Uživam v krhkosti človeških teles in praznosti njihovih misli, ko jih kakor cvet ločim od mesnatega stebla, njihove regratove lučke upihnem proti soncu in se ponovno ozrem po belo-rumenem polju sveta. Ne izbiram. Brez pravil in pravice. Samo kruta resnica in večni konec.
Ne prevzemam človeške oblike, vendar me občasno zanimanje za človeško raso zanese v krajše obhode po njihovem vsakdanu. Zabavam se ob kaosu, ki se okoli mene odvija v ritmih sodobne tehno glasbe. Čeprav ne morem piti, priznam, da me mika učinek alkohola, s katerim se tako vztrajno že od začetka vekov opijajo ljudje. Za trenutek se čas ustavi, celotna gruča obstane in zadrži dih, nato pa ob naslednjem basu iz sebe izpusti delček pljuč, ki so jim še preostala. Obožujem, kako jih zabavajo preproste reči. Štejem prisotne in jih delim s substancami in litri alkohola, ki jih vsebujejo njihova telesa. Brez presenečenja spoznam, da bo to vnovič precej miren večer. Vsaj zame.
*
Že naslednjo sekundo se znajdem na velikem križišču sredi mesta, kjer se sredi utripajočih semaforjev in dolgih zeber zverižena kot v nekakšni umetniški skulpturi stiskata dva majhna avtomobila. Bela in črna pločevina se prepletata v objemu smrti – na varnostni blazini kot na vzglavniku leži mlada rjavolaska, oblečena v uniformo splošne bolnišnice. Približam se ji in … Kakšna sta učinek in namen mojega dotika, si lahko vsakdo interpretira drugače, a jaz enostavno – zaključim. Pogasim plamen, prestavim stikalo, prerežem nit. Res ni pomembno. Ne jemljem duš, ne vodim duhov in ne skrbim za življenje onkraj. Samo čakam na koncu. Nič več, nič manj. Iz črne razbitine slišim vzdih in se premaknem skozi kup odpadnega materiala do mesta, kjer je bilo pred nekaj minutami še vetrobransko steklo. Starec s krvavim pogledom zre naravnost vame in za sekundo pomislim, da bo to dovolj, da ga dokončno pokonča. Morda pa mu to da še več volje za preživetje. No, videti je, da je to vse, zato se vrnem na svoje stalno mesto v najljubši študentski pivnici, kjer se od mojega odhoda ni spremenilo nič, le število potencialnih izletov na bližnjo urgenco se je povečalo.
*
Nekajkrat me še pokliče dolžnost, vendar se vedno znova vračam v vročo, prepoteno atmosfero mladega življenja. Všeč mi je, kako daleč in kako pogosto premikajo meje svoje lastne sreče in varnosti za nekaj trenutkov čistega adrenalina in val pozitivnih kemijskih spojin v možganih. /…/
tehnicizem