Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Žana Malin: Anatomija alkoholizma

Sodobnost / Uncategorized  / Žana Malin: Anatomija alkoholizma

Žana Malin: Anatomija alkoholizma

Dokler imam delo

imam pot tja in nazaj

ki je le moja

sedemnajst minut z avtobusom

ko morda utegnem brati

ko v glavi spredem pesem

 

Märta Tikkanen, iz zbirke Ljubezenska zgodba stoletja

 

Preštevilne noči je Hana čakala na Viktorjevo vrnitev domov, pretvorjena v eno samo veliko uho. Omotična od utrujenosti se je borila z vrtinci, ki so jo hoteli potegniti v globino spanca. Med ugibanji, ljubosumjem in strahom pred veliko, nepredstavljivo nesrečo, ji je nekje v podzavesti vrtala še misel na prihajajoči dan, poln obveznosti, v katerem si ne sme dovoliti trepetanja rok, tikov glave, trzajočega stresanja, občutka suhih ust, pekočih oči in še zlasti ne raztresenosti. Potreba po krepčilnem spancu, pozabi in odmiku od nenehnega nerganja, očitkov in kričanja je naraščala iz dneva v dan, iz noči v noč, preraščala je meje njene psihične trdnosti. Bolelo jo je, da otrokoma nikakor ne more sneti z ramen strahu pred očetovimi nenadnimi, nepredvidljivimi izbruhi, ki jih ni bilo mogoče preprečiti. Napetost in preža sta bili stalnici njene drže in počutja, pa tudi počutja obeh sinov. Kaj bo, ko se oči vrne domov, kakšnega razpoloženja bo, kaj bosta smela reči in česa ne, kaj bosta smela narediti in česa ne? Tudi onadva sta dobro zaznavala odtenke njegovega nihajočega razpoloženja, odvisnega od alkoholnega mačka, od nove, dnevne doze pijače, od prikrivanja odvisnosti, od večne igre, v katero se je zapletal in nadzor nad katero je postopoma izgubljal. To oprezanje, ta stalna pripravljenost na najhujše, vsa ta čuječnost je bila vseprisotna in neizbrisna. Za Hano se je začenjala ob koncu delovnika, ko se je morala počasi vživeti v domače razmere in se soočiti z vsakdanjimi obveznostmi. Z dnevi, meseci in leti je dognala, da je vožnja z avtobusom v službo in nazaj edini čas, ki ga lahko posveti samo sebi, čas, ko strne svoje misli in občutja in se vsaj na kratko pripravi na tisto drugo, vzporedno življenje, ki jo čaka, ko na domači postaji izstopi. Vračanje domov je z leti postalo podobno poti skozi predor, na koncu katerega ni bilo svetlobe. Povsem drugače je bilo na poti v službo. Ko je za vrati svojega doma pustila jutranji odmerek prepirov, živčnosti in alkoholnega zadaha, ki ga ni prekrila nobena dišava več, ko je končno olajšano zadihala svežino jutra, so bile že po nekaj ovinkih mestnega avtobusa njene misli zaposlene z opravili, ki so jo čakala in zaposlovala do trinajste ali štirinajste ure. Tedaj se je vanjo spet priplazil strah. Zvijačno in tipaje je poskušala oceniti Viktorjevo stanje ter vsaj za silo predvideti, kakšno bo prihajajoče popoldne. V telefonskem pogovoru je po glasu, po razvlečenosti izgovorjenih besed, po smehu, ki se je odvisno od količine popitih kozarcev stopnjeval skoraj do rezgetanja, takoj prepoznala stopnjo njegove opitosti. Vedno je imela pripravljenih nekaj na videz nedolžnih vprašanj, kot: Kdaj zaključiš, Se dobiva v trgovini, Kaj bi danes jedli, vedno le z namenom ugotoviti, kaj se jim obeta. Njegovi odgovori praviloma niso pomenili ničesar. Tudi če je rekel, da bo čez dve uri doma ali da si za kosilo močno želi ričet, je na to pozabil takoj, ko se je naslonil na prvi šank na poti do doma.

Kolikokrat ga je samo čakala, leta je čakala njegov prihod domov in v tem času, ko ni počela ničesar drugega, je bila kot odmirajoči, usihajoči stvor. Potem ko je z otrokoma pojedla kosilo, ko je hrana brez užitka zdrknila v njen stisnjeni želodec, se je začelo. Nobenega branja, nobenega sprehoda, nobenega obiska, ničesar, kar bi si želela in kar bi odvrnilo panično prežanje na zvoke in jo popeljalo v sprostitev. Le nujni gospodinjski opravki, odsotno, avtomatično. Niti v pogovorih z otrokoma se ni mogla povsem zbrati in jima resnično prisluhniti. Njune besede so pogosto spolzele mimo, njeni odgovori so bili brez žara, odziv otrok pa je medlel. In ko se je Viktor končno vrnil, se je tok življenja vsakokrat obrnil v drugo smer, vse je postavil na glavo. Včasih je z nebrzdanim govorjenjem sebe in njo zasipal z obljubami in ji slikal povsem nerealne načrte. Nekje na začetku je tudi njo včasih poneslo v oblak njegovih sanj. Tako strastno in prepričljivo je znal govoriti, da se je kdaj pa kdaj tudi sama navdušila nad lepimi obeti. Silna želja po dobrem in boljšem jo je spodnesla, da je podlegla njegovim sanjarijam. Toda vse naslikane podobe je odnašalo kot odnaša veter oblake in sčasoma je ob njih zgolj kimala. Tudi otroka sta prav kmalu izgubila vsako upanje, z žalostnimi očmi sta poslušala njegovo govoričenje, njun pravljični svet se je prekmalu sesuval. Iskre njune otroške radovednosti, veselja in humorja so ugašale, njuna tako naravna samozavest se je izgubljala v plahosti, ki sta jo kot obleko nosila tudi za domačim pragom.

Hana si je včasih, v kakšni noči, ko je morda že bil doma, ležal ob njej ter nemirno, sunkovito dihal, se potil, premetaval, govoril v spanju, včasih tudi kričal, takrat si je včasih preutrujena zavestno priklicala pred oči kaj lepega, počitnice na morju ali v hribih, ko je bilo njihovo družinsko življenje še normalno, celo veselo, ko so se vsi štirje še nasmejali in se smejali. Celo izmišljala si je scene in prizore ali pa so se fantazijske podobe med njenim pogrezanjem v sen kar same naslikale in se podaljšale v sanje. Čudila se je nikoli prej videnim pokrajinam, ljudem, ki jih ni prepoznala, občutkom lebdenja, letenja, lahkotnega gibanja in notranje moči. To je bila njena majhna zvijača, priklicana ali podarjena terapija, njen beg v skrivnostni, sanjski svet, ki jo je popeljal iz stvarnosti, v kateri je dan za dnem živela. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar