Odlomki iz romana
/…/
Ladja pride ob polnoči. S strah vzbujajočo hitrostjo pridrvi nad nas. Verjetno se mi tako zdi zaradi luči, ki se odbijajo od vode in nas zaslepijo, da zamežikamo. Tudi za nami je neko premikanje, nekdo se pripelje v črnem džipu in pusti prižgan motor. Pokliče nas. Otočani vstanejo, videti so kot ogromne želve, izvaljene iz velikanskega jajca. Počasi stopajo skozi dež, gredo mimo mene in počutim se kot ničvredna tujka, bolno bleda in do kože premočena pod temno modrim dežnim plaščem. Dve moji telesi bi bili potrebni, da bi iz njiju nastalo eno tako odporno telo, kot je njihovo. Pa vendar sem bila kot oni, kopala sem otok z nohti, dokler nisem spoznala, da mehke blazinice lahko otrdijo, da srce vlada telesu in ga oblikuje v skladu s svojim prvinskim ukazom: voljo. Nagnetemo se okoli voznikovih vrat. Kapuco si potegnem čez oči kot ščitnik, pomanem si oči in poskušam ugotoviti, kaj se dogaja. Roke izmenjujejo kovance, bankovce. Iz avtomobila prihaja godalna glasba, zdi se, kot bi slavila nevihto. Kupim vozovnico s pesi, ki jih vzamem iz torbice okoli pasu. Preostanek, trimesečno plačo, nosim, zavito v plastificiran papir, na koži, pod spodnjo majico.
Zdi se, kot bi nam morje pripravilo prehod, kot bi nas prišlo pobrat. Zaradi nahrbtnika hodim sklonjena. Z obema rokama stiskam vrv in hodim, kamor me vodi. S kričanjem se nas spodbuja, da se ne ustavimo. Stopim v notranjost ladje in pomislim, da od zunaj ni bila videti tako ogromna, nenadoma pa – tišina. Človeški zvoki so komaj zaznavni, izven dosega sil narave. Bočno se spustimo po kovinskih stopnicah, previdno polagajoč stopala pri vsakem koraku. Za vrati je prazen ladijski trebuh. Gre za tovorno ladjo in ne za turistično križarko. Pademo vanjo, kot bi že več let romali, in nekateri pogledamo drug drugemu v oči, morda prvikrat. Moški poleg mene izvleče steklenico tropinovca in naredi dolg požirek. Nato jo poda naokoli. Kot obed s pipo miru: bomo videli, kako se bo končal. Slečem dežni plašč in moker pulover in si navlečem drugega, umazanega, ki ga na slepo zatipam v svojem nahrbtniku. Ne vem, kdaj izplujemo, podpalubje se nenehno dviguje in pada. Včasih vsi zdrsnemo na eno stran in žarnica zamežika, nato nas morje vnovič vrne na prejšnje mesto. Neka starka mi poda steklenico z nasmehom v obeh očesih in na brezzobih ustih pod njima. Sprejmem jo in naredim dolg požirek. Všeč mi je tukaj, všeč so mi te ozke črne oči, ki me nimajo niti rade niti me ne zavračajo, všeč mi je ta čudovita svoboda.
/…/
Nenehno mislim nanjo. Moje telo je kot laboratorij, v katerem se kuha kamen praživljenja, njegova svetloba je ena od milijonov možnosti, ki me obseda. Pripravljanje obrokov od mene zahteva neznansko koncentracijo. V knjigarni v Puertu Monttu kupim kuharsko knjigo, posvečeno grški kuhinji. Začimbe, sveža zelenjava, sir, jagnjetina. Mala sidra, s katerimi priklenem svojo glavo na trdna tla. Kuham za zaprtimi vrati, kot eden od tistih genijev, ki nas pustijo potrpežljivo čakati na svojo hrano. V resnici sem zadrogirana. Samsa se mi pretaka po žilah. Moji prsti prodirajo vanjo, ko čistim jagenjčka. Trije meseci plovbe po perujskih vodah. Odplujemo dlje kot po navadi, kot bi bežali. Nobenega klica, nobenega sporočila. Ničesar. Humus, musaka in zelo zapletene baklave, ki jih namočim s tropinovcem in medom. Kapitan mi čestita. Ne vem, kaj bi drugega počela z rokami.
/…/
Prevedla Veronika Rot