Jurkovič: Gospod profesor Muhovič, pozimi ste 40-letno obdobje profesure na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) zaokrožili v Narodni galeriji s predavanjem Moje zadnje predavanje na ALUO: Pol stoletja v vzvratnem ogledalu in ga zaradi izrednega zanimanja ponovili v Cankarjevem domu. Vas je obisk velike in generacijsko raznolike publike presenetil? Čemu ga pripisujete?
Muhovič: Obisk je res presenetil. V Narodni galeriji je izven predavalnice ostalo skoraj toliko obiskovalcev, kot jih je v njej dobilo prostor, v Cankarjevem domu pa je 250 brezplačnih vstopnic pošlo že teden dni pred dogodkom. Teže je odgovoriti na vprašanje, kaj je razlog za tak obisk. Nikoli namreč nisem spadal med predavateljske zvezde, čeprav so bila moja predavanja iz fotologije, likovne kompozicije, teorije barv in formalne likovne analize dobro obiskana. Za študente si predstavljam, da so prišli, ker so poznali moja predavanja od prej in so vedeli, kaj lahko pričakujejo. Še posebej ob tej posebni priložnosti. Tisti del generacijsko raznolike publike, ki me pozna osebno ali zgolj po razstavah in tekstih, pa si je morda želel slišati, kako je videti stanje v likovni umetnosti in v likovnem izobraževanju skozi oči likovnega praktika, likovnega teoretika in likovnega pedagoga v eni osebi. In to z vrha lestve, ki mu jo je postavilo polstoletno izkustvo.
Jurkovič: Rada bi vam zastavila nekaj vprašanj v zvezi z vašim časom na Akademiji: V zaključnem predavanju ste omenili evalvacijske povratne informacije svojih študentov, ki so segale od zelo pohvalnih do, če vas citiram, »uporablja preveč konservativnih metafor, na primer ženska, moški«. Manifestacija spola vsaj na deklarativni ravni zelo prepreda izobraževalne ustanove. Ste ta feedback vzeli bolj kot prigodo ali kot nekakšno zahtevo po načinu komuniciranja, ki se morda ne vklaplja v vašo Weltanschauung, ki v izrazito vsebinsko orientirani ustanovi, kot je ALUO, ne bi smela imeti večjega mesta in ki je orisala neke čase, katerim ste pravočasno »ubežali«?
Muhovič: V študentskih anketah sem z zanimanjem prebiral anonimne študentske odgovore na odprta vprašanja. Vsakokrat jih pišejo študentje, ki so predmet že poslušali. Zadeva nekoliko spominja na knjigo pritožb in pohval. V vsaki anketi je približno sto takih odgovorov. V šolskem letu 2019/2020 je bil med njimi tudi feedback, ki ste ga izpostavili: »Uporablja preveč konservativnih metafor …« Študentovo/študentkino stališče me je po svoje presenetilo, ker nima nobene vsebinske zveze z likovno teorijo in tudi ne pravi, da so bile moje sicer uporabljene metafore napačne. Istočasno pa me stališče tudi ni povsem presenetilo, saj sem že prej slišal za prebujenjski narativ obvezne »vključevalnosti« do najrazličnejših identitet. Na začetku sem stavek jemal bolj humorno, kasneje pa vedno manj. Čuditi sem se namreč začel, kako hitro in kako nekritično vdira ta ideologija instrumentaliziranega vzbujanja slabe vesti drugim v mlade ljudi in preko njih v vse mogoče in nemogoče pore kulture, od zabavne industrije preko univerz celo v znanost in umetnost. Še posebej ker v tej zvezi ne gre zgolj za hipersenzibilnost v komuniciranju, ampak za infiltriranje apriornega občutka neke »kulturne« krivde v sam Weltanschauung, kakor pravite. V človekov svetovni nazor. Pa ne za infiltriranje v moj svetovni nazor, ampak za inskripcijo samozvane woke ideologije v Weltanschauung bodočega »globalnega državljana«, kakor ga imenujejo. O tem je 10. aprila letos razpravljal tudi evropski parlament na tako imenovani Woke Conference.
Jurkovič: V kakšnem formalno-vsebinskem stanju ste zapustili Akademijo? Merim na učinke bolonjske reforme, ki se v visokem šolstvu vedno bolj kažejo kot disruptivni dogodek: padec znanja, administracija kroji življenje fakultet in jemlje energijo zaposlenim. Kako se posledice reforme kažejo v znanju in izobrazbi študentov in ali se tako specifične ustanove, kot so umetniške akademije, ne bi bile mogle izogniti bolonjskemu sistemu?
Muhovič: V načelu se strinjam z vašo panoramsko diagnozo bolonjske reforme: pretirana vera v vizionarnost koncepta disruptivnosti ob hkratnem radikalnem pomanjkanju stabilnosti izobraževalnega sistema, padec standardov temeljnega znanja na račun izbirnega, administriranje pred profesionalizmom in podobno. Vendar je tema bolonjske reforme prevelik zalogaj za format tega intervjuja. Zato naj samo na kratko rečem, da se umetniške akademije, kolikor jih poznam, s svojo specifiko bolonjski transformaciji te specifike praviloma niso izognile. Razen tistih, ki imajo dolgo tradicijo, izjemen strokovni renome in lastne vire financiranja.
Jurkovič: Kakšno popotnico ste v času svojega poučevanja želeli dati študentom in kakšno popotnico so študentje, profesorji in čas na Akademiji dali vam?
Muhovič: Pri delu s študenti sem se vseskozi dobro počutil. V zadovoljstvo mi je bilo, če sem na predavanjih, seminarjih, na izpitih in pri pripravi diplomskih, magistrskih in doktorskih del uspel vzpostaviti delovno in strokovno zahtevno atmosfero. Tako da so po opravljenem delu tudi študentje upravičeno občutili notranje zadovoljstvo. V moji pedagoški službi sem si prizadeval delovati kot »vrtnar«, ki talentirano zemljo prekopava, gnoji, rahlja, po potrebi zalije … in odide. Tako generacije ustvarjalcev rastejo in se razvijajo po svoje. Opazovati in občudovati to samosvojo rast mi je bilo in mi je še v veselje.
Seveda pa so bila desetletja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani tudi moje učno okolje. Kot slikar, teoretik in pedagog sem se nenehno oblikoval v interakciji s študenti, s kolegi in pod vplivom ožjega in mednarodnega kulturnega miljeja, ki mi ga je med letoma 1993 in 1996 na široko razprla postdoktorska štipendija Fundacije Alexandra von Humboldta. V smislu ustvarjalne intenzitete imam še posebej v spominu desetletje med letoma 2008 in 2018, ko smo s kolegi Brankom Suhyjem, Emerikom Bernardom, Andrejem Jemcem, Hermanom Gvardjančičem in Francetom Novincem pripravili nekaj velikih in odmevnih slikarskih razstav v Muzeju Mimara v Zagrebu, v Künstlerhausu na Dunaju, v Gallerii dell’Accademia di belle Arti v Benetkah, v Kunsthallu v Budimpešti in v Takamatsu Art Museumu na Japonskem. In jih pospremili s štirimi bogato ilustriranimi monografijami. Poleg tega sem v tistem času zaključil in izdal tudi svoj Leksikon likovne teorije. Za vse vzpodbude in regulative, s katerimi me je oblikovalo moje ožje in širše delovno okolje, sem danes hvaležen.
Jurkovič: Za naslednje vprašanje bi za iztočnico vzela vaš govor na letošnji Prešernovi proslavi: v primerjavi z govori vaših predhodnikov vaš ni bil kritično naperjen, tožeč ali obtožujoč, marveč je slavil umetnost in umetnika. Na tem mestu vas ne bi vprašala, kaj vendarle mislite o pregovorno mačehovskem odnosu države do ustvarjalcev, marveč v obratni smeri – kaj lahko umetnik, ustvarjalci v kulturi dajo, povrnejo državi, kakšen korak lahko naredijo proti njej in tako prispevajo svoj delež k plodnejšemu odnosu? Ali pa je to vprašanje docela naivno …
Muhovič: Vprašujete po tem, kaj lahko umetnik dà, povrne državi oziroma družbi, v kateri živi, in kakšen korak lahko on napravi do plodnejšega odnosa z njo? Tako zasukanega vprašanja v slovenskem prostoru pravzaprav nismo vajeni. Moj odgovor nanj je lakoničen: Nič drugega kot to, kar sicer dela, ali, če hočete, proizvaja. Nemci pravijo poeziji Dichtung, torej zgostitev človekovega odnosa do stvarnosti, je večkrat poudarjal moj akademijski učitelj dr. Milan Butina. Če grem v naravo, me bolj kot trava pritegne cvet, ker je v njem zgoščena vitalnost rastline. Umetnina je tudi takšen cvet, takšna zgostitev človekove potrebe, da intenzivno doživi svet v sebi in sebe v svetu. To pa je zelo pomembno, saj ima zgoščen odnos do sebe in sveta za človeka na vseh področjih življenja potencial, da vitalizira doživljanje, domišljijo in vrednostno orientacijo ljudi. Umetnost je konstruktivna. Njena naloga niso prevrati in razdiranja, ampak preseganja doseženega in utiranje izvirnih poti. Umetnost je prehodni ritual v neko »drugo stanje« percepcije, eksistence oblik in sobivanja med ljudmi. Stanje prebujene percepcije in osvežene humanosti pa je tudi tisto največ, kar lahko umetnik daje družbi »nazaj«. Umetnik več od tega ne more dati. Res pa je tudi, da ni umetnik, kdor tega ne daje. In umetnikov je po moje veliko manj, kot si naš čas utvarja.
Jurkovič: Vaš govor je imel tudi univerzalno noto, vključujoče je nagovoril družbo kot celoto, saj je med njo in umetnostjo, kaj šele umetniki, prepogosto zaslediti nekakšno protinaravno ločenost, čeprav besede kreacija, kreativnost, kreirati in kreatura, če odštejemo slabšalni podpomen, koreninijo v istem. Ustvarjalnost v najbolj splošnem pomenu je pristen človekov izraz. Kdaj in zakaj nastane ta razpoka med človekom in človekom ustvarjalcem, zakaj tako imenovani običajni človek pozabi na svojo osnovno potrebo po ustvarjalnem izrazu oziroma se je pogosto le spominja?
Muhovič: Ustvarjalnost je visoko cenjena, a v praktični obliki zelo težko dosegljiva kvaliteta. Ne moremo je izsiliti, predvideti s planskimi dokumenti ali naročiti »mimo vrste«. Vsi ljudje imamo načelno možnost biti ustvarjalni, kakor imamo načelno možnost biti vrvohodci ali alpinisti. Pa vendar nismo vsi vrvohodci in alpinisti. Ustvarjalnost je v kulturi bolj redek pojav, čeprav se to čudno sliši. O umetnosti in kulturi se večkrat govori, kakor bi šlo za sinonima. Vendar ni tako. Vsa umetnost je del kulture, ni pa vsa kultura umetnost. Kultura je nabor v času verificiranih modelov delovanja in proizvajanja, ki družbi zagotavlja življenjsko stabilnost in kontinuiteto. Prava kreativnost, klica spremembe, je v to kulturno rutino posejana zelo na redko, saj kompleksni sistemi ne prenesejo preveč sprememb naenkrat. Dokaz za to je v obliki domiselnega miselnega eksperimenta ponudil moj slikarski kolega Črtomir Frelih. Vprašal je: Kaj bi bilo treba narediti, da kultura v hipu propade? In odgovoril: Vsi bi se morali hkrati začeti obnašati kreativno. Torej razmerje med umetnostjo in kulturo ni harmonično dopolnjevanje, marveč nasprotovanje, z ene strani nasprotovanje staremu, z druge nasprotovanje novemu. In s tem ni nič narobe. Ta tenzija je neodpravljiva. Če sledimo Frelihovemu miselnemu preizkusu, pa je istočasno tudi faktor najbolj smotrnega razvoja. Vrhunska ustvarjalnost je začimba kulture in jo je treba uporabljati z mero, bi lahko v tej zvezi parafraziral misel Paula Kleeja o uporabi akcentov v kolorističnih kompozicijah.
Umetniki delujejo na meji med poznanim in slutenim. Odpravljajo se v neznano, ki je v izvornem stanju kaotično, in ga del vzamejo s seboj, da bi ga udomačili, sem zapisal v letošnjem govoru za Prešernovo proslavo. Rob, na katerem kaosu vdihujejo dušo, pa je nevaren kraj. Kdor tam deluje, tvega, da ga kaos potegne vase, namesto da bi ga on dél potegnil na plano in humaniziral. Zato na tem previsu obstane le tisti, ki ima izjemno osebno in ustvarjalno zrelost in je do kraja predan etiki težje poti. Samo človek z zdravim zaznavanjem, izčiščenimi instinkti, močno intuicijo in vrhunsko oblikotvorno domiselnostjo se lahko obdrži na robu kaosa. Drugi zdrknejo vanj in ostanejo s svojimi izzivanji, pretiravanji, obsesijami in predatorstvi za vedno na njegovem dnu.
Jurkovič: Na zaključnem predavanju ste citirali Jaspersa, »izkusiti trdo resničnost je edina pot do sebe«, v govoru na proslavi govorili o etiki težje poti in tudi sicer v svoja izvajanja umeščate pomene, kot so napor, pot, volja. Ali iz teh besed zveni vaša družinska dediščina? Izhajate namreč iz družine kovačev, vaši predniki so bili ključavničarji. Bi lahko rekli, da vas je ta etika fizičnega dela dobro opremila za vašo profesionalno, umetniško in morda tudi osebno pot?
Muhovič: Niti ne toliko etika fizičnega dela sama na sebi, ampak bolj podeželska izkušnja dnevnega povezovanja šolskega in fizičnega dela. To povezovanje glave in rok mi je spontano zlezlo pod kožo. Posledica tega je bila, da v obdobju izbire poklicne poti nisem bil zadovoljen niti s popolno posvetitvijo »čisti akciji«, to je vajeništvu in obrtniški oziroma podjetniški karieri, niti »čisti misli«, to je študiju, da mi »ne bo treba delati«, kakor se je tedaj na deželi govorilo. Pri odločitvi za eno od obeh usmeritev bi kot nekdo, v katerem res brbotajo kovaško-ključavničarski rokodelski in inovativni geni, vselej pogrešal drugo. V likovni ustvarjalnosti pa to ni bilo potrebno, saj je zanjo značilno ravno povezovanje obojega, snovi in duha, telesnega dela in abstraktnega mišljenja, fizike in metafizike. In to na način, da nobene od obeh sfer pri tem ni treba oslabiti. Če hoče likovni ustvarjalec priti do svojega cilja, do likovne forme, mora oba vidika povezati. Preprosto zato, ker je forma hkrati materija in organizacija, tvar in duh, nekaj oprijemljivega in nekaj, kar oprijemljivost presega. Likovna umetnina je vedno z duhom prekvašena in duhu namenjena materialnost. Ni samo materija ali samo duh, ampak na posebno kompleksen način povezava elitnih ravni obojega v istem arte-faktu.
Jurkovič: Klasični generacijski prepad je mnenje odraslih, da so poslednji glede nekih vrednot, znanja, veščin. A resnica je tudi, da je dandanes v izobraževalnih ustanovah veliko govora o približevanju denimo učnih vsebin dijakom ali šolarjem, o olajševanju učnih procesov, zunaj tega pa o približevanju kulture oziroma umetnosti čim večjemu številu ljudi. Kot da bi šlo za nekakšne »strategije« pomoči, manj pa za opolnomočenje. Kakšni so plusi in minusi takšnega pristopanja predvsem pri mladih ali tistih, ki se odločijo za umetniški poklic? Mar jih ne prikrajšajo za nujno psihofizično in čustveno izkušnjo truda, poguma, tveganja, raziskovanja?
Muhovič: Kako približati kulturo in umetnost mladim? To vprašanje je res pogosto. Zame ima vsakič, ko ga slišim, podton nekakšnih bližnjic, ki naj bi nadomestile osebni napor in lastno prizadevanje, čeprav to zares ni mogoče. Nekoč sem na podobno vprašanje odgovoril: Ljudem lahko približamo kulturo in umetnost natanko tako, kakor jim lahko približamo Triglav. Pripraviti jih moramo, da se odpravijo proti Kredarici. Triglav, kot tudi umetnost, je namreč povsem indiferenten do tega, ali kdo pride nanj ali ne. Kraljuje na svoji višini. Za tiste, ki nimajo volje in potrebe, da bi se nanj povzpeli, od daleč in z distance. Za tiste, ki mu želijo priti zares blizu, kraljuje v detajlih, korakih, pótnih kapljah, žuljih, klinih, pogumu, nevarnostih in fascinantnih razgledih med vzponom in z vrha. Na Triglav je mogoče na več načinov: po severni steni, po običajni planinski poti ali s helikopterjem. Res pa je, da je od narave poti odvisna tudi intenziteta osvojitve vrha. Podobno je z umetnostjo. Bližnjice imajo za posledico prikrajšanja. Za izkušnjo truda, poguma, tveganja in raziskovanja, kakor pravite. Pa tudi prikrajšanja za užitek, saj človek, ki se osebno ne angažira, na vrhuncu lastnega napora tudi ne more srečati vrhunca svoje življenjske izpolnitve, kar je najdragocenejše poplačilo ustvarjalnosti.
Jurkovič: V času študija slikarstva ste se odločili tudi za študij filozofije, doktorirali ste na obeh smereh. Zakaj vas je pritegnila filozofija, kako sta se dopolnjevali obe smeri, kaj ste preko ene smeri odkrivali v drugi?
Muhovič: Naj zaradi možnega nesporazuma najprej povem, da sem na obeh področjih res prišel do vrha šolske vertikale, da pa sem doktoriral zgolj na področju filozofije, saj na področju umetnosti v Sloveniji to še danes ni mogoče. Sedaj pa k vprašanju. Prej sem deloma že nakazal, da me v življenju izzivajo in privlačijo komplementarnosti. Eno sem omenil pri izbiri slikarskega poklica, namreč povezovanje snovi in duha, telesnega dela in abstraktnega mišljenja, fizike in metafizike. V tem je na neki način pojasnjen tudi temelj moje nagnjenosti k filozofiji. Čisto konkreten razlog za študij filozofije pa je bila moja odločitev, da se v povezavi z likovno prakso posvetim tudi likovni teoriji in njeni epistemiki. S tedanjim profesorjem likovne teorije na Akademiji za likovno umetnost prof. dr. Milanom Butino sva skupaj prišla do zaključka, da je študij filozofije za kaj takega odlična osnova. Profesor je lahko to potrdil iz prve roke, ker je šel sam po tej poti. Zanimivo pa je, da sem kasneje tudi znotraj študija filozofije našel komplementarnost, ki me je oblikovala. Na podiplomski ravni sem se namreč posvetil redki povezavi dveh filozofskih disciplin: estetike in logike. Obe tvorita filozofski komplement, saj je bila estetika sredi 18. stoletja uvedena kot filozofska teorija o čutnem spoznanju, scientia cognitionis sensitivae, in je skupaj z logiko veljala za propedevtično disciplino teoretične in praktične filozofije. V tem propedevtičnem smislu mi je povezava izjemno koristila pri nadaljnjem raziskovanju na področju likovne umetnosti in likovne teorije. Ob tem sem imel še to srečo, da je bil pri študiju obeh disciplin in njune povezanosti moj mentor prof. dr. Frane Jerman, tudi sam logik in estetik v eni osebi.
Jurkovič: V prvi polovici 90. let ste se postdoktorsko izobraževali na nekaterih nemških univerzah. Govorite in pišete v odlični nemščini. Od kod afiniteta do nemškega jezika in zakaj ste se tedaj odločili za izpopolnjevanje v nemškem prostoru?
Muhovič: Razlog za izbiro nemškega univerzitetnega miljeja za izpopolnjevanje na postdoktorski ravni je bil po eni strani prozaičen. Leta 1993 mi je na svetovnem razpisu uspelo dobiti prestižno postdoktorsko raziskovalno štipendijo Fundacije Alexandra von Humboldta iz Bonna. Ta štipendija je bila nekaj najboljšega, kar se mi je profesionalno lahko zgodilo. Pogoji za delo so bili odlični. V Magdeburg in v Berlin sem lahko odpotoval skupaj z družino, kar je bilo za razmeroma dolgo odsotnost blagodejno. Dostopne so mi bile elitne nemške univerze in knjižnice, galerije, muzeji in ljudje. V Magdeburgu sem na Inštitutu za filozofijo delal pri prof. Wolfgangu Welschu, estetiku, teoretiku transverzalnega uma in transkulturne družbe. Tam sem spoznal tudi dr. Klausa Sachsa-Hombacha, enega od predstavnikov znanosti o slikah (Bildwissenschaft). V Berlinu sem na Freie Universität sodeloval s prof. Albrechtom Wellmerjem, logikom, estetikom, enim od predstavnikov tako imenovane kritične teorije, in z njegovim takratnim asistentom Christianom Menkejem, na Universität der Künste pa s prof. Karlheinzem Nowaldom, direktorjem Inštituta za teorijo umetnosti in estetiko. V Berlinu sem leta 1994 pričel realizirati tudi svoj terminološki slovar likovne teorije, ki je enaindvajset let za tem ugledal luč sveta v slovenski verziji.
Jurkovič: Podpisali ste se pod mnoge monografije in članke, v katerih pa se ne osredotočate le na poglabljanje znotraj svoje stroke, ampak razkrivate tudi svoje humanistične poglede, gre vam tudi za razumevanje človeka. Zdi se, da mora biti v vaših očeh umetnik nekaj celostnega, celota. Ameriška pesnica Jane Hirshfield je v nekem pogovoru dejala, da je mnogo let preživela v zenovskem samostanu, ker je najprej hotela postati človek, preden bi postala pesnica. Človeka je menda treba ločiti od umetnika, toda ali mora umetnik vzporedno rasti tudi v Človeka?
Muhovič: Umetnik se po mojem mnenju od drugih ljudi razlikuje edino po tem, da je sposoben svoje psihične procese, torej to, kar doživlja, občuti, spoznava in ceni, učinkovito prevesti v procese, ki jih posredujejo – verbalni, likovni, zvočni – znaki. Seveda pa se moram strinjati tudi s pesnico, ki jo navajate. Nekdo, ki v sebi ni človek, in mala začetnica je tu zame dovolj, človek, ki še ni šel skozi pekel različnih preizkušenj, skozi kačje gnezdo naveličanosti in ni z »zlatimi očmi prislonjen na okno realnosti«, kakor pravi pesnik, marsičesa človeško bistvenega ne more izraziti. Umetnina je pač vedno istočasno relevantna vsebina in relevantna forma. Brez tega je ni. Nič ne pomaga spretna artikulacija prazne vsebine in nič ne šteje pretenciozna vsebina, če kokodaka iz trivialne forme.
Jurkovič: Pri svojem pisanju pogosto posežete po mislih iz literature, predvsem po poeziji. Tudi v svojem zaključnem predavanju ste se »naslonili« na Rilkeja, z verzi Huga Mujice ste ga zaključili, v Diafanijah z Vidom Snojem paralelno-komplementarno razmišljate o izbranih likovnih delih in predvsem pesmih, pesniški zbirki In vsi so očarani z mesečino (okrog pesmi) ter Zora in čriček Milana Dekleve vsebujeta vaše slike. Poezija in slikarstvo – dve sorodni zvrsti?
Muhovič: Na to sorodnost opozarja že znana Horacijeva latinska fraza ut pictura poiesis, ki izhaja iz primerjave in izpostavlja analogijo med poezijo in slikarstvom. Sam bolj izhajam iz razlike med poetičnostjo poezije in poetičnostjo slikarstva, ki me obe privlačita. Naj to pojasnim na primeru sodelovanja s pesnikom Milanom Deklevo pri »likovni opremi« njegovega diptiha, ki ga omenjate. Pesniška teksta sta me prevzela s poetičnostjo in pomenljivostjo. Prva branja so bila počasna. A bolj ko sem grizel v tekste, bolj ilustrativne in nezadovoljujoče so bile moje likovne ideje in realizacije. Videl sem, da ta pot ne vodi v dobro smer. Zato sem rokopisa zaprl in poskusil brez njiju. To je delovalo. V treh mesecih dela je poezija našla pot med likovne znake in njihove korelacije. Kar je nastajalo, ni imelo več direktne reference v pesnikovih verzih, sem pa pozneje, ko sem z likovnostjo kontrapunktiral kompozicijski ritem obeh zbirk, osupel odkrival, da je pesnik napisal naslov marsikateri moji stvaritvi že veliko prej, preden sem jo ustvaril. Lahko rečem, da je poezija v Diptihu ohranila funkcijo vodilne melodije, likovnost pa ji s svojo poetičnostjo suvereno dvori v obliki orkestracije vsega, kar je človek v poeziji prebral. Poezija in s-likovnost zaživita v kontrapunktu dveh avtohtonih poetičnosti, ki potrebujeta druga drugo in sta za druženje hvaležni.
Jurkovič: V vaši bibliografiji zagotovo izstopa Leksikon likovne teorije, ki ste ga menda pisali dvajset let, zdaj pod finančnim okriljem Humboldt-Stiftung nastaja prevod v nemščino. Ob pisanju in predavanju pa ste seveda ves čas tudi slikali, ustvarjali opuse, sodelovali na številnih razstavah. Gre za verjetno preveč posplošeno in ustvarjalcu nadležno vprašanje, toda kako pristopate k slikanju, kako vstopate vanj, kako bi označili svojo poetiko in v kakšni smeri jo želite raziskovati, razvijati?
Muhovič: Naj vas na začetku malo korigiram. Leksikon likovne teorije bo res izšel v tujejezičnem prevodu, ker se je izkazalo, da je to strokovno relevantno. Vendar ne v nemškem prevodu, čeprav v okviru nemške založbe, ampak najprej v angleškem, ker je to v založniškem pogledu danes bolj smiselno. In prevod tudi ne nastaja pod finančnim okriljem Humboldt-Stiftung, ker je ta ustanova izdatno podprla že izid slovenske verzije leta 2015.
O svojem slikarskem credu sem podrobneje govoril v okviru nastopnega predavanja ob sprejemu v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti leta 2017. Kako pristopam k slikanju in kakšna je moja slikarska poetika, bi z lahkoto pokazal, težko pa je nekomu, ki mojih slik, grafik in risb še ni videl, to povedati z besedami, ne da bi zvenelo posplošeno in brezkrvno. Kljub temu naj poskusim. V sodobni umetnosti opažam intenco, da bi bile vsebine vse večje, vse bolj univerzalne in vse bolj pomembne. Opažam pa tudi, da veličino izraznih vsebin pogosto spremljajo forme, ki te veličine ne morejo niti dohajati, kaj šele da bi jo izrazile. V tem razkoraku občutim manko, manko prezence in manko prepričljivosti. To zaostajanje forme za vsebino privlači mojo ustvarjalnost. Vsebino si želim »zmanjšati« na tisto mero, ki jo bo moja imaginacija še sposobna dohitevati in jo bo moja forma uspela izraziti. Temu so posvečeni trije ciklusi del, ki postopoma nastajajo, in upam, da se jim bom v prihodnje lahko še bolj posvetil. Nosijo preproste teme in naslove: Prepadi navzgor, Vox clamante in Fidelio, ki govori o zvestobi slikarski tradiciji. Z vsemi tremi cikli se vadim v potrpežljivosti, vedoč, da relevantne forme ne prikličejo dogodki in vsebine direktno, ampak njihove duhovne posledice, ko v nas nastopijo. Inspirira me Rilkejeva misel, da si moramo vidno tako globoko vtisniti vase, da njegovo bistvo nazadnje vstane v nas. Če ne gledaš ali če bolj gledaš v ideologijo in tekst kot v stvarnost, v likovnosti ne prideš do bistva. Slikarstvo po moje kaže, kako je za nas videti objektivni svet, če svoj subjektivni pogled nanj likovno objektiviramo.
Jurkovič: Naš čas doživlja precejšnje pretrese in spremembe, zato bi vas prosila še za vaš pogled v sedanjost in proti prihodnosti: digitalizacija vedno bolj določa človekovo bivanje. Nekateri jo slavijo kot dosežek človeške inteligence, nujno potrebno za napredek, ob pametni uporabi bo človekov pomočnik. Seveda pa obstajajo tudi manj svetli pogledi, tako denimo avstrijska zgodovinarka Andrea Komlosy govori o nastanku kognitivnega proletariata, nemška politologinja Ulrike Guérot pledira celo za vpis pravice do analognega življenja v ustavo. Ali lahko in kako lahko digitalnost vpliva na nekoga, ki se slikarskega (ali pa tudi kiparskega) procesa šele uči, na njegovo motoriko ali odnos do materiala? In kako lahko vpliva na recipienta? Ali bo recipientu sploh še pomembno znati razlikovati med umetnino analognega in digitalnega »porekla«? In če bi se uresničile napovedi mračne distopije: mislite, da bo človek v prihodnosti začutil potrebo po pristni resničnosti? In ali ne bo imela nemara prav umetnost poleg narave nalogo in vlogo, da človeka vanjo povrne in ga spet spoji s samim seboj?
Muhovič: To so izjemno zahtevna vprašanja. Za milijon dolarjev, kot pravimo. Že Wittgenstein sredi prejšnjega stoletja opozarja, da imamo takrat, ko razmišljamo o prihodnosti sveta, v mislih zelo radi predstave o tem, kakšen bi bil videti svet, če bi vse potekalo tako, kakor poteka v tem trenutku. Vendar se svet ne giblje premočrtno, ampak po krivulji, katere smer se spreminja. Nekdaj verjetne predpostavke, da bo fotografija izpodrinila slikarstvo, film gledališče, zvočni posnetki koncerte in opero ter ekranski prikazi tiskano knjigo, se niso uresničile. Sam tudi ne verjamem, da bo ChatGPT, trenutni hit umetne inteligence, kljub izjemni učinkovitosti pri kombinaciji danih podatkov in pri prepoznavanju vzorcev kdaj nadomestil zdravo pamet in kreativnega človeka, ki vzorce ne le prepoznavata, ampak tudi ustvarjata. Namesto k hvalnici stroju se konservativno nagibam k prepričanju, da to, kar lahko izumi in proizvede razumni človek, ni nadčlovek, ampak zgolj orodje. Res je, da nad nekaterimi orodji, ko se pojavijo, strmimo. Takrat smo nagnjeni k njihovemu precenjevanju, zato pri razliki med naravno in umetno inteligenco pridevnika radi kar zanemarimo. Stvarnost pa je seveda trezna in nas streznjuje, ko je čas za to.
Strinjam se z vami, da bo digitalizacija, ki vedno bolj določa naše bivanje, v prihodnosti nujno potreben instrument in da bo ob pametni rabi človekov pomočnik. Morda se bo čez čas razvila celo digitalna likovna umetnost. Tiste, ki ob zadnjem stavku ugovarjajo, da se je to že zgodilo, je mogoče spomniti, da vse strategije artikulacije, ki jih danes uporabljajo računalniške igre, virtualni svetovi in vizualizacijske strategije v znanosti, še vedno temeljijo na oblikovnih in oblikotvornih spoznanjih antične, renesančne in modernistične likovne umetnosti in njene teoretske refleksije. To pomeni, da nastop digitalne umetnosti z njenimi avtohtonimi oblikotvornimi spoznanji in oblikovnimi rešitvami še čakamo. Sam se tega nastopa veselim.
Kljub razumni veri v znanost in tehniko digitalizacije, ki se zaveda njenih prednosti in omejitev, pa se moram z vami strinjati v dveh slutnjah iz zaključka vprašanja: v tem, da bo človek »v prihodnosti začutil potrebo po pristni resničnosti« in da bo pri »ponovnem« vstopu vanjo poleg narave imela veliko vlogo prav umetnost. Prva slutnja je celo že več kot slutnja. Filozofi, med njimi Wolfgang Welsch, so nanjo že pred časom opozorili s pojmom derealizacija realnosti. Gre za pomembno značilnost postmodernega življenja, katere jedro je spremenjeni način občevanja z resničnim. Svet, ki prihaja do nas s posredništvom digitalizacije in medijev, je podvržen globoki preobrazbi. Predvsem ni neposreden, ampak posredovan, ni enkraten in stabilen, ampak ponovljiv in relativen, še posebej pa to ni svet živih izkušenj, ampak ekransko podoživeti svet. Za vojaka, ki s pritiskom na tipko računalniške miške izstreljuje rušilne rakete v Ukrajini, je sovražnik nekaj popolnoma drugega kot za vojaka, ki se znajde v boju mož na moža. V stvarnem svetu je dogodek nekaj enkratnega, v medijskem zgolj šop »verzij«. Prometna nesreča, ki smo ji priča, nas do dna pretrese, medijsko poročilo o njej nas utegne celo dolgočasiti. Posledica medijskih posredovanj resničnosti pa je, da vzorci reagiranja, ki jih generirajo, v človeku ne ostajajo povezani zgolj z medijskim posredovanjem, ampak se vedno bolj širijo na doživljanje resničnosti same in v to doživljanje vnašajo medijske doživljajske standarde. Predvsem neko posebno »lahkost bivanja«, ki izvira iz mobilnosti in breztežnosti podob v medijskih predstavitvah. Realnost postaja vedno bolj percipirana, prezentirana, nazadnje pa tudi oblikovana v skladu z medijskimi vzorci. Skozi medijsko dioptrijo realno izgublja svojo stvarnost, postaja manj stabilno, predvsem pa manj zavezujoče, nekako razbremenjeno svoje realnosti, derealizirano. To dejstvo pa še kako vpliva na naše presojanje in delovanje. Po eni strani vpliva na nas z informacijami, ki bi jih brez medijskega posredovanja sploh ne mogli vključiti v naš svet, ker bi jih po naravni poti ne dobili. Po drugi strani pa s tem, da se prav na temelju izkustev z manipulativnostjo medijskih posredovanj realnosti zavemo pomena tistih lastnosti stvarnega sveta, ki jih z medijskimi tehnologijami ni mogoče dobiti niti nadomestiti. Zgodi se, da ob medijski ponovljivosti dogodkov začnemo pogrešati vrednost enkratnosti, da ob vse bolj sofisticiranih simulacijah zahrepenimo po izvirniku, ob informacijski ažurnosti spet pomislimo na avtentičnost doživetja in da si ob virtualizaciji prostora, telesa, spola in dejanja ponovno zaželimo upora materije in resnične fizične akcije. Odkar se je novi vek odcepil od zaljubljenosti v neposrednost izkušnje, v obstojnost, v statične slike in perenialnost, uživa svojo moč v pospešenem izrinjanju vsega neposredovanega, obstojnega in trajajočega. Vendar meče ukinjena trajnost na epoho digitalizacije in umetne inteligence kljub temu dolgo senco. Ker derealizacija prizadeva prav toliko nasilja kot najbolj surova izkušnja realnosti, poganja, pravi filozof Sloterdijk, iz civilizacijskega procesa nelagodje, ki kliče alternative. Tudi v odnosu med tako imenovanimi starimi in novimi umetnostnimi mediji. To pa pomeni, da je totalna zastarelost starega lahko tudi zgolj preuranjena ocena. Še posebej, če je staro vezano na kaj arhetipičnega, kar človek ne more pogrešati. Morda se bo morala v soočenju s človekovo arhetipično naravo kdaj v prihodnje tudi umetnost umakniti v arhaične načine produkcije, da bo lahko znova artikulirala eksistencialno potrebne stvari, situacije in vsebine, ki jih digitalni čas lahko pogreša, človek z dušo in telesom pa ne. Kdo ve?