Jurkovič: Gospod profesor Muhovič, pozimi ste 40-letno obdobje profesure na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) zaokrožili v Narodni galeriji s predavanjem Moje zadnje predavanje na ALUO: Pol stoletja v vzvratnem ogledalu in ga zaradi izrednega zanimanja ponovili v Cankarjevem domu. Vas je obisk velike in generacijsko raznolike publike presenetil? Čemu ga pripisujete? Muhovič: […]
Je noč in je dan, je morje in je kopno, je Italija in je Avstrija. Profesor ne bi znal povedati, kaj od tega je melanholija in kaj eros. Ko ga je njegova asistentka našla v naslanjaču, je prihitela iz kabineta: Profesor je mrtev! In nihče ni smel izvedeti, kako. ~ Skozi porton, nad
Ko je Francis Fukuyama leta 1992 zapisal, da se je s koncem komunizma in hladne vojne ter z razmahom demokracije, kapitalizma in zahodnega načina življenja na vseh koncih sveta končala tudi zgodovina sama, si je Vladimir Putin ravnokar slačil uniformo agenta KGB in si oblačil suknjo politika. Veliki zagovornik liberalne demokracije Fukuyama leta 1992 ni
Čuvaji v galerijah Neopazni in pogosto čisto nepremični, kot kakšen eksponat, ali pa počasi premikajoči se iz ene sobane v drugo, ali pa iz ene dobe v drugo, skoraj na pamet vedo, kako pada svetloba na obraz device Marije ali pa gospe s hermelinom, na portrete kraljeve družine in na caravaggiovske tizian sobe, na
Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko, 2022. V romanu Ime rože iz leta 1980, ki se ga spomnimo kot velike uspešnice, je Umberto Eco dobršen del dogajanja zgradil okrog ene same knjige. V eruditski in postmodernistično navdahnjeni kriminalki igra namreč pomembno vlogo knjiga, za katero dejansko ne vemo, ali se je v viharnih stoletjih zgodovine izgubila
Jure Gantar: Eseji o komediji (Recenzira Maja Murnik) Read More »
Ilustrirala Tanja Komadina. Ljubljana: Mladinska knjiga (Knjižnica Čebelica), 2022. Majda Koren je v tandemu z Damijanom Stepančičem bralce zadnja leta zabavala s stripovskimi prigodami lumpastih pujsov Kapa in Bunda, ki sta na ovitku tretjega dela, Na koncu Rimske ceste, v katerem veselo frčita po vesolju, opisana kot »najbolj navihana, najbolj sladkosnedna, najbolj trapasta pujsa
Edward Albee: Kdo se boji Virginie Woolf? Režija Ivica Buljan, Mini teater. Tokrat se, v nasprotju s prakso, Albeejeva okrutna igra do zadnjega diha o igranju zakonske rutine in preigravanju medsebojne hierarhije starejših Marte in Georgea pred parom mladih in manj izkušenih kolegov, v režiji Ivice Buljana in ob dramaturškem prispevku Diane Koloini, dogaja
Kot družbo nas medejo, ti enigmatični mladi, katerim ne vemo, kako bi se približali, kako bi jih nagovorili, jih aktivirali in poodraslili, kajne? Prehodi v odraslost so vedno daljši, vedno manj tradicionalno linearni in vedno bolj začasni. Sociologi bi rekli, da se življenjski poteki destandardizirajo, in to nas bega. Zato se o mladih govori kar
Prvi dan J’attendrai, le jour et la nuit, j’attendrai toujours… Veter je skozi vejevje od nekod prinesel refren stare popevke, korak mi malo zastane, je mogoče, da je to Tino Rossi, slavni francoski šansonjer? Doma mi bo potem YouTube pritrdil, izvem še, da je med drugo svetovno vojno ta ljubezenska pesem pridobila domoljubni značaj:
/…/ Jurkovič: Leta 2000 ste na »prizorišče« stopili z odličnim prevodom Mediteranskega brevirja. Z avtorjem Predragom Matvejevićem ste se (s)poznali že prej in dve leti pred izidom z njim naredili intervju za Razglede. Pozneje ste prevedli še dve njegovi knjigi, Drugačne Benetke in Kruh naš. So vas avtor, njegova poetika in teme, ki jih je
