V literarni zgodovini poznamo kar nekaj koledarskih pesnitev in pesniških zbirk. Najbolj znana je Heziodova epska pesnitev Dela in dnevi iz 7. stoletja pred našim štetjem, v kateri pesnik spaja praktične nauke za kmetovanje in pomorstvo z religioznim in moralnim naukom, ki slehernika spodbuja k pravičnemu delovanju.  Pozneje se je Ovid z epsko pesnitvijo Fasti, […]

Petindvajset let po zadnji knjigi Še večji Gatsby in malo več kot trideset let po prvencu Moje ženske, ki je izšel v zbirki s pomenljivim naslovom Pota mladih pri Mladinski knjigi, je Lenárdič izdal tretjo zbirko kratke proze. Če se na hitro ozremo nazaj, v prvencu, ki je bil nenavadno izdelan in dvoumen v času,

Novinarja Andraža Rožmana je z romanesknim prvencem Trije spomini po dolgoletnem novinarskem delu zaneslo v literarne vode, in to dovolj suvereno, da mu je že prvi ustvarjalni poskus prinesel nominacijo za kresnika. Rožmana sicer od nekdaj najbolj privlačita formi reportaže in intervjuja, v tej avtorjevi težnji pa se da videti nekakšno nezavedno predpripravo na pričujoči

Že naslovnica slikanice z intrigantnim naslovom Timbuktu, Timbuktu, pod katero sta se podpisala pisatelj Peter Svetina in ilustrator Igor Šinkovec, nastavi ton celotnega dela. Je dinamična, izraža radostno razpoloženje in ilustrira različne drobne dogodke. Novo Svetinovo delo naniza več kot štirideset kratkih besedil, vsako ima le nekaj vrstic, a deluje kot pomensko zaokrožena celota. Zgodbe

Vprašanje tehnologije in življenja v tehnosvetu prihodnosti se zdi ključna tema v novem romanu Lenarta Zajca, ki bi ga lahko označili za kiberkriminalko oziroma znanstvenofantastično kriminalko. Dogajanje v romanu sicer ni postavljeno v kako zelo daljno distopično prihodnost, le kakih pet ali največ deset let v prihodnost. Zdi se, da je svet v romanu komaj

Ko govorimo o »protejski formi«, pomislimo večinoma na roman. Toda zdi se, da ni trditev nič manj resnična, ko gre za esej. Esejev je toliko, kolikor je esejistov, in včasih zadostuje že, da zbirko mnenjskih zapisov (oziroma kolumn) pospremimo s tem nazivom in že zaživijo v povsem drugačnem kontekstu, ki pa svoje izvorne namembnosti vendarle

V ilustrirani zbirki Tristo zajcev je zbranih 44 pravljic iz zapuščine Milka Matičeta (1919–2014), mednarodno priznanega raziskovalca s področja folkloristike. Splošno znano je, da se je Milko Matičetov navdušil nad rezijanskimi pravljicami in jih je osebno zbiral od leta 1960 naprej. Pravljice je zapisoval, snemal in prevajal, kar je s stališča sodobne tehnologije skoraj nepredstavljivo.

Vse od začetkov človeštva sta bili kontemplacija in poezija v plodnem dialogu. Hinduizem, islam, judovsko, krščanstvo, šamanizem ter številne druge duhovne tradicije in prakse so vsaka znotraj svojih temeljnih premis razumele poezijo kot posebej dragocen način približevanja globljim plastem realnosti, ki ostajajo v funkcionalno razumljeni družbeni stvarnosti nedostopne. Poskus zajeti v besede nikoli do konca

Slikanica ima pri nas dolgo tradicijo, od predslikaniškega obdobja (podobarstva) prek slikaniškega (zlatega) obdobja do postslikaniškega (multimodalnega) obdobja. Za slovenske razmere je najbolj primerna teorija oziroma tipologija slikanice Sandre Beckett Crossover Picturebooks: A Genre for All Ages. Avtorica o slikanici razmišlja kot o sodobnem svetovnem fenomenu in jo definira kot večnaslovniški žanr, v slovenskem kontekstu

Veronika Simoniti se po dveh, med ljubiteljskim in strokovnim bralstvom dobro sprejetih romanih Kameno seme (2014) in Ivana pred morjem (2019), znova vrača k svojemu izvornemu umetniškemu izrazu, h kratki prozi. Njeno tretjo zbirko sestavlja štirinajst zgodb, ki si za tematsko sidrišče, kot pove že podnaslov, jemljejo različne oblike bega, najsi bo fizičnega ali metafizičnega,