Maribor: Pivec, 2023.
Zgodba tega mladinskega romana, namenjenega mlajšim najstnikom, je v svojem bistvu temna, govori namreč o tabu temi, o kateri še odrasli samo šepetajo, še posebej pred otroki. Žal zgodba za današnji čas in razmere ni le blizu realnosti, temveč je skoraj verjetna. Pisateljica jo pripoveduje na privlačen in lahkoten način brez pretiranega dramatiziranja in patetike, vendar tako, da je ves čas prisotna napetost, ki priteguje in stopnjuje pozornost. Janja Vidmar je izbrala perspektivo desetletnega Izaka, ki do trenutka, ko se je zamajala družinska varnost, ni doživel nobenih velikih pretresov. Pripoved temelji na bistrih in duhovitih opisih samega sebe, vsakdanjih dogodkov in bližnjih oseb, ki desetletniku, »ki mu nihče ničesar ne pove«, krojijo svet. Za nedolžno iskrenostjo, ki je sprva še neobremenjena, se tekom pripovedi vedno intenzivneje nakazuje slutnja bližajoče se tragedije. Čeprav Izak nesrečnih okoliščin ne razume v celoti, odrasli pa mu resnico prikrivajo, intuitivno ve, da je nekaj hudo narobe.
Ljubeča štiričlanska družina z dvema sinovoma, drugi je najstnik Vid, se je iz blokovskega stanovanja preselila v veliko družinsko hišo, v kateri imata fanta vsak svojo sobo. In prav novi dom postane predmet skrbi in bojazni. Še hujši strah in zmedo pa povzroči oče, ki se začne nenavadno obnašati. Težave se samo še stopnjujejo in so nazadnje tako velike, da oče pod njihovim pritiskom klone. Oče je položil roko nase. Tega stavka Izak nikakor ne razume.
Pisateljica mladim bralcem v njihovem jeziku in skozi otroške, tudi zabavne avanture, pripoveduje, kako krizne dogodke doživlja desetletnik, kako najstnik in, ne nazadnje, kako ti vplivajo na starša in njun partnerski odnos. V družini namreč nesreča nikoli ne prizadene samo enega člana. Vsak se odzove na svoj način, tudi panika ni izključena. Zaradi poslovnih težav Izakovega očeta je trpel že njegov oče. Izaku so pojasnili, da je dedku od žalosti počilo srce. Še ena prispodoba, ki si je Izak ne zna razložiti.
Zvezda med protagonisti romana je vsekakor simpatična in dobrodušna soseda Rozi, nekoliko karikiran lik, ki predstavlja pravo popestritev ob sicer realističnih junakih in dogajanju. Izkaže se kot dragocena podpora v nesreči, njena prisotnost za Izaka in njegovo mamo predstavlja blagodejen obliž v vrtincu nesrečnih dogodkov. Duhovita je, odkrita, pa tudi sočutna, čeprav kadi in preklinja. Izak verjame, da ima Rozi odgovore na vsa vprašanja. Rozi je zagovornica zdravega prehranjevanja, obdeluje svoj vrt in deli nasvete Izakovi mami. Izak jo doživlja in sprejema kot enakopravno članico družine. Čeprav je že v letih, je pripravljena tudi kaj ušpičiti, se vživeti v njegove igre in se pri tem celo zabavati. Kot bi se v otroški roman Janje Vidmar naselila ostarela Pika Nogavička ter mu pritisnila pečat iskrivosti in optimizma.