Razmišljanje o nekaterih dejstvih in o ceni pisateljskega dela     Suhoparen, malce samovšečen, a v bistvu stvaren uvod   Leta 1972 je izšla moja prva knjiga. Honorar za avtorsko polo je takrat znašal toliko kot povprečna slovenska plača. Do danes sem napisal/objavil nekaj več kot petdeset knjig, prejel vse možne slovenske nagrade za mladinsko

Valetič: Najin pogovor se bo odvijal v jeziku, ki za nikogar od naju ni materni. Mislite, da bodo vsi odtenki tega, kar bova želela povedati, prišli do izraza?   Pascual: Mislim, da bodo. Tega mi drugače ni treba početi z Mojco [Medvedšek, prevajalka, urednica], ki me v pogovorih razvaja s popolno španščino, sicer pa moram

Z lučjo pri belem dnevu   1.   Zvečer bi morala priti, čisto prepozno se tega domislim. Tako bi bilo veliko bolj znosno. Če že ne kar lepo. Samo še sveče bi se videle, od nagrobnikov in cvetja pa le silhuete. In, oh, ciprese. V ozadju pa sončni zahod in luči, ki se prižigajo po

Drugo poglavje Charlemagne     Kar malce vzvišeno zveni: ni mi treba povedati tega, česar nočem. Vendar bi bilo pošteno povedati še nekaj drugega: vedel sem zelo malo. Ne maram prosjačiti kot vrabec, ne maram stopicati po mizi in zobati drobtinic, če razumete, o čem govorim. Če bi radi podrobno poročilo ali če vas skrbijo

Dnevnik (1992–1993) Ponedeljek Jaz. Torek Jaz. Sreda Jaz. Četrtek Jaz.   Witold Gombrowicz: Dnevnik     februar 1992   Veter, še ena stvar, ki ji ne morem natančno določiti porekla in mesta, veter, ne da se ga nikamor postaviti. Ne spada sem. V zadnjih nekaj dneh je to že tretja stvar, za katero ne vem,

O Postilah Milana Vincetiča   Milana Vincetiča sem, na žalost, srečal le dvakrat. Ne prvič ne drugič nisva spregovorila niti besede. Spet, na žalost. Drugič in zadnjič je bilo konec leta 2015 v Mariboru na podelitvi nagrade Apolon poezije – za najboljšo erotično pesem, kajpak. Nagrado je, kajpak, dobil prav Milan Vincetič, in sicer za