Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Eva Mahkovic in Eva Mlinar: Vinjete straholjubca (Maja Murnik)

Sodobnost / Uncategorized  / Eva Mahkovic in Eva Mlinar: Vinjete straholjubca (Maja Murnik)

Eva Mahkovic in Eva Mlinar: Vinjete straholjubca (Maja Murnik)

Maja Murnik

 

Eva Mahkovic in Eva Mlinar: Vinjete straholjubca.

Ljubljana: Zavod VigeVageKnjige, 2019.

 

Ta skrbno in natančno izdelana knjiga (kar je v zadnjem času pri nas že redkost) ni prav láhko branje; pravzaprav niti ni zgolj branje, temveč je prav toliko tudi gledanje, ogledovanje in potapljanje v impresivne vizualne podobe, ki jih je v knjigi precej in so delo Eve Mlinar. Tudi na vizualni ravni se torej srečujemo z nenavadnimi, domišljijskimi podobami živali, ljudi, predmetov in pokrajin, pogosto narejenimi v tehniki kolaža in s kombiniranjem različnih slogov. Njihova funkcija ni le ilustrativna ali pomožna, temveč tudi same zase ustvarjajo pomenske svetove Vinjet. Opraviti imamo torej z vizualno-literarno knjigo, čeprav – bodimo natančni – eno v drugo ne prehaja na način, kot so s prestopanjem meja med mediji eksperimentirali v času zgodovinskih avantgard ali v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v okviru neoavantgard, na primer v vizualni in konkretni poeziji. To vsaj niso glavne intence Vinjet; besedila ostajajo namreč ves čas ločena od podob; oboje se med seboj povezuje le v tematskem smislu, meje med medijema pa niso prestopljene.

Vinjete straholjubca, na zadnjem Slovenskem knjižnem sejmu razglašene za knjigo leta, so kot skupni projekt Eve Mahkovic, avtorice tekstov, in Eve Mlinar, ilustratorke, nastajale osem let. Eva Mahkovic je besedila sicer sproti objavljala na svojem Facebook profilu, a ta podatek ni preveč pomemben, saj se prvotna digitalna narava natisnjenim besedilom prav nič ne pozna. (Drugače je z drugo avtoričino lani natisnjeno knjigo, medijsko mnogo bolj izpostavljeno in oglaševano napol dnevniško zbirko krajših besedil na tak dan najbolj trpi mastercard. Besedila so bila najprej napisana za Facebook in tam objavljena in v nasprotju z Vinjetami specifike digitalnega medija temeljno oblikujejo njihovo sporočilnost. Vprašanje pa je, ali so založniki res znali premišljeno prenesti in tudi v natisnjeni knjigi obdržati glavne poteze izvirne Facebook objave, poustvariti torej naravo tega medija kot časovno zaznamovanega, slikovno-besednega in kombinatornega ter bistveno opredeljenega z zaslonom in specifičnostjo kompleksnega digitalnega branja. A vrnimo se k Vinjetam straholjubca.)

Branje in gledanje Vinjet je potapljanje v knjigo-rizom, v knjigo podgobje, v knjigo prehoda in prehajanja, pa tudi v knjigo-kot-igro, katere tematika je težko opredeljiva in daleč od enoznačnosti. Zdi se, da je knjiga ves čas ne zgolj en, temveč več korakov pred bralcem-gledalcem in da slednji ves zasopel caplja stran za stranjo, čez in čez potopljen v bujne fantazijske in groteskne svetove njenih likov, usod in pokrajin, razrvan spričo visokooktanske kombinatorike avtoričinih priljubljenih likov, ki jih ta zlaga v najbolj raznolike in težko zamisljive kombinacije.

Knjigo sestavljajo krajša besedila, ki so večinoma prozna. Nekatera posnemajo formo pisem iz epistolarnih romanov, druga so zapisana kot pesmi (a brez rabe ritma ali verza, razen takrat, ko avtorica posnema biblično dikcijo ali se na intertekstualen način poigrava s citati iz Svetega pisma). Ena glavnih potez knjige je fragmentarnost, Eva Mahkovic (in tudi Eva Mlinar, vsaka v svojem mediju) črpa iz različnih virov, žanrov in tehnik, na primer iz srednjeveške literature, hagiografij svetnikov, Svetega pisma, Shakespeara, viktorijanskega romana, Umberta Eca, anatomskega vokabularja itd. Morda ta besedila še najbolje opredeljuje izraz »groteska« – izraz, ki kaže na njihovo hibridno, neulovljivo in žanrsko mešano naravo, obenem pa na podtone ironije, smeha in sarkazma, ki prevevajo besedila. Zvrst groteske se v literarni teoriji in zgodovini večinoma povezuje s specifičnim odnosom do stvarnosti oziroma z vizijo stvarnosti, na primer s popačenim in odtujenim svetom, s fragmentacijo na več ravneh, celo z grozljivim in s freudovskim unheimlich (takšna je nekoliko romantična teorija groteske nemškega literarnega teoretika Wolfganga Kayserja), pa tudi s heterogenim, tragikomičnim, nestabilnim in amorfnim (Aleksander Skaza), mestoma tudi z absurdnim in z grozo niča, z neko temeljno in nerazrešljivo dvoumnostjo torej. Vse našteto bi lahko našli tudi v Vinjetah straholjubca.

Pred bralcem-gledalcem se tako razrašča zapletena ikonografija živali, rastlin, predmetov, oseb in stanj; veliko likov se pojavlja večkrat in v različnih situacijah. Srečujemo se s panteonom fantazijskega sveta, v katerem nastopajo nenavadne, groteskne živali (npr. neumni jazbečar, kužni hermelin, skoraj mrtvi čuk, ježevci, netopirski lobi, vinske mušice). Tu je recimo orjaška kavna ročka z motivom štorklje, ki deli miloščino, ko pa se naveliča, jo vzame nazaj, zavije v celofan in postavi v kamin itd. Naletimo na pravljična in religiozna bitja, na primer na serafinski kolegij štiristotih angelov (v katerem so zbrani bolj pričakovani, kot sta npr. angel svetlobe in angel razodetja, pa tudi bolj »zanimivi«, kot sta npr. bibavični angel velikan in angel napak v transkripciji) in pa demonični zbor tisoč demonov, škratje in driade, pa sv. sulpicija pontrjagin iz turna (besedilo je v celoti zapisano z malimi črkami, obenem pa ima večina besedil iluminirane inicialke – aluzija na srednjeveške rokopise je očitna). V drugi polovici knjige kot lik pogosto nastopa novi veronal (veronal je bilo pomirjevalo in uspavalo, ki so ga uporabljali v prvi polovici 20. stoletja) itd., itd.

Eva Mahkovic ima rada sezname: sem se ne uvrščata le najočitnejša primera, kot sta seznama angelov in demonov, temveč je kako obliko kataloškosti mogoče razbrati iz mnogih besedil v Vinjetah. Pogosto imamo opraviti z nizanjem stvari, dogodkov in pokrajin. Branje in gledanje Vinjet je tako potovanje po neznanih pokrajinah, ki jih tudi priloženi zemljevid ne more logično izrisati, in to tudi ni njegov namen. Smo namreč v območju tridimenzionalne mreže, rizoma, ki se nenadzorovano razrašča v različne smeri. Vse je prepleteno in povezljivo z vsem. To so mnogoplastne mreže brez središča, pokrajine brez robov, po katerih potujejo liki Eve Mahkovic, skozi njihove neenakomerne in razraščajoče se strukture, ki implodirajo vase. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar