Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Anja Štefan: Tristo zajcev. Najlepše slovenske ljudske pravljice iz zapuščine Milka Matičetovega. (Recenzira Milena Mileva Blažić)

Sodobnost / Izredne pošiljke  / Anja Štefan: Tristo zajcev. Najlepše slovenske ljudske pravljice iz zapuščine Milka Matičetovega. (Recenzira Milena Mileva Blažić)

Anja Štefan: Tristo zajcev. Najlepše slovenske ljudske pravljice iz zapuščine Milka Matičetovega. (Recenzira Milena Mileva Blažić)

V ilustrirani zbirki Tristo zajcev je zbranih 44 pravljic iz zapuščine Milka Matičeta (1919–2014), mednarodno priznanega raziskovalca s področja folkloristike. Splošno znano je, da se je Milko Matičetov navdušil nad rezijanskimi pravljicami in jih je osebno zbiral od leta 1960 naprej. Pravljice je zapisoval, snemal in prevajal, kar je s stališča sodobne tehnologije skoraj nepredstavljivo. Večina njegove zapuščine je na ZRC SAZU Inštitutu za slovensko narodopisje, kjer je bil zaposlen med letoma 1952 in 1985; akademsko aktiven je ostal tudi po upokojitvi. Nekaj gradiva je ostalo pri raziskovalcu doma – tega je še v času njegovega življenja raziskovala Anja Štefan, ki se je na začetku svoje kariere znanstveno-raziskovalno ukvarjala s pravljicami (magisterij znanosti), potem se je bolj usmerila v umetniško pripovedovanje (samostojna ustvarjalka na področju kulture oziroma pripovedovalka in pisateljica).

Številne pravljice v zbirki Tristo zajcev so že bile objavljene v periodičnem tisku (npr. v Cicibanu Danes malo, jutri malo (1970/71); Gozdna pojedina (1962); O pustu in zakletem gradu (2008)). Nekatere med njimi so bile že objavljene v monografskih publikacijah pravljic (npr. Čudežne pravljice slovenskih pokrajin, Čebelica, Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju …). V zvezi s Čebelico omenimo, da je bila na izdaji iz leta 1984 na naslovnici kot avtorica pripovedovalka navedena tudi pravljičarka Tina Vajtova, o kateri je Matičetov v reviji Traditiones ob njeni smrti zapisal: »Naš dolg do Tine Vajtove bo poravnan šele takrat, ko bo njen pripovedni re­pertoar – natisnjen v celoti, dosegljiv ne samo Rezijanom ampak tudi ‘bovškim’ in laškim sosedom – prišel v mednarodni literarni in znanstveni obtok. Šele tedaj se bomo prav zavedeli, koga smo zgubili ob Tinini smrti dne 21. februarja 1984.«

Poleg že objavljenih besedil v tokratni monografiji najdemo tudi dragoceno doslej še neobjavljeno gradivo: 27 enot iz Matičetovih rokopisov in/ali tipkopisov in devet enot iz Arhiva Inštituta za slovensko narodopisje.

Iz Matičetovega rokopisnega zvezka so na primer pravljice Bom sodček odprl, Čevljar in smrt, Koharapincel, Oče zapusti osla trem sinovom, Pehta v črni lopi, Piskrček, kašo kuhaj, Piška, stresi se!, Pravljica za konec, Škrat v kozarcu, Štirje psi, iz Matičetove tipkopisne zapuščine pa Bogata in uboga sestra, Dekle, ki je hotelo rožico, Deklica in piskrček, Kaj nikoli ni bilo in nikoli ne bo ... Nekatere od pravljic se pojavijo v obeh virih: Piška, stresi se!, Zvezda na čelu

Iz Arhiva Inštituta za slovensko narodopisje (v nadaljevanju ISN) je Anja Štefan izbrala devet pravljic: Dekle, ki je hotelo rožico, Deklica in piskrček (z naslovom Volk in piskrček), Gozdna pojedina, Kožuh in uši, Mačeha in pastorka, O kraljični, ki je znala rešiti vse uganke, Oslova jajca, Od vetra, Tristo zajcev.

Iz spremne besede je razvidno, da je zbirateljica črpala tudi iz lastnega zasebnega arhiva (pravljica Gozdna pojedina je na primer iz Cicibana, ISN in osebnega snemanja pripovedovalke Rezke Česnik). Avtorica je nekatere pravljice prepisala, nekatere prevedla, spet tretje je priredila (takšne in drugačne priredbe je v mednarodni priznani monografiji The Theory of Adaptation (2012) analizirala raziskovalka Linda Hutcheon).

Anja Štefan je v  literarizirani spremni besedi napisala podoben uvod kot je bil tisti v znanstveno monografijo o Antonu Dremlju – Resniku (Milko Matičetov, Anja Štefan; ZRC SAZU, 2010), ki je za znanstvenike izjemno pomemben, za mlade naslovnike ali šolsko publiko pa verjetno precej manj. V spremni beseda govori o besedilih (pravljicah), ki hkrati vsebujejo informacije o njenem avtorsko-uredniškem delu (»iz rokopisa razbrala«, »v knjižni jezik prenesla« in  »priredila«). Vsi navedeni viri kažejo, da je avtorica literarizirala znanstveno monografijo oziroma poznanstvenila otroško izdajo, zato se upravičeno sprašujemo o uredniškem konceptu. Nesporno je, da je vložila enormno količino dela, prizadevanja in truda v monografijo, ki bi jo morala izdati kot znanstveno delo, antologijsko izdajo za otroke ali šolsko rabo pa bi bilo bolje zastaviti brez znanstvenega aparata, izčrpnega poročila o delu in vseobsegajoče obravnave problema transkripcije, prevoda in priredbe. Pričujoča antologija je tako bolj znanstvene (sistematična, izčrpna in vseobsegajoča obravnava zapuščine Milka Matičeta) in strokovne narave (strokovna obravnava problema zapuščine, osebe (M. Matičetov) ali dogodka (prepis, prevod in priredba).

 

Pravljice so tematsko raznolike. Zvezda na čelu na primer obravnava incest, v zvezi z njo pa se pojavi vprašanje, ali sploh sodi v otroško zbirko, četudi se intertekstualno navezuje na biblijski motiv Lot in njegovi hčerki. Tudi Maria Tatar tematizira motiv incesta v Grimmovi pravljici z naslovom Kosmatinka (prev. Polonca Kovač) in meni, da je to besedilo za odrasle, ki ga je za odrasle treba umestiti v znanstveni kontekst, medtem ko v otroške zbirke ne sodi.

Od ustanovitve Založbe Mladinska knjiga (od 1948 do danes) je bilo zasnovanih več kot petdeset knjižnih zbirk za otroke in/ali mlade, vendar so preživele le redke, npr. Zbirka Čebelica (1953–), Zbirka Zlata ptica (1956–), Zbirka Velika slikanica (1967–), treba je omeniti tudi Zbirko Veliki pravljičarji (1996–). Zbirkam se pozna ne toliko recesija, kolikor pomanjkanje koncepta, komercializacija in recikliranje (izdajanje enih in istih besedil v različnih zbirkah) s promocijskimi naslovi: biserna/zlata čebelica, najlepše/zlate pravljice, najlepše ljubezenske pesmi/misli/ljudske [slovenske] pripovedi … Pričujoča knjiga je odličen primer sodobne binarnosti, v zvezi s katero se pojavijo določena vprašanja: je namen knjige branje ali kupovanje (če je intencionalno luksuzno ilustrirana knjiga namenjena branju, zakaj je fizično pretežka, da bi jo otrok držal v rokah)? Kdo je pravi naslovnik dela, v katerega sta vgrajena dva diskurza (šolski in znanstveni)? Ali sta za otroškega naslovnika relevantni spremni besedi hčerke in sodelavke Milka Matičetovega oziroma ali sta ta dva diskurza namenjena eksplicitnemu ali implicitnemu bralcu? Koliko je za mlade naslovnike, otroke in učence relevantno prepodrobno navajanje domačih imen in poimenovanj (npr. Povedala Pepa Korenova iz Šentvida pri Stični, roj. v Metnaju; povedala Zefka Kofol – Potovčeva Zefka z Vrha nad Ostrožnikom …)?

V spremnih zapisih najdemo pahljačo različnih jezikovnih registrov, od strokovnega, neumetnostnega  do nestrokovnega, tudi metaforično ekspresivnega jezika. Nekoliko nenatančen je zapis avtorstva: na naslovnici so poleg avtorice monografije Anje Štefan in avtorja Milka Matičeta navedeni štirje ilustratorji, ki so hkrati navedeni pod vsakim izmed 44 naslovov kot avtorji ali avtorice ilustracij. Za razliko od tega pa se bralec s prvotnimi posredovalci oz. pripovedovalci pravljic lahko seznani šele v Virih. V zbirki so torej nesorazmerno poudarjeni ilustratorji  v primerjavi s pripovedovalci.

Tudi v poglavju O ustvarjalcih so navedena zgolj imena M. Matičetov, A. Štefan; A. Gošnik Godec, Z. Čoh, J. Godec Schmidt in A. Zavadlav. Za razliko od tega je Milko Matičetov, ko je objavljal nekatere izmed teh pravljic, kot avtorja in/ali avtorico navajal pripovedovalca (npr. Štefan iz Mlina) ali pripovedovalko (Tina Vajtova: Dvanajst ujcev), sebe kot prevajalca pa šele na koncu besedila.

Anja Štefan je kot rečeno v preteklosti že izdala znanstveno monografijo z naslovom Anton Dremelj-Resnik, v kateri pride do izraza odličnost avtorice in recenzentov, saj monografija ustreza kriterijem znanstvenih monografij (navajanje relevantnih virov in literature ter dosledno citiranje). Delo je izšlo pri ZRC SAZU v zbirki Slovenski pravljičarji 1. Tudi po zaslugi urednikov zbirke s pravimi kompetencami in referencami (M. Kropej Telban, I. Slavec Gradnišnik in M. Matičetov) je monografija napisana po ustreznih znanstvenih standardih, vsebuje tudi kritično izdajo virov s spremno študijo in komentarji. Avtorica zbirke Tristo zajcev je podobna načela znanstvenosti vnesla v domnevno otroško knjigo. Zanimivo, da se je založba Mladinska knjiga odločila (na osnovi katerih kriterijev?), da uporabi podoben način in v ilustrirano knjigo za otroke umesti spremno študijo z metaforičnim naslovom Knjigi na pot s pravljičnim motom, z opombami, faksimili rokopisov, da skratka delo zastavi podobno znanstveno, kot je zastavljena predhodna monografija Anje Štefan. Mogoče bi bilo s stališča namena in naslovnika smiselno ločiti dva diskurza (znanstveni in šolski; javni in zasebni) in ju ne mešati v ilustrirani knjigi za otroke? Navsezadnje je na tako imenitne projekte, kot je pričujoči, treba aplicirati obče (mednarodne) in ne zgolj individualne (tudi potrošniške kriterije) ter upoštevati tiste, ki najbolj pritičejo najlepšim pravljicam iz zapuščine Milka Matičetovega. To so inovativnost, originalnost in večnaslovniškost (B. Kummerling Meibauer, A. Muller: Canon Constitution and Canon Change in Childre’s Literature in B. Kummerling Meibauer: Klassiker der Kinder- und Jugendliteratur).

Recenzijo je treba skleniti z besedami, da je zbirka pravljic  Tristo zajcev niha med znanstvenim in šolskim pristopom. Njen koncept bi bilo dobro kristalizirati in nemara bralcem ponuditi dve ločeni knjigi, eno za otroke, drugo za odrasle. Knjiga je bila na Slovenskem knjižnem sejmu 2019 nagrajena kot »najlepše oblikovana knjiga« – zelo je bila torej poudarjena njena vizualna plat, kar je hkrati velikanska škoda za (verbalno) zapuščino Matičetovega in velikanski trud Anje Štefan; ob bolj premišljenem uredniškem konceptu bi si delo zaslužilo dve nagradi, po eni strani za znanstveno monografijo in po drugi za antologijo slovenskih pravljic, toda njena znanstvena in umetniška pot bi morali za to potekati vzporedno, ne da se prepletata ena z drugo. Ne glede na vsa odprta vprašanja je antologija namreč odlično delo, ki poleg odličnosti avtorice kaže tudi odličnost drugih, ki niso prvi, a njihovega prispevka vendarle ne gre spregledati.

Ni komentarjev
Objavi komentar