Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Feri Lainšček: Ne. (Recenzira Diana Pungeršič)

Sodobnost / Izredne pošiljke  / Feri Lainšček: Ne. (Recenzira Diana Pungeršič)

Feri Lainšček: Ne. (Recenzira Diana Pungeršič)

Objavljeno v Mladi Sodobnosti 11/2018.

Diana Pungeršič

 

Feri Lainšček: Ne.

Ilustrirala: Nana Homovec.

Maribor: Litera, 2018.

 

Naslov Lainščkove nove pesniške zbirke za mlade je lakoničen in že na prvi pogled vzbudi zanimanje. Še posebej ob markantni naslovnici ilustratorke Nane Homovec, ki je »ne« izpisala z velikima črkama čez polovico sinje modre strani. Če ikonična nikalnica pri odraslih vzbuja predvsem asociacije na vedno bolj priljubljene teorije o asertivnem vedenju, bo mladi bralec, ki mu je pesniška knjiga v osnovi namenjena, to nedvoumno in strogo besedo verjetno povezal z uporništvom oziroma prepovedjo. In oboje je na neki način vznemirljivo. Uporništvo prinaša dogodivščino in pri sovrstnikih vzbuja občudovanje, kot prepoved pa mika zaradi navidezne meje, ki preprečuje prestop na drugo, gotovo veliko bolj vznemirljivo stran. Prepovedano je pač (naj)bolj privlačno, morda celo tako, da vzbudi zanimanje tudi največjih (bralnih) odklonilnežev. Pod naslovno nikalnico se sicer sprehajajo še tri bele ovčke, med katerimi veselo rolka ena črna s sončnimi očali, s čimer se naslovnica iz enobesedne uganke prelevi v precej lahek rebus. Naslovni »ne« bo najverjetneje poosebljal nekoga, ki želi biti drugačen, ki bi rad izstopal iz povprečja in hodil po svoji edinstveni poti. Nekoga, ki zableja »ne«, ko vsi drugi meketajo »ja«. Asociacija na popevko Ne bodi kot drugi, za katero je Lainšček prispeval besedilo, je seveda neizbežna.

Izhodišče zbirke je dejansko neka (vsaj navidezna) uporniška drža v najrazličnejših odtenkih, debelinah in tančinah zapletenega odraščanja. Večino pesmi namreč »izpoveduje« mladi pubertetniški svojeglavec, ki deklarativno ne mara, se ne strinja, ne ve, ne rabi, ne bo, mu ni, noče, mu ni važno … Za vsem tem izrecnim zanikanjem in odklanjanjem pa se seveda predvidljivo in značilno za odraščanje pogosto skrivajo njegove (srčne) želje, hrepenenja, neizpolnjena čustva, pa tudi negotovosti in razočaranja. Čeprav gre za zbirko pesmi, je knjiga sestavljena kot nekakšen dnevnik, s katerim vstopamo v (duševni) svet najstnika. Mestoma zavidljivo zrelega in razumnega, sicer pa značilno nihajočega v razpoloženju, včasih je povsem brez volje in vsega naveličan (»Ne vem, kaj naj rečem. / Se zdi mi brez veze. / Sploh nimam ideje, / ni prave poteze.«), včasih zna biti simpatično drzen in humoren (»Ne bom, ker pač nočem. / Ne da se mi. Pika. / Ne terjaj! Prišlo bo / do kratkega stika.«), drugič pa v obrambi (svoje) resnice neposreden in iskren (»Ne, nimam zdaj časa. / Cel dan že počivam. / Se nič mi ne ljubi / in tega ne skrivam.«). Raje kot da bi ubogal avtoritete, kritično preizprašuje vse zapovedane meje, proti koncu zbirke pa se vse bolj razodeva kot občutljivo in v zadevah srca nemočno bitje.

Pesmi so razporejene tako, da dobimo občutek, kot da fant iz pesmi v pesem odrašča in zori. V začetku se nam slika kot zaspane, pohajač, nergač in tečnoba, ki ga vse moti, ki je (pre)drzen, zanemarja šolo, se upira na vsakem koraku, vse mu je brez veze in preprosto ne najde razlogov ne za in ne proti … Počasi pa se v njegovo (naveličano) življenje prikrade prva zaljubljenost in z njo spogledovanje, osvajanje, a tudi ljubosumje in razočaranje. Hkrati v njem narašča vse večja potreba po svobodi, neodvisnosti, zasebnosti, samoti, ob soočanju s svetom (odraslih) se v fantu prebudi in krepi občutek za pravico in poštenje (»Ne maram petice, / če res ni odlična. / Dobiš jo s popustom, je drugim krivična.«). Postane zagovornik iskrenosti (»Namesto te maske / želim si soseda, / ki zmeraj brez sence / v oči mi pogleda.«), dobrote, pravičnosti, posebej ob soočenju s širšimi kompleksnejšimi družbenimi vprašanji, kot je denimo begunstvo, ki ga obravnava pesem Ajša. Pred nami se tako vedno natančneje izrisuje portret fanta, ki se razvija v samosvojo samostojno razmišljujočo osebnost z izostrenimi etičnimi tipalkami, v značajnega posameznika, ki kritično preizprašuje norme in pravila ter noče biti ovčka, če pa že, potem najraje črna s sončnimi očali: »Ne maram res pridnih učencev, / ne maram pouka v odmoru. / Pa črednih nagonov ne maram, / sploh nočem prepevati v zboru.« To je skratka mladenič, ki sicer težko prizna svojo zaljubljenost, a skriti je ne more, kot ne more skriti poznejšega razočaranja in prizadetosti. Njegove frustracije pa ga ne vodijo v zgubaštvo ali luzerstvo – v tem je knjiga zvito didaktična –, temveč zna vso negativnost kanalizirati v ustvarjalnost. Na primer v poezijo ali grafit: »Ni važno, kaj mislim, / ohranil bom zase. / Na zid le napišem. / ‘Spet Jure se pase.’«

Na prvi pogled se zdi, da se v zbirki prepletata dva glasova – prevladujoči glas fanta ter tu in tam glas odraslega pesnika, ki se denimo izrecno pojavi v uvodni pesmi Ne beri, pa tudi v nekoliko moralistični Grdobi, predvsem pa v eni sklepnih pesmi Moja hiša. A pravzaprav gre za en glas na dveh frekvencah, kot da se v izpovedovalcu pubertetniku mestoma oglasi pesnik (v nastajanju): »Ni res, da sem čuden in smešen, / le vrt sem drugače zasadil. / Tod rastejo rože-besede, / ta šopek iz njih sem napravil.«

Zdi se tudi, da gre za Lainščkovo oblikovno doslej najbolj dovršeno zbirko pesmi za otroke oziroma mladino. Verzi so dosledno izpisani v alpski poskočnici (štirje dvostopični amfibrahi), najpogosteje z ženskimi rimami. Le tu in tam je stik zaradi narečnih variant vokalov nekoliko šibkejši oziroma moramo rimo ustvariti z narečno različico, denimo: Polona – ona, po svoje – lepo je, skrivnosti – zadosti, dobroto – lepoto. S strogo formo in sproščeno vsebino, ki se tu in tam kaže v sicer knjižnem jeziku (faca, fajn in car), je pravzaprav ustvarjena določena napetost, celo konflikt, ki pa utegne biti za mlade bralce privlačen in vznemirljiv. Pesmi so namreč po izrecno uporniški vsebini in dovršenem ritmu, če dobro pomislim, zelo primerne za repanje.

»Konfliktnost« zbirke je domiselno upodobila ilustratorka Nana Homovec, s katero je Lainšček sodeloval že pri svoji prejšnji knjigi pesmi za otroke Pesmi za majhna čebljala (Franc Franc, 2015). Tokrat so ilustracije bolj skopo odmerjene, saj gre za starejše naslovnike, a najpomembnejše je, da jih nagovarjajo z likovnim jezikom, ki se kar najbolj približa njihovemu predstavnemu obzorju – z ikonografijo z družabnih omrežij. Ilustratorka je narisala nekaj hipstergramov, ki posnemajo videz instagrama in pričarajo vtis sprotnega »telefonskega« beleženja vsakdana, hkrati pa je večinoma črno-bele risbe tu in tam opremila z značilnimi ikonicami (čustvenčki) z družabnih omrežij, posrečena je denimo ikonica kakca nad strgano in umazano olstarko. Risbe se torej zavestno odmikajo od »otroškosti« in skušajo nagovarjati po eni strani medbesedilno, po drugi pa tudi s humorjem, ki ga same pesmi sicer ne generirajo prav veliko. Ilustratorka je denimo nasvete »popredmetila« in jih spravila v škatlico tablet z opisom – direktno v glavo. Podobe ne podcenjujejo mladih bralcev, temveč jih vabijo tudi k abstraktnejšemu razmišljanju.

Ne je torej zbirka, ki ji lahko odgovorimo z ja. Ja za prepričljivo verzno rokodelstvo, ja za prikupnega uporniškega izpovedovalca, ki bralcu razkriva tudi svoje najbolj skrite in ljubezensko zapletene misli, in ja za domiselno likovno podobo, ki se dobro zaveda svojega »kulskega« in težko ulovljivega naslovnika.

Ni komentarjev
Objavi komentar