Je noč in je dan, je morje in je kopno, je Italija in je Avstrija. Profesor ne bi znal povedati, kaj od tega je melanholija in kaj eros.
Ko ga je njegova asistentka našla v naslanjaču, je prihitela iz kabineta: Profesor je mrtev!
In nihče ni smel izvedeti, kako.
~
Skozi porton, nad katerim je relief z antičnimi pomorščaki in nekakšnimi sekstanti, stopi mlad mož v težkem črnem plašču in klobuku, ki mu ga hoče piš sneti s hip pred tem še skrbno počesanih las. Veter opleta z dolgimi čipkastimi krili, ki vihrajo tik nad pločnikom, in sili gospe, da se pod roko oprimejo spremljevalcev.
Z desnico prime za široke krajce in v mislih nagajivo požuga burji, zaradi katere si zdaj ne more prižgati cigare. Danes ima svetel dan, razjasnilo ga je vabilo na graško univerzo – v Trstu bi njegova izobrazba obstala, ker tu ni univerze, njega pa vleče v vsako knjigo, vsak ladijski vijak, vsako misel, ki bi jo lahko vtaknil na kak svoj seznam ali katalog, v vsak pojav, ki ga je mogoče izmeriti ali ga je še treba popisati in uvrstiti, v vsako slepilo, ki ga je treba preveriti ali še bolje: dokazati.
Zavije na obalni drevored, se ustavi in se zagleda v morje. Vse se začne na črti, kjer se stikata tržaško morje in kovinsko nebo, kjer se s kraške planote skotali burja proti načipkani gladini. Kar je doslej v mestu ostajalo zmeraj isto, so bili azimuti, pomisli mladi mož, njegova razdalja do zvezd, ki je še tako močna burja ne more premakniti: to je edina gotovost, ki se je v teh krajih s prevetrenimi mejami ne da odpihniti.
Danes imam svetel dan, spet pomisli mladi Benussi, to pomeni, da se bojo kmalu spustile meglice.
~
Profesor Meinong ima visoko čelo in gosto brado, skozi katero prihajajo peneče se besede in mehurčkasti izzivi. Njegova predavanja na graški univerzi se končujejo prekmalu, zato gre mladi študent pogosto v njegov kabinet spraševat, ali lahko malo več razloži in mu svetuje, kaj naj še prebere.
Kolega Benussi, mu skozi kodrasto brado reče profesor Meinong na dan, ko pri njem diplomira, Kinderštube sicer imate, kot se spodobi, a če prav vem, vaš oče zaradi iredentističnih prepričanj ni dobro zapisan pri naših oblasteh. Ugled bi si lahko popravili z univerzitetno kariero.
Benussi se zagleda v profesorjevo ne preveč čisto brado: gotovo se v njej skrivajo čisto drobni neobstoječi, nemogoči predmeti, pomisli. In z grenkobo pomisli na očeta, ki je iz Rovinja prišel učit na koprsko gimnazijo, potem pa prišel navzkriž z avstrijskimi zgodovinarji. Nikoli si ne bi predstavljal, da bi to lahko pustilo madež tudi na njem.
In se spet spomni na Meinongovo teorijo predmetov, ki pravi, da nekatere stvari pač so, živali in rastline na primer, druge so abstraktne, tretje pa da so kratko malo nemogoče, denimo zlata gora. Ampak zlato goro si lahko predstavljaš, tudi če je nisi nikoli videl, si reče mladi Benussi. In kako čustva vplivajo na vrednotenje predmetov, to še mora ob priliki vprašati profesorja Meinonga. Ampak zdaj za to ni pravi trenutek, zdaj samo ponižno skloni glavo in zamrmra, da mu je v čast in da sprejema asistentsko mesto.
Čez nekaj mesecev že ima svoj kabinet, čeprav je pred tem eden od selektorjev, dr. Seuffert, izrazil pomislek, da je, po kandidatovi izgovarjavi sodeč, njegova nenemškost več kot očitna.
/…/