogrede popljuvamo sosedovega.

Tako se v tem trenutku ne morem več domisliti ničesar drugega, kot da naredim to, kar je naredil Ellis Boyd »Red« Redding po štiridesetih letih zapora v kaznilnici Shawshank. Saj najbrž veste, kdo je ta gospod? To je tisti zapornik, ki ga je v Kaznilnici odrešitve, enem mojih najljubših filmov, upodobil Morgan Freeman. Redding je bil obsojen na dosmrtno ječo, vendar so mu zaradi lepega vedenja vsakih deset let dali možnost, da zaprosi za pomilostitev. Komisija mu je vsakič znova zastavila enako vprašanje: Ali čuti, da je rehabilitiran? Redding jih je trikrat zapovrstjo poskušal prepričati, da se je po desetih, dvajsetih in tridesetih letih vsekakor uspešno rehabilitiral in je več kot pripravljen za vrnitev v družbo ter ustvarjalno vključitev vanjo. Vendar so ga vsakič znova zavrnili. Ko je pred komisijo prišel četrtič, po štiridesetih letih zapora, je Redding obrnil ploščo. Rekel je, da dejansko ne ve, ali je dovolj rehabilitiran in da v resnici sploh ne razume, kaj bi to pomenilo, zato je sklenil, da mu je za vse skupaj pravzaprav že popolnoma vseeno. Komisija se je posvetovala in mu soglasno pritisnila žig za odpust iz kaznilnice – nekaj dni pozneje je bil že na svobodi. Delovalo je torej ravno tisto, za kar Redding nikoli ne bi verjel, da lahko deluje.

Ali lahko ta pristop deluje pri slovenski knjigi? Morda. Ne vem. Zato to besedilo lahko sklenem le na en način: tudi meni počasi postaja vseeno, kaj se bo v prihodnje zgodilo s slovensko knjigo.

Post Scriptum

To besedilo je bilo oddano v torek, 10. marca 2020, na morda zadnji normalni dan, ki smo ga zabeležili v sodobnem slovenskem knjižnem založništvu. Že naslednji dan so se skrbi v zvezi s koronavirusom tako razširile, da je obisk v knjigarnah strmo padel. Do konca tedna so zaprli tako splošne kot šolske knjižnice, v naslednjem tednu (s 16. marcem 2020) pa vse maloprodajne lokale, med katere seveda sodijo tudi vse knjigarne. Knjigotrštvo se je skoraj povsem ustavilo, izjema je prodaja tiskanih knjig v večjih živilskih trgovinah, na bencinskih črpalkah in v spletnih knjigarnah ter seveda nakup in izposoja elektronskih knjig prek obstoječih platform.

Nekaj naslednjih dni so slovenske knjige še izhajale (vsak dan jih je bilo nekaj prijavljenih v JAK-ovo bazo novih izidov), potem pa se je že začelo dogajati, da na kak posamezen dan ni bila vpisana prav nobena nova slovenska knjiga, kar je najbrž nekaj povsem izjemnega v zadnjih dveh desetletjih. Kaj nas torej čaka v novi prihodnosti na področju izhajanja slovenskih knjig in še posebej slovenskih romanov?

Ta Post Scriptum nastaja 23. marca 2020, teden dni po tem, ko so zaprli knjigarne. Na tej točki je seveda nemogoče napovedovati posledice za družbo in s tem tudi knjigo, dejstvo pa je, da bodo strahotne. Že v prejšnjem tednu se je kar nekaj srednje velikih slovenskih knjižnih založb odločilo, da z odpovedmi zmanjša število zaposlenih, nekateri drugi, med njimi tudi naša največja založba, so zaposlene poslali na negotovo čakanje na delo. V minulem tednu so se že sprožile različne iniciative, kako v teh virusnih časih približati knjigo in kako pomagati slovenskim knjižnim ustvarjalcem, ki so kot večinoma samozaposlenih ena od najranljivejših družbenih skupin.

Upravičeno lahko domnevamo, da bodo knjigarne in knjižnice zaprte vsaj še nekaj tednov, morda celo mesec dni ali več. Kaj to pomeni za slovensko knjigo v prihodnosti? Za zdaj lahko razmišljam samo o kratkoročni perspektivi.

Glede na to, da na leto v Sloveniji izide približno pet tisoč knjig in da je produkcijski čas za posamezen knjižni naslov približno pol leta, je v tem trenutku v različnih fazah produkcije več kot dva tisoč knjig. Te bodo verjetno večinoma izšle po tem, ko se bo vzpostavilo novo normalno stanje, ne glede na to, kakšno bo. Seveda pa bo prišlo do precejšnjih zamikov, da se (predvsem) v knjigarnah ne bo pojavila prevelika količina novih knjig hkrati, številne knjige, ki bi morale iziti spomladi, bodo prestavljene na jesen.

Drugo vprašanje je, kaj bo s prihodnjimi knjižnimi naslovi. Založniki upravičeno pričakujemo, da se bodo obiskovalne navade knjižnih kupcev za nekaj časa dramatično spremenile: seveda ne gre računati na to, da bodo po preklicu nacionalne karantene ljudje zdrveli v knjigarne. Zato bomo zelo previdno načrtovali knjižne izide v prihodnjem letu in hkrati spremljali njihovo prodajo. Že tako marsikdaj pičla prodaja posameznih knjig se bo v marsikaterem primeru še zmanjšala, kar bo povsem onemogočilo nove izide knjig.

Knjižna pokrajina se bo srednjeročno zelo spremenila, to povsem nepričakovano stanje, ki ga živimo zdaj, pa bo na slovensko knjigo in slovenski roman v prihodnosti gotovo vplivalo tudi v vsebinskem smislu, saj bodo prihodnji literarni kritiki knjižno zgodovino najbrž vrednotili tudi s pojmoma »pred koronavirusom« in »po njem«.

Nekaj pa je gotovo: če bodo preživeli Slovenci, bosta preživela tudi slovenska knjiga in slovenski roman, saj gre za eno najbolj čvrstih in trdoživih narodovih kulturnih substanc.

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart