Naš javni prostor težko diha.
Krči se od krčev.
Ne bom mu pomagala s tem zapisom, pač pa bom prilila olja na ogenj in bom le še ena tistih, ki to morajo izreči na glas, da bi imeli vsaj za hip občutek moči, da bi vsaj ta trenutek verjeli iluziji, da so se zoperstavili točno tedaj in tako, ko in kot je bilo potrebno. A bom vsaj s pritiskom na gumb zamenjala postajo.
… Mogoče se krči od sramu. Ali strahu.
Zagotovo me prevevajo ti občutki. Ozračje je polno besed, ki sevajo, a medtem ko nekateri nosijo maske, so drugi povsem goli.
Ker v tem podalpskem kokošnjaku praviloma ni denarja, je gotovo dobra novica, da za prostor, o katerem govorim, ne potrebujemo nobenih sredstev. Ne obremenjuje državnega proračuna. Potrebujemo le demokratičen sistem s svobodo govora in odprte glave vseh nas, ki v to dragoceno skupno areno precejamo svoje zasebne obstoje, da bi na cedilu ostalo samo tisto, kar koristi javnosti. Gotovo je potrebno ta prostor vsake toliko časa prevetriti z novim pohištvom, to pa naseljevati z dobrimi idejami; in gotovo ga je treba sem ter tja tudi očistiti. Naj me koklja brcne, če z »očistiti« ne mislim tega, da kakšno slabo idejo tudi odvržemo v koš, preden jo vidijo drugi. Ali pa vsaj za zdaj kakšnega zloustega škrata zaklenemo v kletno skrinjo. Naj me koklja – v skrinjo.
Splošno prepričanje, ki je z razcvetom svetovnega spleta dobilo krila, je, da vsak glas šteje. Ta čas je vreden samega Orwella: nihče ni bolj enak kot kdo drug. Sodobna, »terapevtska« ideologija ti dopoveduje, da bodi to, kar si, in se pokaži takega tudi drugim. Ne boj se, ne sramuj se samega sebe. Nastopil je čas tvoje samorealizacije. Če si se moral nekoč pred učiteljico, ki te je spraševala, vsaj spodobno vesti, če že nisi imel pojma o snovi, in če je bila v šoli tvoja publika samo nekaj več kot dvajset sošolcev, zdaj na spletu naenkrat nad sabo nimaš več stroge učiteljice z očali, ki bi presojala, ali si se kaj naučil in ali je tvoje vedenje primerno – svoboden si, nič več poniževanja tvoje minorne osebnosti, pa tudi zoprnega učenja je lahko za vselej konec, tvoja javnost pa je obenem nič manj kot ves svet.
Zdaj lahko nemoteno trdiš, da je dva in dva enako pet.
Ni malo takih, ki menijo, da je to naravnost odlično. Nobene učiteljice nad glavo, nobenega urednika. Nobenega cenzorja. Nikogar, ki bi bolje od nas vedel, ali ima to, kar mislimo, čutimo, govorimo in pišemo, kakšno težo. Je to sploh kakšna resnica – relevantna za druge? Ni važno; naša resnica je, moja resnica! In pravzaprav živimo v družbi, ki je orwellovsko avtoritarnost preživela in se zdaj vsaki avtoriteti smeje v brk. Nasprotno pa resno jemlje novomatike, ki si iz dveh in dveh hlebčkov kruha napravijo pet hlebčkov – še Jezus bi bil ponosen nanje!
Ta mentaliteta nas je, se mi zdi (ne sodim, tipam, in pisalo mi služi kot palica slepcu), privedla do tega, da si javni prostor, skupno avlo, vsi preveč lastimo in v njej delamo gnečo. V njem, v javnem, ko smo dejansko na odru, se počutimo, kot bi bili v svoji sobi, zleknjeni na postelji. Javnega si ne lastijo samo javne osebnosti, ampak vsi: vsak se lahko izpostavi in vsakogar, če bo posegel v javni prostor, bomo, popolnega tujca, posvojili kot intimnega znanca, njegove besede pa bodo še dolgo odmevale naokoli. Nekako se je logika naših štirih sten, naše domače zasebnosti, da lahko v svoji dnevni sobi nakladaš, o čemer hočeš, prenesla v javni prostor spleta. Še več: mogoče ti žena doma sploh noče več prisluhniti, mogoče si jo nekoč pijan dvakrat klofnil, pa ti je postavila zid pred nosom, ali pa, ženska, tebe mož ne posluša, ko razlagaš o problemih sodelavk, ki te vse po vrsti ali ignorirajo ali pa oblagajo s svojimi hormonskimi težavami, in vse to moža niti malo več ne zanima, tako da tudi v lastni dnevni sobi ne eden ne druga ne pride več do besede! Zato je, na vajino srečo, tu podaljšek dnevne sobe, spletišče – globalno svetišče, h kateremu romajo bogati in revni vseh nacij in ver – z vsemi svojimi prostori, ki so kot kavarne, če si zraven kavico skuhaš, ali kot učilnice, če se na forumih kaj posvetuješ, ali pa so klubi, kjer spoznavaš nove ljudi, in portali, ki te pitajo z novicami, pa komentarji k člankom, ki včasih nadomeščajo sramotilni steber … In na to javno ploščad, agoro, ljudje stopajo brez zadržkov, misleč, da so tam lahko v sami spalni srajci in da lahko tarnajo na blogu ali tvezijo na Twitterju, kar se jim pač ta hip zahoče, ker je njihovo telo še vedno pogreznjeno v domači kavč. In če je mož že leta spolno neiztrošen in če je žena zaradi pomanjkanja telesnih pozornosti presušena ali pa oba samo ne zaslužita dovolj, da bi bila zadovoljna, jima splet ponuja poligon, na katerem lahko brez zavor, brez prikrivanja frustracij, ne da bi se “delala lepa”, konzumirata vsebine, ki resonirajo z njuno življenjsko stisko, in celo ustvarjata vsebine. Navadno take, ki niso prekvašene, ki niso predelane ali izbrušene, čeprav so običajno lažno olepšane – ne moremo vendar pričakovati, da bi kar vsak človek ustvarjal umetnost in da bi se na internetu kot med in mleko cedile predvsem umetniške vsebine, kvalitetne, hranljive, čudovite, spravljive –, in te strašno povprečne ali celo nadpovprečno prazne vsebine, ti nedodelani članki, ti rokohitrski komentarji, sovražni izpadi, te lažne novice, te nereflektirane besede, nepremišljene misli, surova in v mikrovalovki pogrevana čustva, vse to je nagneteno med oglase za povešeno kožo, pardon, oglase za mazilo proti povešeni koži, pa za čudežne kapljice proti pordelim očem, za jakne iz džinsa in škornje iz usnja in zdravila proti glavobolu, med utripajoče oglase, ki se kakor vagina pred pohotnežem razpenjajo preko kot-da-tehtnih člankov in odvračajo našo pozornost … Vse to se množi in kopiči v našem javnem prostoru, ki ga vsak dan naskakujemo, ga naskakujemo celo vedno več, nanj navajamo otroke (sicer z vklopljenim starševskim nadzorom, ob katerem predvidevamo, da je edina nevarnost tam pornografija, ne pa tudi mnoge nefiltrirane vsebine), z njim delamo doktorate in se – tudi če tega nočemo, tudi če nam ne paše (mogoče res ne ustreza našim standardom?) – kljub vsemu pitamo točno s tem.
To brozgo javnih vsebin (pa ne govorim o RTV-ju, saj večino vsebin dobimo povsod drugje) prinašamo v svoje zasebno življenje in obratno, svoje zasebno življenje razstavljamo na ogled vsej javnosti, in ko se oboje tako preliva, oplaja, meša, raztaplja drugo v drugem, oba koncepta izginjata.
Človek se zaloti, kako ima nastop pred svojo družino. Nobene vstopnice ni bilo, nobenega vabila, a predstava je tu: družina se sprevrže v javnost, kateri uprizarja dramo in od nje pričakuje aplavz. Ne da bi še vedel, kdo je.
In obratno, človeka zalotimo, kako svoje intimnosti, prehrambne, zdravstvene, toaletne, medenotedenske in pogrebne, postreže milijonom oči. In tudi naše oči se radovedno, pa tudi vse bolj naveličano, pasejo, dokler srce ne da slovesa upu, strahu.
*
Ob obisku spleta si tesnobna … preganja te nekakšna agorafobija pred tem krajem, ki ga ni mogoče locirati in kjer se ti vse izmika. Se je mučno zavedati, da si poti, po katerih brskaš, v resnici ne izbiraš sama, in da ti med milijoni zadetkov tiste, ki bodo vidni tebi, izbira Veliki brat?
Fragmenti misli … skakanje s teme na temo … hop … vmesna izguba zbranosti … Saj mi ne boste zamerili razdrobljene pozornosti, ki gotovo pesti vse nas?
*
Bi rekli, da je naš javni prostor odprt, razprostranjen, da imamo dobro zorano polje širne svobode, ker lahko nekdo – še zdaleč ne vsakdo, hja, tako je torej s to enakostjo, naenkrat je nekdo usmeril snop svetilke in zdaj se vidi, kateri so rdeči, kateri črni, in nismo vsi enako vredni, taka je pač življenjska dinamika, in v bistvu vidimo, da nima vsak pravice artikulirati svojih nazorov tu pod Alpami, vsaj če noče biti popljuvan, reč je torej več kot zapletena, saj traja precej dolgo, preden dojamemo, kdo sme reči kaj in kje – da torej lahko nekdo nekoga pred vsemi očmi in pred vsemi ušesi, pametnimi in nespametnimi (če se vzdržim korektnosti: neumnimi), živčnimi in zadovoljnimi, pošlje v školjko?
Pa ne v tisto morsko: lepo, bisernato od znotraj, narebreno od zunaj, počivajočo na morskem dnu, okoli katere plava očarljiva morska deklica.
V straniščno školjko.
Mogoče je prišlo pri razvoju sodobne umetnosti do majhnega nesporazuma – seveda se na poti umetnosti neprestano spotikamo ob nerazložljive ovire – in je velika umetnica pomislila, da lahko tudi sama začini svojo verbalno ustvarjalnost, tako da straniščno školjko znova postavi v javni prostor, na oder, v katerega so uprte vse oči, in da vanjo stlači … no, ne straniščnega papirja … tudi ne … pardon, joj, je tole nerodno … človeških izločkov … ampak kar človeka!
Pa ne samo človeka. Človeka, ki ga poznamo. Nekateri celo osebno. Toplega človeka, ki je nekaterim očka, nekomu mož, nekomu prijatelj. Strokovnjaka. Profesorja. Slikarja. Razlagalca umetnosti.
To pa je več kot rahlo zagatno, ko ena človekinja drugega človeka kar takole mimogrede, kot Pika Nogavička dvigne svojega konja nad glavo, hop v školjko pošilja tega človeka.
Pa niti ne igra vloge, kdo je on in kaj je. Sploh ni pomembno, ali je kakšna znana osebnost, in ni važno, ali nam je simpatična pojava, ali njegovo figuro sanjamo ali mrzimo. Človek je. In celo to ni tako pomembno, kajti tudi če bi bil žival (te ima umetnica menda raje), tudi če bi bil žival, celo v tem primeru si težko predstavljam, da bi umetnica (ne ta, ker ta ima živali rada), recimo neka druga umetnica, ki bi šla po poti te, kot gredo prerade po isti poti, javno izjavljala, naj se pa neki pes (dobesedno, ne kot metafora za človeškega pesjana) pobere tja, od koder je prišel, in sicer v straniščno školjko. Tako, pa še vodo potegnimo.
Mizerno!
Skušam ponazoriti, kako smešno je vse skupaj. Smejmo se tej prigodi. Obenem pa ne moremo ostati pri tem.
Smeh je samo pol narodovega zdravja.
Kultura pa druga polovica.
Kakšna je naša kultura govora? Ne govorim o sovražnem obrekovanju anonimnežev na spletu. Ciljam naravnost v znane javne osebnosti, ki v najbolj vplivnih medijih pri nas brez zadržkov psujejo. Ja, psujejo ljudi.
K sreči se izbrani gospod ni pustil zmesti in je kljub napadom ostal zborno zadržan in vljuden. S tem ni pokazal strahu, temveč pogum. Ni se skrival, ker ne bi imel argumentov. Pač pa nam je dal vedeti, da lahko z zmerno besedo, ki je morda tudi polna strasti, pa vendar še vedno umerjena, ubrana, spoštljiva, pove več in gre dostojanstveno naprej.
Naprej, ne da bi sploh odprl vrata v kopalnico.
Kaj pa, če bi bil na njegovem mestu kak človek temperamenta, ki bi jih odprl, vrata na »sekret«? Če bi se našla dva taka, bi si lahko tudi fizično skočila v lase – kot pes, ki se ga skuša zbasati v školjko, in mačka, ki se pri tem dela fino. Pretep! Ljudstvo bi se napajalo in bi še več dni hodilo okoli z ostanki mrhovine med zobmi, si jih čistilo z zobotrebci in s prtičem brisalo rdečo tekočino z lic.
Ampak v resnici se ljudje s tako pojedino zastrupijo.
Ljudje pač ne vidijo, da so take pojedine servirane na pokrovu školjke.
Straniščne.
*
Da bi ta narod, skrčen od sramu, presušen od spolne nepotešenosti, nerealiziran zaradi svoje pametnosti, povešen pod utežmi zgodovine in s samopodobo, ki mu niha, kakor da ima duševno motnjo, od pretirane samozavesti do skrajnega podcenjevanja samega sebe (in včasih oboje soobstaja), da bi ta narod živel svobodo, ki so nam jo izborili in pot do nje tlakovali tisti velikani, ki jih še zdaj častimo, čeprav se zdi, da je naše čaščenje bolj navidezno in da ne moremo več zares ceniti plodov njihovega dela, da kot da nočemo požeti tega, kar so sejali. Kakšna sprevrženost, da prepevamo himno – kdor poje, vendar slabo ne misli – in se nam iz ust vijejo verzi da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak, zraven pa imamo figo v žepu – ja, saj je bil doktor fig, kajne, in tudi mi smo danes doktorji fig, in s to svojo neiskrenostjo kot da hočemo dokazovati svojo premetenost – in se prepiramo s sosedi, čigava zastava je večja, pričkamo se z nekom, če hodi ali ne hodi v cerkev, bog nam pomagaj (in opravičilo našim ateistom, ker se zatekam k frazi z versko noto, in opravičilo vernikom, ker po nemarnem izrekam božje ime; vsaka beseda nas izdaja, z vsako nas nekdo popredalčka), in sploh v sorojaku vidimo vraga. Našpičimo ušesa, če kak moški žensko še na star način pokliče s kakšno mačistično, pač tako, iz sproščene razigranosti, a koliko grenke užaljenosti lahko danes izzove taka moška energija! (Nič čudnega, da jo moški v teh časih skrivajo, moškost spravljajo v tesni žepek spodnjic in kot najstniški šolarji pred učiteljico trepetajo, da ne bo kakšna ženska kje planila nanje kot pobriti pes izza sosedove ograje – se vam slučajno zdi to pisanje škandalozno? Ne delam si skrbi; kot ženska, ki napada moške, sem na varnem terenu, saj moramo ženske danes z bojnimi kriki moške prisiliti v poplačilo krivic, ki so jih predniki delali prednicam; mar vi ne čutite v zraku vse te agresije, ki brbota med anahronističnimi seksisti in neposodobljenimi feministkami?) In če nam kdo, ki nam ni preveč všeč, kaj predrznega napiše v e-pismu, ga lahko javno razkrinkamo, mu kar tako, izvensodno, glavo vtaknemo v pranger, »izmečku seksističnemu«; postanemo oprezni, če kdo drugače voli kot mi sami, in se, ker nam je jezik svetinja in si tudi jezik lastimo kot najvidnejšo manifestacijo javnega prostorja, naježimo, če kdo med intelektualci in intelektualkami še vedno rabi moški slovnični spol kot nevtralen, ker je to tako presneto »konservativno« in krivično, ali pa zavzamemo obrambno pozo, če kdo slučajno rabi ženski slovnični spol kot nevtralen, ker je to tako presneto »za lase privlečeno« in spet izključujoče, pa se namrdnemo, če hoče kdo jezik, tega zatiralca šibkejših, našega Ivana Groznega (zatiralci so pač vedno moški, pa da ne bi kak moški na to slučajno kaj pisnil!), končno napraviti pravičnega in mu zato (on_a) nadene razne steznike/proteze, pri čemer ga/jo (jezik/jezičico – gajico) seveda neizpodbitno grafično iznakazi, »Drage slovenske bralci«, »Spoštovan_a_i_o«, »Ljub_i_e moj_i_e prijatelji_ce«, da lahko samo pro_tes_ti_ram, in tokrat brez ironičnega podtona:
Hej, pa to ni slovenski jezik!
Je to morda naš novorek, hibrid (ena bolj ljubkovanih besed te dobe, mar ne?) organsko povezanih organov na eni strani in transplantatov, ki se bodo ali pa se ne bodo prijeli na drugi, hibrid, ki lahko nastane samo v od zaslonov z vseh strani osvetljeni dobi računalniško zbirokratizirane ideologije?
Dame in gospodje, čas je za novo črkarsko pravdo.
Ko so se naši predniki, prednice, zastavonoše slovenstva (ja, drži, tudi to izrekam brez ironičnega podtona, ni pa rečeno, da to brez podtona tudi berete) naprezali, da bi domačo ljudsko govorico iz hiš in s polj spravili v knjige, da bi jo povzdignili na nivo drugih jezikov in da bi slovenski jezik očistili prevelike količine drugih primesi, niso niti slutili, da nas bo v 21. stoletju »ogrožal« neki novorek, ki je popolnoma tuj vsemu človeškemu.
To je računalniški jezik, jezik binarne logike ničel in enk (enka so naši, nula pa njihovi), jezik spletne mentalitete (vsak lahko svoje pove, še več, vsak lahko svoje prodaja, še več, vsak lahko svoje proda), samodejno gugltranslejtani jezik in, če hočete, tudi jezik, ki hlapčuje ideologijam, ki so zaznamovale naš čas. Naš čas. To niso ne ideologije preteklosti ne ideologije prihodnosti, ampak zgolj trenutne smele pogruntavščine, ki se sicer včasih res navdihujejo pri simulacijah preteklosti in projekcijah prihodnosti.
Ker te ideologije niso nekaj trajnega, preizkušenega, so skregane ne le z drugimi, ampak tudi same v sebi. Njihovi pristaši in zagovornice se prej ali slej znajdejo v zanki paradoksa, ko začutijo, da od ideološke strasti gnane poteze delajo več škode kot koristi. Oglejmo si ideologijo politične korektnosti: danes mi že lastna mama za domačim omizjem odsvetuje rabo besede »črnec«, da mi čeljust skoraj pade v krožnik – torej otrokom sploh ne smem več brati Jurija Murija, ker so notri »zamorci neumiti«, kaj šele Enci benci, kjer tepejo cigana!, seveda ne smemo gledati Djanga brez okovov, ker v njem brutalno delajo s sužnji, za novo izdajo Resničnosti Lojzeta Kovačiča pa bi bilo treba vestno brisati besedi »buzerant« in »pederast«, čeprav je avtor prav s takimi robatimi odslikaval vojaško resničnost, ki jo po njegovi zaslugi tudi danes lahko podoživimo v vsej njeni surovosti?
Naj rojak prost bo vsak – v jeziku.
Ta živi dokaj dni, čeprav bi bil lahko že mrtev.
Bolj ko ga premetavamo s človeškimi jeziki v naših ustih in bolj gibke oprave ko mu nadevamo na papirju, bolj ko z njim telovadimo, bolj uspeva, lepše zori. Obrazce korektnosti spoštujmo, a si z občutkom drznimo tudi mimo njih.
Ni prav, da bi ljudje izpadali iz igre jezika. Da bi zaradi predpisanih jezikovnih obrazcev s svojo drugačnostjo padali skozi luknje, ki jih ni z besedno nitjo nihče zašil.
Rada bi – ker je jezik moj kruh, strast, most do ljudi in se bom zanj vedno pravdala –, da se zavedamo nevarnosti, da lahko mi sami svoj jezik tudi poteptamo. Če tkemo ideološke pasti, ga lahko napravimo za dom sovraštva. Lahko ga voljno asimiliramo v amerikanščino. Lahko sklepamo izrazne kompromise in ga uporabljamo po liniji vse manjšega odpora ter ga sčasoma tako osiromašimo, da postane učinkoviteje komunicirati z znakovnim jezikom brez izgovorjenih besed. Še bolj se uveljavlja slikovni jezik: desetine besed požre ena sama sličica, ki si jo pokažemo, ker se nam ne ljubi razlagati; pri čemer nekaterim ena beseda še vedno pove več kot desetine slik.
*
Drage Slovenke, dragi Slovenci! In dragi tudi vsi ostali, ki niste ne eno ne drugo, ampak nekaj tretjega, bodisi neslovenske krvi ali tuje identitete bodisi kakšnega tretjega spola – da ne bom izključujoča, ker nočem biti, in da bom korektna, da bom po svojih močeh ustregla eni hrupnejših ideologij intelektualne elite našega časa. K vragu pa »elita«, saj je ta izraz prava paradigma izključujočnosti; in zakaj ne bi imela, ko to pišem, v mislih podeželanke v predpasniku in kmeta v traktorju (ali kmeta v predpasniku in podeželanke v traktorju), zakaj bi videla pred sabo samo mlade in bi pozabila na starejše ali obratno, ah, zakaj bi sploh čutila, da moram, če vstopam v javni prostor, tudi sama trobiti v isti rog, uporabiti že iznajdeni in od ministrstva za resnico potrjeni novorek, da ne bi vame od nekod priletel gnil paradajz, in zakaj čutim to breme, da bi bilo treba upoštevati vsakega, ki pravzaprav misli povsem drugače kakor jaz?
Res, javni prostor je v stiski in večkrat opažam, kako marsikdo zmanjša svojo besedo, zoži misel, da bi se bolje umestil vanj.
Prostor sporazumevanja moramo razširiti. Nekako tako, kot razteguješ otrokove hlače, ki so po obdelavi v dveh strojih v tvojih rokah pristale preozke in krajše kot prej; preprosto je, saj samo primeš na obeh koncih in vlečeš, malce potreniraš in upaš, da se pridobljeni »razteg« ne bo takoj spet skrčil nazaj.
Z besednimi izbrankami razširimo prostor, da bo lažje dihal.
Ne gre pa samo za to, da bi v ta prostor metali besede.
Da bi jih metali čim več; da bi čivkali, kot da so vse besede samo prijetno ptičje petje.
Da bi vse izrekali čim bolj nepremišljeno, kot da je največja vrednost v neposrednosti; ker je včasih vse narejeno, ponarejeno in zlagano, imamo potem občutek, da je že majhen drobec avtentičnosti sam zase najdena dragocenost.
Skozi zgodovino je pravzaprav večinoma obstajala taka ali drugačna cenzura. Prešernu so na Dunaju črtali kitico Edinost, sreča, sprava in prve Poezije si za en goldinar kupil brez Zdravljice. Takrat se je dunajska oblast borila proti panslovanstvu. Danes se zdi, da se slovenska oblast bori proti slovenstvu.
A tam, kjer ni nevidnih silnic, ki prepredajo javni prostor in skušajo utišati določene glasove, izbrisati določene besede, zasenčiti določene figure, tam na svobodi (ne govorim o vladi, daleč od tega) bi od pripadnikov zrele družbe pričakovala, da svojega svobodnjaškega duha vsakdo omeji sam … Se sliši preveč pohujšljivo, če govorim o »samocenzuri« s strani avtoritete človekovega čuta za etiko in moralo (se pravi, o misli na drugega)? Je preveč, če od vsakega, ki melje v javnosti, terjamo osnove diplomatskih veščin? Morda dober okus? Obzirnost? Zraven pa še, vem, čisto sem zašla v utopijo, resnicoljubnost?
*
Ko sem že pri resnicoljubnosti …
Je svoboda govora pri nas tako sprevrženo zlorabljena, mi pa tako nezreli za demokracijo – ne zaslužimo si je, drži, nisem pa zato še na strani tistih, ki kot o lepi pravljici sanjajo o Titovi hiški iz sladkarij – in da, ker imamo premalo bordelov in nimamo tradicije rodea niti pri nas trenutno ni vojne, da bi se lahko malce … hm … klali … rezali … razstreljevali … poživaljali … skratka, prišli v stik s samim sabo, bi pa Slovenke in Slovenci vseeno radi malce izživeli napetosti, ki nastajajo, in se potem znajdemo v tem, da podpiramo in podpihujemo neko »ljudožersko svinjo«. To je metafora. Vir navdiha: Črna možinja. Status besed: žaljiv.
Priznam.
Tole je šlo preko meje.
Se opravičujem!
*
Kdor pije prepir z materinim mlekom in raste gor ob obmetavanju ledenih besed med staršema, ki nosita različne barve, kdor se od malega čudi neusahljivi dialektiki človeškega sovraštva, ki ga čuti okoli sebe – kot da nimamo pri roki vedno tudi druge izbire, ljubezni? –, ne postane nujno zagrenjeno gobezdalo, ki se krega in trga naprej, ampak je lahko nekdo, ki se je prepira že nažrl za vse večne čase in bo postal človek kompromisov.
Tak bi bil kompromisni odpustek: Tole pa so bile škratovščine, Črna možinja, so bile! Stavim, da bi zanje v druščini škratov prejela šopek čarovnih jagod!
*
Posameznikova svoboda se konča tam, kjer se začne svoboda drugega. Kulturna družba, zrela družba, to spoštuje na vseh ravneh. Vendar imamo odvetnike, ki zagotovijo prostost krvavim zločincem. Zdi se, da je ta družba hiperkorektna. V želji po pravičnem upoštevanju vseh strani včasih razumemo posiljevalca in oprostimo morilcu, žrtev pa … hja, sočutje se počasi iztroši, za žrtev nam ga je že zmanjkalo. Svoboda rablja je pregazila svobodo žrtve, nam pa se o tem, prosim lepo, ne ljubi več govoriti.
Čas za debato je potekel.
Tako. Nekdo si svoje ozemlje izriše prek ozemlja drugega. Neki Rus uzurpira neko Ukrajinko. Brez zavedanja, da je ta tudi živa. Da je človek. Da ima čustva. Brez spoštovanja. In ker imam to srečo, da sem dovolj odmaknjena od vojne, v katero ves »miroljubni« svet, tudi zahodni – branik konvencije o človekovih in otrokovih pravicah, branik pa tak, padel je pod barbarsko agresijo in določila konvencije žvižga le še veter v puščavi –, pošilja vedno več in več orožja za pobijanje, presneto srečo, da se lahko ukvarjam z našo malo črkarsko pravdo, z »vojno besed«, in analiziram samo naše pobijanje z ostrostrelskimi izrazi, prestreljevanje s psovkami, metanje besednih granat. In kaj je v tem prostoru »miru« vzporednica jedrskemu orožju? Ali so to besede, in kakšne? Je to pomanjkanje besed, in kakšnih? Je to prostor, ki besede takoj – kot umetna inteligenca, um brez duše in brez mesa – popredalčka in te v njem vsaka »besedna napaka« stane glave, to pa celoten javni prostor napravi radioaktiven: vse, kar mu pride blizu, se okuži in okužuje naprej.
Z bojaznijo pred tem, česar se menda ne sme izreči.
Pssst.
februar 2023