Avtobiografiji gre zaupati le, kadar razkrije
nekaj sramotnega. Človek, ki se predstavi v
dobri luči najbrž laže, kajti vsako življenje,
opazovalno od znotraj, je le niz porazov.
George Orwell
V podeželski hiši na samotnem škotskem otoku Jura je svoje zadnje pisateljsko zatočišče našel George Orwell. Ne bi pretiravali, če bi rekli, da je njegovi odločitvi o odhodu iz povojnega Londona, ki ga je bila druga svetovna vojna močno načela in oklestila, nato pa prepojila s hrupom preštevilnih ljudi, v prvi vrsti botrovalo predvsem razočaranje nad vojno in kuharskimi knjigami. Prvi bojni strel je sicer prejel njegov vrat v španski državljanski vojni, kjer je sodeloval kot prostovoljec; ta bojna rana, povzročena s strani fašističnega ostrostrelca, bi zanj lahko bila usodna, a mu je povzročila zgolj delno paralizo glasilk – njegov glas je še nekaj dolgih mesecev po strelu spominjal na brnenje Fordovega modela T. Drugi bojni strel je prejela njegova duša ob branju receptov domačih kuharskih knjig. V njih na njegovo veliko razočaranje ni bilo niti ene same omembe čaja ali pa je bila ta omemba tako površna, da je premogla zgolj nekaj okvirnih navodil, ki pa se nikoli niso dotikala najpomembnejših poudarkov in napotkov za pravilno pitje čaja; kajti »če v prvi kuharski knjigi, ki vam pride pod roko, poiščete besedo ‘čaj’, boste verjetno ugotovili, da ni omenjena; ali pa boste kvečjemu našli nekaj vrstic površnih navodil, ki ne dajejo nobenih odločitev o več najpomembnejših točkah«.
Morda je prav zato na oddaljen škotski otok prinesel zgolj tiste osnovne dobrine, ki jih pisatelj nujno potrebuje za svoje pisateljsko bivanje: pisalni stroj, posteljo za kampiranje, mizo, ribiški pribor, nekaj posode, med katero je bil tudi star čajnik, ter stol ali dva; en stol je vedno namenjen samoti, dva prijateljstvu, trije pa družbi, a ker se je večji družbi želel v največji možni meri izogniti, sta mu dva stola povsem zadoščala. Poleg vseh osnovnih dobrin je s seboj prinesel tudi tanko knjižico z enajstimi tezami o pravilnem pitju čaja ter na tisoče strani zapiskov, ki so mu služili kot osnutek knjige, ki se jo je namenil pisati.
V času svojega bivanja na otoku, ki je trajalo vse do drastičnega poslabšanja zdravstvenega stanja in posledične smrti, je bil prav čaj blažil nehvaležno in težko obdobje pisanja, ki ga je na eni strani poganjala zla slutnja vseh možnih posledic tedanje totalitarne družbe nadzora, na drugi strani pa je neizprosno izolirano okolje vse bolj budilo demone, ki so prebivali v globinah človeka, ki se je upal podati v osamo. Pravijo, da so najboljša umetniška dela izraz človekovega boja, bodisi s svetom bodisi s samim seboj, a ker se je bila druga svetovna vojna pravkar končala, nove pa še ni bilo na vidiku, je moral pisatelj opraviti z bitko tiste vrste, ki ji človek težko ubeži in ga neredko preseneti. Kje drugje bi lahko to bolje opravil, kot prav daleč od sveta, katerega nemir je vse življenje čutil v svoji duši?
/…/