Nisem to, kar mislim, da sem, ampak to, kar mislim.
Čarovnikov vajenec
Pisalo se je leto 1926, bilo je vlažno in mrakobno in dnevi so bili kratki, da se je zdelo, kot da bo svet enkrat za vselej zagrnila noč, ko je mladi nemški fizik Werner Heisenberg v svoji sobici v Köbenhavnu razvijal svoje znano načelo nedoločenosti, eno temeljnih načel kvantne fizike. Prav mogoče je, da je bilo v resnici sončno in se je teoretskim razmislekom predajal v udobni sobani svoje razkošne vile, a se to zdi manj verjetno in predvsem manj zanimivo. Gospod Heisenberg je skratka leta 1927 prvič javno obelodanil načelo nedoločenosti, ki predstavlja jedro njegove filozofije in po katerem je nemogoče hkrati natančno določiti položaj delca in njegovo hitrost oziroma količino gibanja. Ta pomembna teza ni povzročila revolucije le v domeni fizike, temveč se da njene naslednike najti v najrazličnejših vejah človeške misli, tudi v humanistiki in, konkretneje, v psihologiji. Vsak poskus proučevanja duševnih procesov je v splošnem namreč podvržen podobnim omejitvam kot teorija subatomskih delcev. Zamislimo si, da poskušamo opazovati en sam element naše duševnosti ali en sam miselni proces – če se osredotočimo izključno nanj, moramo hkrati ignorirati vse ostale, ki pa so medtem že zavzeli druge položaje v mreži možnih položajev. Poleg tega je treba upoštevati tudi učinek opazovalca, saj sam akt opazovanja ali merjenja nujno že vpliva na predmet opazovanja, slednji, kakršen je sam na sebi, človeški zavesti ni dostopen. In kaj ima z vsem tem najnovejši roman Evalda Flisarja Trgovec z dušami? Na prvi pogled morda ne prav dosti, a podrobnejši pogled razkrije, da vprašanja »jaza«, ki predstavljajo osnovni sprožilec romaneskne zgodbe in si jih protagonist vztrajno zastavlja, pestijo domala identični križi in težave, kot jih je za temelje svoje teorije postavil znani fizik – tudi dinamičnega in nepredvidljivega jaza namreč ne moremo oddvojiti od nenehnega (pre)gibanja mehanizmov notranjega sveta. V ta kontekst sodi tako premišljevanje pogojev (samo)spoznanja kot tudi ideja o fluidnem, večdelnem, nepermanentnem jazu ali sebstvu, po kateri slednji ni obstojna in stalna entiteta, pač pa vselej predstavlja zgolj enega od prehodnih členov v zaporedju možnosti. »Nekje v globini morda še živi moj resnični ‘jaz’, moj nepokvarjeni, prvotni ‘jaz’, ki si ga nihče ni prilastil,« denimo beremo v Flisarjevem romanu Moje kraljestvo umira. To vztrajno (samo)iskanje otežuje dejstvo, da je vsakdo med nami hkrati »ustvarjalec in urednik svoje življenjske zgodbe«, ki je, vsaj za časa življenja, neizbežno nedokončan projekt, interpretacijski ključ za način njegove inkarnacije v literarnem tkivu pa lahko iščemo vzdolž Jungove misli, po kateri v vsakem od nas prebiva nekdo drug, ki nam je tuj.
V domeni tega pomembnega elementa Flisarjevega literarnega instrumentarija se njegovi protagonisti dvomljivci torej ne sprašujejo le o jazu, temveč tudi o tem, na kakšen način se o jazu sploh lahko sprašujemo. V Trgovcu z dušami avtor ugotavlja, »da se je v mojem življenju zaporedje ‘jazov’ zvrstilo kar samo od sebe, ne da bi se tega zavedal ali da bi me to kakor koli motilo. Toda kje je tičal ta ‘jaz’, ki ni bil vedno enak, in kako je mogoče, da vsak od nas samemu sebi pravi ‘jaz’, čeprav nihče med nami ne more najti njegove lokacije?«. Flisar je torej vztrajni prevpraševalec pogojev spoznanja, pri čemer temo vselej postavi v nove, osupljive kontekste in jih osvetli iz novega zornega kota. Seveda moramo (kot hrbtno plat omenjenih prizadevanj) definirati tudi odnos do tega, kar imenujemo resničnost, čeprav se ta pri Flisarju zdi skoraj tako neujemljiva kot fluidni večdelni »jaz«.
»To pomeni, da se mi resničnost zdi ‘resnična’ tudi zato, ker je ubesedena, ker je besedni konstrukt, kar številni fiziki in filozofi vedo že dolgo,« razmišlja protagonist v romanu in tako potrdi misel o zgodbeni konstrukciji realnosti, ki je v Flisarjevih delih pravzaprav vseprisotna. »Beseda je živo bitje,« je menil Victor Hugo, po drugi strani pa je tisto, kar dojemamo kot realno, vselej zgolj konsenzualna oziroma dogovorna realnost, ki je neizbežno podvržena ideološkim spremembam (kot v svojih razmislekih o fantazijski književnosti povzema Lilijana Burcar). Flisar tako spretno pokaže na nedoslednosti in razpoke v obeh simbolnih redih resničnosti Trgovca z dušami, v otoški stvarnosti, ki ni odporna na korupcijo, in tujerodni, kapitalistični, ki s svojo nenasitno požrešnostjo vztrajno spodkopava tla pod svojimi lastnimi nogami. /…/