Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko, 2022.
V romanu Ime rože iz leta 1980, ki se ga spomnimo kot velike uspešnice, je Umberto Eco dobršen del dogajanja zgradil okrog ene same knjige. V eruditski in postmodernistično navdahnjeni kriminalki igra namreč pomembno vlogo knjiga, za katero dejansko ne vemo, ali se je v viharnih stoletjih zgodovine izgubila ali pa sploh nikoli ni bila napisana. Skrivnostni drugi del Poetike, ki ga je obljubljal Aristotel in v katerem naj bi bilo govora o komediji in smehu, ima v Ecovi fikciji mogočen vpliv, kajti avtor se poigrava z mislijo, da bi komedija, ki bi bila tako povzdignjena v relevanten predmet teorije, preobrnila splošno dojemanje smeha in komedije v zgodovini evropske kulture. Smeh bi s tem postal nevarno in subverzivno orožje proti strahu in resnobnim avtoritetam.
Ne glede na to, kaj si mislimo o tej Ecovi zanimivi in nekoliko bahtinovsko navdahnjeni spekulaciji, je povsem (kvantitativno) preverljivo dejstvo, da so tragedija in resni žanri nasploh v zgodovini evropske drame ter gledališča med kritiki in teoretiki neprimerno bolj cenjeni. Njihovo nelagodje ob humorju in smehu na odru je morda še izraziteje v slovenski literarni in gledališki teoriji, čeprav se je slovensko (posvetno) gledališče pravzaprav začelo in utemeljilo prav s komedijo. Zato je knjiga s preprostim in na videz nepretencioznim naslovom Eseji o komediji, ki jo imam pred sabo, še toliko bolj dragocena.
Raziskovalno-ustvarjalno delovanje Jureta Gantarja je že nekaj desetletij opredeljeno s sistematičnim in poglobljenim proučevanjem smeha in komedije. Med slovenskimi teatrologi je Gantar edini, za katerega ta tematika predstavlja osrednje področje njegovega dela. Po študiju dramaturgije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je Gantar kariero nadaljeval v Kanadi, tam leta 1992 doktoriral ter začel poučevati (na Univerzi Dalhousie v Halifaxu, pozneje pa še na Fountain šoli za uprizoritvene umetnosti).
Eseji o komediji so njegova druga monografija v slovenščini. Leta 1993 je objavil študijo Dramaturgija in smeh (prav tako v Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega), v kateri je na primerih vélikih del iz zgodovine komedije proučeval različne dramaturške postopke in strategije za proizvajanje smeha, pa tudi teoretska spoznanja o smehu in komediji, s posebnim poudarkom na semiotiki.
Če je bila Dramaturgija in smeh kar strogo in »resno«, teoretsko delo (podlaga zanj je bil avtorjev doktorat), pa so Eseji o komediji namenjeni nekoliko drugačnemu naslovniku: knjigo sestavlja triindvajset zapisov, ki so bili vsi (razen enega) prvotno objavljeni v gledaliških listih, še največ mariborske Drame in Mestnega gledališča ljubljanskega. Napisani so torej z mislijo na širše občinstvo – ne nujno zgolj za strokovno publiko –, ki ga zanima kontekstualiziranje uprizorjenega dela.
Besedila, zbrana v knjigi, so nastajala okroglih trideset let (od 1991 do 2021), razporejena pa so glede na leto nastanka komedije, ki jo obravnavajo. Knjiga se začne z esejem o Aristofanu, ključnem predstavniku starogrške komedije, konča pa z esejem o igri Totenbirt (2010) sodobnega slovenskega dramatika Iva Prijatelja. Vmes se srečamo z »zgodbo« predvsem evropske (kak ameriški avtor je tu bolj izjema) komedije in komične drame – od starih Grkov in Rimljanov (Plavt) prek Shakespeara (dve deli) in Molièra (kar štiri komedije: Don Juan ali Kamniti gost, Ljudomrznik, Skopuh, Plemeniti meščan) do Linharta, Büchnerja, Cankarja, Feydeauja, Brechta, dramatikov absurda (zanimive interpretacije) in sodobnejše (tudi slovenske) komedije (npr. Matjaž Zupančič, Ivo Prijatelj) … Avtorjev zamah skozi dve tisočletji in pol komediografije je zagotovo impresiven, knjiga je iz sprva – zdi se, da – nepretenciozne zbirke objav iz gledaliških listov postala pravi širokopotezni pregled evropske komedije, njenih slogov, usmeritev, tematik, analiz občinstva in duha časa, v katerega so te neizbežno vpete.
/…/