Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Do brezplačne dostave vam manjka še 25.00

Mojca Pišek: Konec zgodovine, komajda začetek

Ko je Francis Fukuyama leta 1992 zapisal, da se je s koncem komunizma in hladne vojne ter z razmahom demokracije, kapitalizma in zahodnega načina življenja na vseh koncih sveta končala tudi zgodovina sama, si je Vladimir Putin ravnokar slačil uniformo agenta KGB in si oblačil suknjo politika. Veliki zagovornik liberalne demokracije Fukuyama leta 1992 ni mogel ničesar vedeti o nasprotju demokracije, iliberalni demokraciji, ter o nasprotju prostotržnega kapitalizma, avtokratskem kapitalizmu, ki blagostanje prinese novemu mikrorazredu oligarhov, večino pa pusti v ekonomski stagnaciji in ideološki resignaciji. Iliberalna demokracija in avtokratski kapitalizem sta se po »koncu zgodovine« šele začela rojevati, zelo, zelo počasi, tako počasi, da se ju je do pred nedavnim dalo preprosto ignorirati. Intelektualci, pisatelji, humanisti širom Evrope so se leta 2004, ko se je Evropski uniji pridruževal skoraj celoten evropski postsocialistični blok, postavljali s svojo daljnovidnostjo: »Evropska unija je zagotovilo, da vojna med evropskimi državami ni več mogoča.« Zahod se je, ko je gledal proti antidemokratičnim in divjim kapitalističnim modelom Rusije in Kitajske, moralno zgražal, pa hkrati hitel graditi obrate in potilnice na Kitajskem ter sklepati bajne win-win posle z ruskimi milijarderji. Ne Fukuyama ne evropski intelektualci niso niti pomislili na to, da bi se lahko bila leta 1992 zgodovina šele začenjala. Danes se zdi, da je bil edini, ki je na to morda pomislil že pred tridesetimi leti, Vladimir Putin, neko jutro, ko se je zazrl v svoj odsev, medtem ko si je zategoval kravato pred eno tistih zgodnjejutranjih sej, na katerih je bila za drobiž na voljo dovčerajšnja družbena lastnina.

Putin je z dna bolje od kogar koli videl proti vrhu. Velika Rusija je bila po koncu hladne vojne ne le poražena, pač pa zreducirana na zgolj eno od malih zapoznelih oponašalk Zahoda, kot dvojna poraženka oropana vsega ega in napuha. Zahod je s svojima demokracijo in kapitalizmom premagal pregovorno nedemokratični in socialistični, mestoma komunistični evropski Vzhod, ki, razumljivo, ni mogel ohranjati navdušenja svojih ljudi nad samopašnimi enopartijskimi režimi in njihove zavezanosti trdemu delu nenehnega socialističnega revolucioniranja in reformiranja. Zahod se je zato lahko prepustil samovšečnosti ekspanzije, ko mu je svoje vrednote, svobodne trge ter včasih diplomatski, včasih oboroženi mir uspelo uvoziti tudi v dežele, ki so se dotlej z zahodnim načinom življenja sramežljivo spogledovale izza rdeče zavese.

 

* * *

 

Vladimir Putin je obe pandemijski leti preživel v smrtnem strahu pred okužbo: distanciral se je od ljudi, omejil stike, vzdrževal disciplinirano fizično razdaljo do najbližjih sodelavcev. Nenadoma je imel veliko časa za introspekcijo in razmislek. Ni mogel odvrniti svojega ciničnega pogleda, ko je opazoval, kako je pandemija Evropo spet vrnila k tribalizmu ter ustvarila pogoje, v katerih se je razplamtela proti liberalizmu uperjena kulturna vojna, vojna, ki jo je na domačih tleh dvajset let z obilo uspeha bíl sam. Putin je v Evropi končno ugledal potencial, ko je Unija med pandemijo razkrila nepremostljiv notranji razkol, shizmo, ki kontinent deli na liberalni in konservativni del, na »pravi Zahod« in njegov postsocialistični posnetek. Medtem ko Zahod narekuje vrednote, jim kljubuje iliberalno zavezništvo, ki se je vse do ruske invazije v Ukrajini čisto počasi, očesu skoraj neopazno formiralo čez države nekdanjega vzhodnega bloka. Putin je v njih prepoznal tamponsko cono, sorodne oportune duše in ideološke padle angele, ugledal je možnosti bodočih bratskih zavezništev, ko je opazoval, kako so se politiki Vzhodne Evrope v tridesetih letih od demokratizacijskih in liberalizacijskih projektov svojih novonastalih držav obračali k vse bolj rigidnemu etnonacionalizmu in avtokratskemu stilu vladanja. Desničarski populisti višegrajskega pakta so kakor Putin obsedeni z dvema idejama: popolne resetacije svojih držav in lastnega mesta v zgodovini. Ruska invazija je logična naslednica pandemije, zapozneli simptom, je svojevrsten dolgi kovid na telesu Evrazije in grda zabrazgotinjena rana na enem od evropskih vitalnih organov. Evropo, ki je bila do 24. februarja 2022 vse bolj razdeljen kontinent, je izbruh nasilja v temni noči spet povezal. Evropski desničarji so ob prvem poku puške pobegnili iz pragozda putinovskega iliberalizma v koalicijo zahodnih vrednot. Z danes na jutri so se slovenski, madžarski, poljski, italijanski, nizozemski, francoski in britanski konservativni nacionalisti prelevili v velike zagovornike svobode, demokracije, človekovih pravic in vladavine prava, vrednot, ki so jih še včeraj teptali z besedami in dejanji.

 

* * *

 

Evropske meje niso odporne na čas. Tega ne vedo le zgodovinarji, ki jih proučujejo, pač pa pred prazno polico v trgovini ali zaprto bencinsko črpalko to čutimo vsi, ki smo potomci babic, ki so živele v treh, štirih, petih različnih državah. Vzhodno od današnjega ozemlja Republike Slovenije leži država, od katere nas loči črta, narisana na zemljevidu, madžarsko in slovensko govoreči ljudje živijo na obeh straneh. Pod Orbanom se je v času tretje vlade Janeza Janše prebila med največje tuje vlagateljice v Sloveniji in lastniško prevzela vrsto ključnih slovenskih podjetij, postala je tako rekoč naš najboljši sosed. Nato pa je v dnevih tik po začetku ruske invazije madžarskemu državnemu sekretarju za narodno politiko Árpádu Jánosu Potápiju na slovenski nacionalni televiziji ušla misel, da je Mura mejna reka med Slovenijo in Madžarsko. Ne geografsko znanje in ne geografsko neznanje v tem času nista nedolžna. Čez kontinent veje sibirski veter in državne meje se znova čutijo poljubne, arbitrarne in zgolj začasne, točno takšne, kakršne v resnici tudi so. Višegrad, ki se mu je pod zadnjo desno vlado vztrajno približevala tudi Slovenija, je nenavaden plemenski pakt. Med njegovimi članicami ni pravega prijateljstva in ljubezni, zato ni čudno, da ga v protiruski ideološki konstanti krepi zaostren vojni konflikt v neposredni bližini. Nikjer ne vedo bolje, kot to vedo v višegrajski skupini – da se v vojni oblikujejo megasile in da se mali narodi v njihovem kaosu radi izgubijo, da se pogosto združijo s sebi enakimi ali skrijejo pod kakšno večjo perut. Ironija Višegrada je, da nacionalne mitologije držav članic sploh niso kompatibilne. Morda si niso tako odkrito sovražne kot ruska in ukrajinska, a višegrajski nacionalizmi se vsi hranijo z zgodbami o zgodovinskih krivicah in drobljenju ozemelj skozi čas. Če imata dve vzhodnoevropski državi mejo, imata gotovo tudi zaležan spor okoli nje. Odpiranje mitoloških bukev nacionalističnih fanatikov pa sploh sproža vrtoglavico: od Norika prek Karantanije, čez Samovo plemensko skupnost in veliko poljsko kraljestvo vse do Madžarske, kjer bodo mitološke figure njenih kraljev končno mirno spale, ko ji bodo povrnjena ozemlja nekdanjega imperija. V srcu slovanskih nacionalizmov leži otroška igra: zemljo krast.

 

* * *

 

Evropa je znova enotna, Vzhodna Evropa pa končno spet zanimiva. Prvič po letu 1991 ji svetovni mediji vračajo glas in ponujajo možnost, da zdaj, ko se spreminja v tamponsko cono med imperijema, sama oblikuje svojo naracijo. V javno zavest počasi prenika spoznanje, da Ukrajina vsaj za časa naših življenj ne bo znova »ozemeljsko celovita«, če namenoma uporabim ideološki termin, ki je pisan na kožo evropskim separatizmom vseh vrst in dob ter skozi prizmo etnonacionalizma predpostavlja, da so evropska ozemlja razdeljena enkrat za vselej in da so današnje države logičen konec zgodovine. Ukrajina dolgo, morda nikoli več ne bo, kakršna je bila med 24. avgustom 1991 in 24. februarjem 2022 ali kakršna je bila med letoma 1991 in 2014, ko je Ruska federacija segla po prvem kosu njenega tedanjega ozemlja. Spoznanje je tragično tudi za države, ki se v Ukrajini zaradi kulturne in zgodovinske sorodnosti prepoznajo in vanjo zlahka vživijo. Le 600 kilometrov vzhodno od Murske Sobote ugaša moderna evropska država, ki se je rodila istega leta kot naša, nastala v istih zgodovinskih okoliščinah optimizma, »veter sprememb« čisto tako kot Slovenija ujela v svoja jadra. Na vzhodu Evrope, kjer smo zgodovino in njene poražence brezskrbno pustili za sabo, je vračanje zgodovine in še bolj to, kar na zgodovino zgolj spominja, še posebej travmatično. Vzhodna Evropa svojo realnost, večinoma nezavedno, doživlja kot kompromis med različnimi razpoložljivimi oblikami podrejenosti, zato je volatilna, hitro jezna in še hitreje prestrašena. To je regija, ki je rojena iz globoke zavesti o utvari stabilnosti, preparirana s primarnimi strahovi hitrih zgodovinskih sprememb, zaznamovana z lekcijo iz Blitzkriega prihodnosti. Simptom vzhodnoevropskega negotovega občutenja sveta so nacionalizmi, od katerih ni nujno najbolj toksičen odkriti šovinistični nacionalizem, zabeljen s supremacizmom, rasizmom, ksenofobijo, islamofobijo in še čim, pač pa tisti drugi, mehki nacionalizem, ta, ki v javnosti uživa status narodne zavednosti in domoljubja. Domoljubje je postalo sprejemljiva plat nacionalizma, sentiment, s katerim ni mogoče polemizirati, ne da bi polemizirajoči obveljal za skrunitelja svetega, zanikovalca spomina, nepoznavalca zgodovine, ta čas pa tudi za rusofila.

Tudi ideološki konstrukt Zahoda je z invazijo dobil infuzijo nujno potrebne krvi. Čez noč se je spomnil, kaj leži v srcih evropskih nacionalnih držav, kaj je gibalo Evropske unije in za kaj gre pri evropskem zavezništvu z Združenimi državami Amerike – gre za zahodne vrednote. Po analogiji je Ukrajina 24. februarja nehala biti žitarica Evrope in njena prehranjevalka – spremenila se je v zadnjo obrambno linijo zahodnih vrednot. Predmestja Kijeva, industrijska krajina Mariupolja ter središči Donecka in Luganska so postale frontne linije, na katerih se Ukrajina ne bori le za svojo teritorialno neokrnjenost, pač pa se na njih domala odloča tudi o svoboščinah polnopravnih državljanov Evropske unije. Ukrajinska vojna ni moralno kompleksna zmeda prve svetovne vojne, kjer še po sto letih ni jasno, čemu je dalo življenja dvajset milijonov ljudi. Zahod že od Hitlerja ni imel preprostega črno-belega konflikta, za nasprotnika pa utelešenja demona, ki bi nas postrojil in poenotil. Že res, da v strastni romanci trideset let ni bilo jasno, kje se neha Zahod in začne Rusija, kje se neha Rusija in kje se začnemo mi. Že res, da je Zahod Rusijo trideset let videl kot poslovno priložnost, rastoči, na kupovanje stvari, ki jih ne potrebujejo, pripravljeni srednji razred pa kot zagotovilo nadaljnje prosperitete Zahoda. Že res, da se je Rusija vsaj toliko časa oddaljevala od evrazionizma in spogledovala z liberalno demokracijo.

 

* * *

 

Evropsko zunanjo politiko oblikujejo čustva. Zveza NATO se za politiko brezpogojne pomoči Ukrajini ni odločila v vakuumu preudarnega razmisleka o tem, kaj se v resnici dogaja, pač pa v zmesi panike in užaljenosti, ki jo narekujejo demoni preteklosti. Zgodovinski spomin se je izkazal za nekaj, kar sicer lahko služi, ko opominja, a lahko tudi nagaja, ko izkrivlja sliko realnosti. Evropa je na rusko invazijo odreagirala po instinktivni povezavi aktualnosti z dogodki druge svetovne vojne. Pri tem vloge ne igra le skrajno poenostavljeno enačenje ruske z nacistično invazijo v sosednje države, četudi to pojasni, zakaj je prav Nemčija pod Olafom Scholzom po desetletjih izpričanega miroljubja na začudenje globalne javnosti prva skočila na vlak oboroževanja. Travme strahu pred silno rusko armado, ki je opustošila Berlin, sežejo globoko in zlahka prečijo generacije. Z vzhodnoevropske perspektive se temu pridružuje z zahodnoevropsko ne povsem kompatibilna travma strahospoštovanja, ki izhaja iz pogleda na Rusijo kot zaščitnico, ultimativno zmagovalko druge svetovne vojne in de facto rešiteljico evropskih narodov. Če Vzhodna Evropa čuti nekaj malega zgodovinske hvaležnosti do ruske armade, to pomeni, da se počutijo tukajšnje države izdane in ob znova potrjeni sili ruske vojske brezupno nemočne, zvezi NATO in drugim garantom varnosti navkljub. Vzhodnoevropska goreča poravnava z Ukrajino ima vsaj še en izvor, o katerem je bolje molčati. Države v tej regiji niso bile izbojevane, obranjene z mečem in ognjem, pač pa so otroci enkratnih zgodovinskih okoliščin, ugodnih razmer. Vzhodnoevropejci svoje države zavestno ali nezavedno čutijo kot podarjene, nepreizkušene in krhke. Vzhodna Evropa je zato vedno moralno pripravljena na poslednjo, totalno vojno. Zahodna Evropa je medtem na vojno nepripravljena, ne le materialno, pač pa predvsem moralno. V z blagostanjem prežeti jedrni Evropski uniji z izjemo radikalcev in teh, ki življenja zastavljajo po službeni dolžnosti, nihče ni pripravljen umreti za državo ali »imperij«. Tako je tudi prav. Prav želja, da nikomur ne bi bilo treba umirati za ideale, je v srcu ideje evropskega miru.

 

* * *

 

Oswald Spengler bi se obračal v grobu, če bi vedel, da zima zahodne civilizacije, ki ji je že pred sto leti prerokoval konec, kar traja in traja, Zahod pa se je v dolgi zimi grdo prehladil. Če je Ukrajina zgolj frontna črta, resnični cilj ruskega vojskovanja pa je uničenje gospodarske in kulturne dominance Zahoda, potem je 24. junij 2022 veliko bolj pomemben datum od 24. februarja 2022, saj kaže, da je orožje v Ukrajini, z ene in z druge strani, morda povsem odveč. Zahoda nič ne more uničiti tako, kot se je ta sposoben uničiti sam. Za antizahodno globalno os nobena dobljena bitka v ukrajinskih mestih ni tako zmagovita, kot je verjetno zmagovit občutek, ko postaja Zahod z vsakim zavrženim demokratičnim standardom in ovrženo človekovo pravico čisto malo bolj kot Vzhod. Sovjetska zveza je bila leta 1920 prva država, ki je legalizirala splav, ta pa je kljub Putinovi avtokraciji ostal neodtujljiva pravica Rusinj v prvem trimesečju nosečnosti. Za žensko, ki ji je svobodno razpolaganje s telesom vrednota, je danes bolje, da je rojena v Rusiji kot v Teksasu. Ko so Združene države junija lani zapustile cono enakosti spolov ter krenile na pota patriarhalne družbe in caristične »mačo politike«, je Rusija postala bolj moderna, bolj zahodna od ZDA.

ZDA ne korakajo le  nazaj v dobo lova na čarovnice, pač pa tudi v mrtvi rokav sodobne evropske zgodovine. Ameriška republikanska stranka svojo identiteto v letih po Trumpu išče pri madžarski iliberalni avanturi Fideszove vlade pod geslom Naredimo Ameriko spet Madžarsko. Prva proklamirana braniteljica zahodnega načina življenja, ki svojo ekonomsko prevlado dolguje večstoletni praksi talilnega lonca, se danes navdihuje pri državi, ki se je skušala od preostanka sveta izolirati tako, da je na svoje meje postavila rezilno žico, medtem ko njena največja problema ostajata beg možganov in ekonomsko izseljevanje. Dežela, ki je s kulturnim izvozom zaznamovala 20. stoletje, danes v pomanjkanju politične substance tako na desni kot na levi uvaža Orbanov »golaž avtoritarizem«. Zahodni analitiki Putinu radi pripisujejo slabo voljo in razdražljivost, a Putin se v svojih kremeljskih sobanah in sibirskih dačah verjetno veliko smeje, medtem ko se ZDA brez boja odpovedujejo kulturni hegemoniji, Zahod pa izvaja nekakšen poskus samosplavitve, in to s starim, zarjavelim obešalnikom. Putinu je cinični nasmešek čez obraz hušknil vsakič, ko je v svoji dolgi politični karieri prišel v stik z zahodnim licemerjem: ko mu je zahodni politik segel v roko, zraven pa v želji po moškem pajdaštvu zašepetal kaj globoko mizoginega, ali pa ko se je evropska političarka Putinovi rasistični šali vljudnostno zahihitala, ker ni mogla pustiti, da bi ji zaradi načelnosti po Baltskem morju splavali evrski prihranki iz Severnih tokov.

Zahodne vrednote so vedno bolj predmet špekulacij tudi v Evropi, kjer je v letu dni vojne postalo jasno, da draginja ni le posledica vojne, pač pa tudi kriznega korporativnega dobičkarstva. Četudi naj bi zahodni ekonomski red urejali konkurenčni principi in pravne varovalke, simultano pomanjkanje goriva dan pred napovedanimi podražitvami naftnih derivatov prečudno spominja na despotizem, kleptokracijo in oligarhijo, prakse, ki naj bi domovale na inferiornem globalnem Vzhodu in Jugu. Da Zahod složno zapušča območje mehke moči, najbolj nazorno kaže odločitev Evrope, da na zmanjšanje dobav ruskega plina odgovori s povratkom k premogu in povečanjem proizvodnje termoelektrarn. Izstop iz prve bojne linije v boju proti klimatskim spremembam je resnični glasnik nove dobe, v kateri se Zahod, dolžnik v pogodbi postkolonialnega reda, svojemu prvopodpisništvu po novem odpoveduje. Odstop od te pogodbe je odpoved mehki moči, ključni instituciji, ki je Zahodu omogočila, da je svojo »tisočletno civilizacijo« še malo podaljšal čez 20. in 21. stoletje. Coca-Cola, McDonald’s, Starbucks, Silicijeva dolina, pametni telefoni, potovanja na Mars, električni avtomobili – nič ni tako dobra reklama za Zahod, kot so raven kvalitete življenja in svoboščin ter signaliziranje vrlin. Mehka moč ni le sposobnost držav, da brez uporabe orožja dosegajo svoje cilje, pač pa tudi sposobnost držav, da glede skupnih ciljev poenotijo druge države. Kaj sploh je Zahod, če nihče ne želi biti »zahoden« in če ga nihče ne želi podpreti na njegovih misijah? Zahod brez svoje mehke moči ni mnogo več kot staro vojaško pokopališče, ki ga bo treba razširiti.

 

* * *

 

O »zahodnosti« Ukrajine priča Volodimir Zelenski, ki je na pozive LGBTIQ-skupnosti za ureditev njihovih človekovih pravic dejal, da čas za spreminjanje ustave med vojno ni pravi ter pristal na znano tehnicistično ureditev v obliki registracij partnerstev. Zakonska zaščita manjšine in stopnja homofobije v ukrajinski družbi pravzaprav spominjata na njeno največjo sovražnico, Rusijo, kjer LGBTIQ-aktivisti prav tako beležijo negativno bilanco človekovih pravic, za nameček pa se zadnje desetletje borijo z zaostreno uradno državno homofobijo, ki jo uteleša zakon proti »homoseksualni propagandi«. Protigejevska propaganda je eden od ideoloških stebrov Putinovega avtokratskega režima: ideja, da obstajata več kot dva spola, naj bi bila »eksistenčna grožnja državi in njenim ljudem«, boj proti »seksualni permisivnosti« in »moralnemu razkroju Zahoda« je tako rekoč eden od uradnih razlogov Moskve za invazijo. Mačizem je Putinova notranja politika, homofobija njegova geopolitika.

Ameriška avtorica Sarah Schulman je že leta 2011 ugotavljala, da izraelska vlada v sklopu svoje globalne propagande, v kateri Izrael prikazuje kot »relevanten in moderen«, Palestince pa kot nazadnjaške, za to uporablja primer pravic in svoboščin, ki jih v tej državi uživajo osebe LGBTIQ. S tem legitimira predvsem svoje kontinuirano kršenje pravic Palestincev. Homonacionalizem je izraz, ki ga je skovala ameriška akademičarka Jasbir K. Puar in označuje izrabo spolnih manjšin za upravičevanja rasizma in ksenofobije. Konservativne, nacionalistične, pogosto skrajno desne politike se pobratijo s skupnostjo LGBTIQ, da bi se identitetno razločile kot liberalne, vzpostavile družbeno superiornost ter demonizirale druge etnične skupine in pripisano jim homofobijo uporabile za utemeljitev kršenja njihovih pravic. Združene države Amerike so tovrsten antagonizem med »naprednim Zahodom« in »nazadnjaškim Vzhodom« famozno vzpostavile v vojni proti terorju. Podoben koncept je femonacionalizem, kjer se boljši položaj žensk v zahodnih družbah v primerjavi z muslimanskimi prav tako izrablja kot kritje za islamofobijo, rasizem in ksenofobijo. Homonacionalizma in femonacionalizma se v Zahodni Evropi odkrito poslužuje skrajno desna nemška stranka Alternativa za Nemčijo, ki zaradi njihove predpostavljene homofobičnosti in mizoginije dodatno demonizira imigrante z Bližnjega vzhoda. Redkeje se homonacionalizma in femonacionalizma poslužujejo politiki v srednji in vzhodni Evropi. Stopnja homofobije in sprejemljivost mizoginije v Evropi rasteta, bolj ko se pomikamo proti vzhodu, kljub zahodnemu narativu o Ukrajini kot poslednji braniteljici zahodnih vrednot.

 

* * *

 

Vojna v Ukrajini Zahod sooča vsaj še z enim problemom, in sicer z medijsko samokastracijo, ki je rezultat novinarskega služenja centrom politične in ekonomske moči. Kritični neodvisni mediji v ZDA segment medijev, ki so pri svojem poročanju poravnani s stališči oblasti, opisujejo s pojmom establishment media. Pojav je mogoče opazovati tudi v Evropi in Sloveniji. Medijski prikaz vojne na Zahodu je tako rekoč prvi dan zapustil območje odprtega raziskovanja, predstavljanja podatkov in nemotiviranega zgodbarstva ter odločno zavzel stran, se udomačil v polju podajanja sodb in vzpostavil moralno superiornost Zahoda. Že od ranih ur ruske invazije je javna razprava o vojni globoko potopljena v moralistični diskurz, ki ga signalizirajo različne trditve tipa »morali bi«, pri čemer se preigravata motiva nesporne moralne bankrotiranosti Putinove vlade in moralne nevprašljivosti ukrajinske obrambe, ki meji na sveto. »Morali bi« se solidarizirati z Ukrajino, ker je tudi Ukrajina, tako kot Slovenija, dedinja optimizma obdobja 1989–1991, ena od sestrskih pričevalk deljene zgodovinske izkušnje. »Morali bi« se poravnati z interesi Ukrajine, ker so njeni interesi vključitve v evropske in transatlantske organizacije tudi naši interesi. »Morali bi« zaščititi Ukrajino, ker gre za poslednjo braniteljico zahodnih vrednot in našega načina življenja pred vdorom vzhodnjaškega avtoritarizma. »Morali bi« pomagati Ukrajini z orožjem, ker če ne bomo, smo naslednji na vrsti mi. Prav vprašanje, kdo je naslednji na vrsti, zavzema krovni položaj v diskurzu moralne panike in strahovladja. V potrebi po moralni nadvladi, po »imeti prav«, se skriva prezir do domnevno neukega, zgolj za svoje koristi zainteresiranega »plebsa«, ki da ga menda zanimajo le čim nižji zneski na položnicah za energente. Morda v vojni nikoli ni drugače: radovednost je mogoča, če vojne divjajo drugje, recimo na globalnem ali regionalnem jugu, ki so ga zahodne velesile načrtno podrazvile, zato da tamkajšnje tegobe nikoli niso tukajšnje. V vojnah, ki jih Zahod čuti kot svoje, je potrebno moralno poenotenje, glajhšaltunga, diskreditacija vsakega disenza, še tako benignega in potencialno konstruktivnega. To se je nazorno pokazalo, ko je bila lani septembra v »nenavadnih okoliščinah« razstreljena evropska gospodarska infrastruktura, ki vse do danes ni angažirala evropskih in ameriških novinarjev, da bi dogodek raziskali, celo po tem ne, ko je eden največjih živečih novinarjev Seymour Hersh februarja letos razkril, da za razstrelitvijo po vseh indicih najverjetneje stojijo ZDA, ključni in konec koncev edini evropski zaveznik.

Moralizem oziroma moralno vsiljevanje »pravilnega« pogleda na vojno v Ukrajini ni problem posameznih glasov, ki imajo mandat za moralne sodbe o trku dveh nacionalizmov, ki se je pripravljal desetletja. V veliko večji meri je problem ponotranjene medijske samocenzure, ki sploh več ne opazi, da je v medijih prostor izključno za poglede, ki so že na prvi pogled deklarativno poravnani z dihotomijo »Ukrajina dobra – Rusija slaba«. Novinarski fokus v pogledu na vojno je omejen na pripovedovanje zgodbe o ukrajinskem trpljenju in ruskih zločinih, četudi se za vojno skriva mnoštvo zgodb, tudi take, ki so za Zahod neprijetne in potencialno nevarne. Take torej, da bi se iz njih dalo učiti, poravnati smer, take, ki bi, raziskane in povedane, položaj Zahoda lahko kvalitetno informirale ter pomagale k »redakciji« drže v konfliktu. Eno teh vprašanj je gotovo, komu vse se vojna bolj izplača kot mir. Drugo vprašanje, ki se tiče postsocialistične Evrope, pa je, katere so robne evropske in globalne regije, ki bodo po polnem razmahu posledic gospodarske vojne med ZDA na eni strani ter Rusijo in Kitajsko na drugi, kljub svoji pripravljenosti na poslednjo, totalno vojno, ob koncu dneva vnovič odigrale vlogo zgodovinskih poraženk.

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart