Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Karin Potočnik: Lanica: #purica, #dogodivščine. (Recenzira Ivana Zajc)

Sodobnost / Izredne pošiljke  / Karin Potočnik: Lanica: #purica, #dogodivščine. (Recenzira Ivana Zajc)

Karin Potočnik: Lanica: #purica, #dogodivščine. (Recenzira Ivana Zajc)

Objavljeno v Sodobnosti 10/2018.

Ivana Zajc

 

Karin Potočnik: Lanica:  #purica,  #dogodivščine.

Ilustrirala Kristina Krhin.

Maribor: Založba Pivec, 2018.

 

Prvenec Karin Potočnik Lanica: purica, dogodivščine spremlja nekaj pripetljajev zahodnovišavske terierke Lanice. Dinamične ilustracije v črno-beli mešani tehniki z rdečimi poudarki ustvarijo sodobno podobo slikanice. Temeljijo na risbi, ki jo je Kristina Krhin ustvarila s sproščenimi potezami roke, so igrive, polne domišljijskih detajlov in komičnih drobcev. Tekst nas vpelje v privlačen vsakdan male psičke, ki je večinoma osrednji motiv ilustracij. Lanica vabi tudi s pomočjo spleta: že na naslovnici opazimo rabo ikonografije sodobnih družabnih omrežij, s čimer se skuša delo približati mlajšim najstnikom, konec knjige pa bralce usmeri na spletna mesta za srečanje z Lanico preko ekrana (nekatera so trenutno nedostopna).

Bralec Lanico sreča v nizu kratkih zgodb, drobnih epizod, ki predstavljajo prigode osrednje junakinje. Spremlja jo, ko reši kokoši pred lisičjo pogubo, zasači zlobne pasjederce, se vkrca na letalo, sodeluje s tajnim agentom Lunico in vodi korporacijo. Niz dogajanja podpira prepričljivo karakterizacijo protagonistke, ki je najbolj izstopajoča kvaliteta knjige. Igriva, zvedava in »levjesrčna« psička se pred nami izriše zelo živo. Delo uspe z besedami ujeti njen joie de vivre; Lanica ni le živahna, ampak tudi prikupno zasanjana in angažirana. Zadaja si male naloge, ki ji pomenijo ves svet. S svojo nežno naravo zna sobivati z drugimi živalmi in se izmazati iz težav. Je samovoljna, drzna in rahlo trmasta. Stvari okrog sebe razume in poimenuje po svoje: gora se iz pasje perspektive imenuje Nasršene mačke rep, mesto Kurji Krempelj, na polju pa se v koruzi in megli skrivajo vesoljci. Psičkino drugačno razumevanje sveta, ki se neposredno razgrne pred bralcem, deluje zabavno in privlačno.

Zgodbe z živalskimi liki imajo dolgo zgodovino, med prvimi najbolj odmevnimi so denimo že Ezopove basni. Margaret Blount v knjigi Animal land: The creatures of children’s fiction piše o zakoreninjenem načelu, da imajo tradicionalne živalske zgodbe izrazito moralističen ton. V njih so živali razumljene kot omejena bitja, njihove zgodbe pa kot prikladne za pomoč pri žuganju otrokom. Živalski liki v tem primeru največkrat stopijo v človeške čevlje, govorijo in vedejo se kot homo sapiens. Pogosto so platno za prikazovanje neuglednih, animalnih lastnosti ljudi ali za lahkotnejšo parodijo človeških »grehov«. Raziskovalka Tess Cosslett, ki se med drugim ukvarja z motivom živali v otroški književnosti, v enem svojih člankov ugotavlja, da konvencija govoreče živali v zgodbo za otroke vselej prinese določeno možnost transgresije ustaljenih hierarhij. Čeprav je literarna umetnost prostor svobodne otroške domišljije in igre, dodaja, pa nad dogajanjem bedi »odrasli« pripovedovalec, ki zgodbo kontrolira. Sredi 18. stoletja, ko so se živalske zgodbe dokončno preselile na polje otroške književnosti, so vsebovale, kot piše Tess Cosslett, posebno uvodno opozorilo, da živali v resnici ne govorijo oziroma jih je mogoče slišati le, če njihovo govorico prevede poseben človeški mediator, ki jih razume. Pa živali človek, ki ima do njih takšen odnos, zares razume? Vsevedni pripovedovalec se postavi nad svet živali, ki jih komentira in jim pripisuje določene lastnosti, a se vanje ne vživlja zares. Ta hierarhičnost je v sodobnih živalskih zgodbah za otroke pogosto postavljena pod vprašaj, saj pripoved usvoji individualni vidik živali. Sodobni književni avtor je tako postavljen pred preizkušnjo, kako živalim sneti človeške maske in se približati njihovemu pravemu obrazu, pokazati njihovo doživljanje sveta.

Delo Lanica: #purica, #dogodivščine se sooči prav s tem izzivom sodobnih živalskih zgodb za otroke. Fokalizatorka pripovedi je namreč psička. Njen notranji monolog, ki v knjigi močno prevladuje, je uokvirjen s pripovednim glasom, ki dogajanje posreduje z avktorialne pozicije. Kljub temu se zgodba uspešno izogne pokroviteljskemu tonu, človeški komentar je prisoten le toliko, da učinkovito ironizira dogajanje, s tem pa delo tematsko poglobi. Pripovedni glas Lanico denimo ljubkovalno imenuje »pes pasji« ali »naša pasja prijateljica«. Zgolj občasno se sicer pojavita še psičkin prvoosebni komentar oziroma dialoški del, vendar na mestih, ki nimajo posebnega učinka in delujejo kot slogovni zdrs. Odnosi med Lanico in drugimi živalmi so opisani s psičkinega vidika, prav tako odnosi z ljudmi. Človeški svet je interpretiran na pasji način: Lanica se samovoljno okliče za vegetarijanko – prosto po Juriju Vegi, ker se hrani izključno s pečeno purico in korenčkom; rada ima umazane barve, na primer bež – še najraje jih umaže sama. Določene elemente pasjega doživljanja okolice bo prepoznal vsak, ki ima več stika s štirinožnimi prijatelji.

Jezik slikanice sledi urnim pasjim korakom, zato je slog razdrobljen, teme se asociativno, pa tudi nenadno menjajo, ritem dogajanja je pospešen. Delo deluje fragmentarno, s čimer skuša ujeti hitro in nepričakovano soočanje bele kepice s svetom. Zanimivim zgodbam bi dobro del nekoliko oprijemljivejši dramaturški lok, razen tega pa je avtoričina strategija uspešna, saj se lik psičke živo zapodi pred bralca. Dodatno tipografsko poudarjeni deli besedila so pri tem skoraj odveč, enak učinek bi bil dosežen tudi brez njih. Raba jezika je gibka, pisateljičina tipkovnica buhti od domislic, rada tvori neologizme in predstavlja izvirne zamisli. V tekstu občasno izstopa publicistični slog.

Iz dela veje močna pripovedovalkina naklonjenost do psičke, ki se ne ustavi niti takrat, ko ta grizlja ostanke hrane, se parfumira z vonjem Razpadajoča žaba znamke Polje za bloki, laja na golobe ali pobegne. Tudi Laničina mlada lastnica je sproščena in ljubeča. Pomembna dimenzija tega besedila je prav brezpogojna skrbniška ljubezen, ki kot mehurček spremlja psičko na vseh njenih dogodivščinah. Tudi če psička iz radovednosti stori kako malo pregreho, se lahko vselej vrne v ljubeč dom. Ta živalska zgodba je tako daleč od tistih, ki so nekdaj s prikazovanjem štirinožnih bitij risale toge moralne nauke. Njena poanta je sprejemanje zvedavosti, dopuščanje svobode in spodbuda za miselne – ter tudi dejanske – izlete v neznano.

Ni komentarjev
Objavi komentar