O Postilah Milana Vincetiča
Milana Vincetiča sem, na žalost, srečal le dvakrat. Ne prvič ne drugič nisva spregovorila niti besede. Spet, na žalost. Drugič in zadnjič je bilo konec leta 2015 v Mariboru na podelitvi nagrade Apolon poezije – za najboljšo erotično pesem, kajpak. Nagrado je, kajpak, dobil prav Milan Vincetič, in sicer za pesem Markiz, ki je bila pozneje vključena v zbirko Kalende (Litera, 2016), zadnjo pesniško zbirko, ki jo je še dočakal.
Markiz
Noč se zlagoma redi
čez strani romana
na katerih zal markiz
kot misijonar nasaja
in sme ji pod odejo
ter vročično spalno
kjer jo ščegeta
da se zahihíta
in skače čez vrstice
ko ji gre nad bradavice
Spomnim se, da me je pesem osupnila, nisem je zmogel povsem zapopasti, kot da bi je nekaj manjkalo, kot da bi mi skrivala svoje bistvo za nekaj plastmi tančic, a me je hkrati posrkala v svojo vročično skrivnostnost. Sprva nisem doumel niti, da je naslovni markiz pravzaprav de Sade, v literaturi sem bil še zelenokljunec in seveda nisem vedel, kakšen mojster vpeljevanja likov je Vincetič. Kalende takrat še niso izšle in tako se nisem mogel zateči k izvrstni spremni besedi Petra Semoliča, ki mi je toliko let pozneje med pripravami na pisanje tega razmišljanja odstrla skrivnostno magičnost pesniškega sveta, ki mi je z eno samo pesmijo takrat vzel pesniško nedolžnost.
Vse skupaj je bilo toliko bolj nenavadno, ker tudi pesnikova pojava ni dajala slutiti, da ima človek opravka z mojstrom erotične poezije. Prej bi verjel, da gre za nekoliko ostarelega meniha, ki se je v prostoru znašel skorajda po pomoti in ki ni povsem od tega sveta. Ne moralistično pobožnjakarsko, le na nerazložljiv način nekako odmaknjeno.
Še bolj živo se spomnim prvega srečanja, ki se je, ironično, zgodilo le nekaj mesecev pred zadnjim. Bilo je na Lirikonfestu septembra 2015. Na enem od festivalskih omizij na temo trivialnosti in banalnosti v literaturi, ki spodnašata poezijo kot mesto počitka in umiritve, je kot eden od razpravljalcev nastopil tudi Vincetič. Celotna vsebina njegovega nastopa mi je spolzela iz spomina, zapiskov si takrat nisem delal (ponavljam: zelenokljunec), a živo se ga spomnim, kako se je razvnel, skorajda razhudil, ko je začel pripovedovati o delavnicah kreativnega pisanja, ki jih je vodil za duhovnike murskosoboške škofije. Kako zelo ga je zabolelo spoznanje, da oni, nekdaj intelektualci, svečeniki Besede, iz katere je nastalo vse, kar je nastalo, niso sposobni pisanja, ki bi preseglo ljudsko nabožnost in bukolikost. Ker sem njega dni študiral teologijo in sem imel opravka tudi z (bodočimi) duhovniki, mi njihov intelektualni padec ni bil neznan, a prav Vincetič mi je takrat odprl perspektivo o infarktu oznanjevalnega jezika, ki ni zgolj intelektualen in literaren, ampak v svojem bistvu teološki, in s katerim se v zadnjem obdobju precej intenzivno ukvarjam tudi sam.
Prav v luči tega najinega prvega srečanja se mi zdi toliko bolj dragoceno, da knjiga pred mano, ki prinaša njegovo vso še neobjavljeno literarno zapuščino, nosi naslov po zbirkah razlag evangelijev – oznanjevalni literaturi, torej.