Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Do brezplačne dostave vam manjka še 30.00

Janja Rakuš: Tri barve za eno smrt (Recenzira Nada Breznik)

Maribor: Litera, 2023.

 

/…/ Pisateljičini opisi že tako slikovitih krajev in naravnega okolja so presvetljeni s svetlobo in prevlečeni s spreminjajočimi se barvami, okoli katerih je roman grajen. Zaporedja besed v stavkih in zaporedja stavkov v odlomkih tvorijo tako popolne slike, da se v njih zlahka prepoznavajo občutja in razmišljanja, porojena z opazovanjem. Strastnemu bralcu se nenehno poraja želja, da se vrne k njim, da jih ponovno vsrka, da si jih vtisne v spomin, da jih ponovi kot mantro. Tudi pisateljica v romanu ponovi nekatere povedi, kot bi želela podčrtati in poudariti ključna izhodišča, na katerih sloni roman.

 

Naj tvoje oči blagoslovijo vse, kar vidijo!

 

Res je, da kode, natisnjene med besedilom, osvetlijo, obarvajo in intenzivirajo bralčevo dojemljivost za barve in oblike, za prelivanje, preoblikovanje in spreminjanje, da so dragocen dodatek k predstavljivosti teksta, ki je tako zavezan vizualni umetnosti, zgodovini slikarstva, kiparstva in arhitekture, znanim umetninam in umetnikom, res pa je tudi, da že avtoričine besedne ponazoritve dodobra vzdramijo notranjo vizualizacijo, razgibajo domišljijo, prikličejo iz globine spomina znane prizore, slike in kraje, ali pa si jih navsezadnje naslikajo po svoje. Ko beremo o Strunjanu, Piranu in Portorožu, ko se pisateljičino pero dotakne Pinijevega drevoreda ali Mesečevega zaliva in solinarjev, ki v svojih lesenih coklah kot derviši plešejo na poljih soli, imamo občutek, da so to neke daljne, skrivnostne, neznane pokrajine. Vidimo jih z drugimi očmi. Enako tudi Benetke in Amsterdam z reko „Amstel, v kateri dalíjevsko odsevajo hiše iz 17. stoletja“.

Tankočutna osrednja pripoved, blaga in enakomerna, ne dovoljuje dramatiziranja celo v trenutku, ki odloča o življenju ali smrti. Kljub temu je prepričljiva, močna. Tudi njeni junaki so uglašeni v svoji prvinski naravi, so razmišljajoči in senzibilni, ne potrebujejo ostrih in razmejujočih karakternih potez, kajti bistveno je to, kar jih v določenih okoliščinah druži. Tudi ko spregovorijo v prvi osebi, je njihov glas, njihov način razmišljanja uglašen z drugimi protagonisti. Kljub temu so edinstveni in posebni.

Roman je prepreden z razmišljanji, citati in podatki s področja zgodovine umetnosti in filozofije, antropologije, teozofije, z interpretacijami umetniških del, pa tudi sanj in vizij, z bajkami in miti, ki so umeščeni tako, da v ničemer ne porušijo osrednje zgodbe romana, da ne zmotijo toka pripovedi. Širijo meje bralčevega znanja, postavljajo nove izhodiščne točke za opazovanje, poglabljajo razumevanje in prispevajo k občutljivosti za umetniška dela. So smerokazi, ki vodijo k novim virom in umetninam, ki jih še ne poznamo ali jih poznamo le  površno. Avtorica ne razmišlja le o vizualnih umetnikih, v svoj izbor vključuje tudi pesnike, režiserje, popularno glasbo. Posveča se tudi neznanemu in neraziskanemu, ki še bolj buri domišljijo, spodbuja ugibanja in si zastavlja številna vprašanja. Na ta odgovarja sama tudi z lastnimi spoznanji,  v katerih je veliko modrosti. Čudežno zvenijo njeni stavki, tudi če so povedi kratke. /…/

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart