Odlomki iz romana /…/ Ladja pride ob polnoči. S strah vzbujajočo hitrostjo pridrvi nad nas. Verjetno se mi tako zdi zaradi luči, ki se odbijajo od vode in nas zaslepijo, da zamežikamo. Tudi za nami je neko premikanje, nekdo se pripelje v črnem džipu in pusti prižgan motor. Pokliče nas. Otočani vstanejo, videti so kot […]

Nisem to, kar mislim, da sem, ampak to, kar mislim. Čarovnikov vajenec   Pisalo se je leto 1926, bilo je vlažno in mrakobno in dnevi so bili kratki, da se je zdelo, kot da bo svet enkrat za vselej zagrnila noč, ko je mladi nemški fizik Werner Heisenberg v svoji sobici v Köbenhavnu razvijal svoje

Maribor: Litera, 2023.   /…/ Pisateljičini opisi že tako slikovitih krajev in naravnega okolja so presvetljeni s svetlobo in prevlečeni s spreminjajočimi se barvami, okoli katerih je roman grajen. Zaporedja besed v stavkih in zaporedja stavkov v odlomkih tvorijo tako popolne slike, da se v njih zlahka prepoznavajo občutja in razmišljanja, porojena z opazovanjem. Strastnemu

Dominik Smole: Antigona. Režija Janez Pipan, SNG Drama Ljubljana.   Uprizoritev Smoletove Antigone, izčiščene poetične drame v svobodnih verzih, se začne s sugestivnim, a nemim, neverbalnim prizorom: vojaki nalagajo negibna telesa na nosila in jih mečejo v jamo – v pododrje. Trupla padajo proti gledalcem brez besed, brez komentarja. Prizor »pospravljanja«, konca vojne, »zamiranja bojnega

Naš javni prostor težko diha. Krči se od krčev. Ne bom mu pomagala s tem zapisom, pač pa bom prilila olja na ogenj in bom le še ena tistih, ki to morajo izreči na glas, da bi imeli vsaj za hip občutek moči, da bi vsaj ta trenutek verjeli iluziji, da so se zoperstavili točno

Avtobiografiji gre zaupati le, kadar razkrije nekaj sramotnega. Človek, ki se predstavi v dobri luči najbrž laže, kajti vsako življenje, opazovalno od znotraj, je le niz porazov. George Orwell     V podeželski hiši na samotnem škotskem otoku Jura je svoje zadnje pisateljsko zatočišče našel George Orwell. Ne bi pretiravali, če bi rekli, da je

/…/   Bevc: Pisateljski kolega Peter Rezman je nekoč dejal, da je pisanje romana kot težaško delo v rudniku. Mislim, da je razlog v tem, da se posvečaš detajlom, ob tem imaš ves čas v glavi celoto, ki vpliva na detajl, ta pa na strukturo, nenehno si v iskanju ravnovesja med obojim. Poleg tega že

Uživam v krhkosti človeških teles in praznosti njihovih misli, ko jih kakor cvet ločim od mesnatega stebla, njihove regratove lučke upihnem proti soncu in se ponovno ozrem po belo-rumenem polju sveta. Ne izbiram. Brez pravil in pravice. Samo kruta resnica in večni konec. Ne prevzemam človeške oblike, vendar me občasno zanimanje za človeško raso zanese

Odlomek iz romana   Ljudje so prihajali in odhajali, elegantne gospe z belimi čipkastimi sončniki, za njimi pa čedno oblečeni otroci in njihove dojilje, obložene z nakupljenim blagom iz Galeries Lafayette, medtem pa je Mardaras, sedé pokončno na stolu, ves čas pripominjal o modi, o steznikih, ki letos poudarjajo prsi in vabijo k použivanju tako

Ljubljana: Beletrina, 2022.   »Danes se sprehajam po internetu in sem s petimi kliki v Parizu (BNF, Gallica) na dan, ko si je Izidor Cankar ogledoval Rodina v Musée du Luxembourg. Ko je digitalizacija umetnostne zgodovine na široko odprla vrata do najbolj pozabljenih umetnin, umetnikov in zgodovinskih okoliščin, je spremenila tudi dojemanje umetnin v prostoru