Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Kozma Ahačič: Kozmologija. (Recenzira Ana Geršak)

Sodobnost / Izredne pošiljke  / Kozma Ahačič: Kozmologija. (Recenzira Ana Geršak)

Kozma Ahačič: Kozmologija. (Recenzira Ana Geršak)

Ko govorimo o »protejski formi«, pomislimo večinoma na roman. Toda zdi se, da ni trditev nič manj resnična, ko gre za esej. Esejev je toliko, kolikor je esejistov, in včasih zadostuje že, da zbirko mnenjskih zapisov (oziroma kolumn) pospremimo s tem nazivom in že zaživijo v povsem drugačnem kontekstu, ki pa svoje izvorne namembnosti vendarle ne more zares prekriti.

Zbirka domiselnega naslova Kozmologija združuje besedila, ki jih je Kozma Ahačič, »jezikoslovec, ki iz slovenščine dela zaveznika«, v letih 2018 in 2019 (v podnaslovu je sicer navedeno obdobje 2018–2020, toda med besedili ni nobenega z najnovejšo letnico) objavljal v časopisu Delo. Naslovna besedna igra, izpeljana seveda iz avtorjevega imena, kar ga predstavlja kot centralno in združevalno figuro zbranih besedil, napeljuje na celovito razdelan sistem, v katerem se dve na videz nasprotujoči si ideji (kozmos kot brezkončen in potencialno kaotičen prostor ter logos kot vnašanje reda, sistematičnosti) združita v eno. Pomenljivost naslova dejansko presega besedno igro: kmalu se izkaže, da je »združevanje nezdružljivega« eden temeljnih konceptov snovanja besedil v univerzumu Kozme Ahačiča. Teksti so vsebinsko in strukturno prilagojeni formatu časopisnega članka, in čeprav se zdi, da so bili pred knjižno objavo minimalno revidirani – omenjano je pisanje »te knjige« in povezovanje ločenih besedil s sorodno temo v večjo celoto –, po dolžini še vedno ustrezajo kolumni. Časopisni format je v tem primeru dvorezen meč, vrlina in pomanjkljivost hkrati. Omejeno število znakov besedilom zagotavlja zgoščenost, udarnost, tudi problemsko razpiranje, ki v najbolj posrečenih primerih poskrbi, da misel odzvanja dolgo po tistem, ko je prebrana. Z vidika »eseja« pa se marsikatero besedilo preseka ravno na mestu, kjer bi se lahko začelo šele razvijati. Takšen občutek sem imela pri sicer prav fino zapisanem Recikliranju okusa ali Kaosu ustvarjalne gmajne, kjer se je zdelo, da ima avtor na račun tematike povedati še veliko več, kot je zapisano. Po drugi strani pa se želja po podaljšanem branju kaže tudi kot uspešna motivacija za prebiranje zbirke, ki med platnicami združuje vse, od glasbe in politike do vzgoje psa, predvsem pa vsebuje veliko ljubezen do slovenščine in jezikoslovja nasploh.

Ahačičeva besedila v svoji najboljši izvedbi ustvarjajo tisti prijeten občutek potrjevanja znanega v novih kontekstih. Fraze à la »razumeti jezik še ne pomeni razumeti človeka« in »razumeti ne pomeni strinjati se« v samem besedilu kljub ponarodelosti in razširjenosti ne delujejo izrabljeno. Besedila odlikuje jasnost izraza, zato kljub kratkosti ne delujejo izpraznjeno – kvečjemu pomanjkljivo. Ahačič je najboljši takrat, ko črpa iz zakladnice osebnega doživetja, ko spregovori o področjih, kjer se počuti najbolj domače, torej v jezikoslovju, glasbi in raziskovalnem delu, kar pravzaprav vključuje večino tekstov. Zato kakšni izleti v vode posploševanja ali nemotivirani tematski preskoki toliko bolj zbodejo v oči: na primer tam, kjer želi avtor tekst aktualizirati in ga v zaključku povsem nepričakovano (in – po nepotrebnem) spelje na polje sodobne slovenske politike (Predsednik vlade – volkodlak, Primus) ali spreobrne v nekakšno nejasno »moralko« (Skrivnost dresa številka 24), v kateri ne gre toliko za pridiganje kot za nejasno namero, kam avtor pravzaprav proži svoj prst. Aktualizacija je gotovo smiselna v kontekstu kolumnistike, ko se avtor odziva na tekoče dogodke in jih domiselno komentira, v knjižni objavi pa so pogosto prav takšni teksti podvrženi nevarnosti hitrega zastaranja. Podobno usodo kot prej omenjeni »politični« besedili bodo verjetno doživeli priložnostno obarvani teksti, spisani ob na primer evropskih volitvah (EU je Stranka) ali Shodu za znanost (Ali slišim: »En procent«?).

Kozmologija, v kateri članki ne sledijo kronološkemu redu objav, temveč bolj tematski pokritosti, je zasnovana kot dramski lok. Uvod je nekoliko okoren, a zna pritegniti pozornost z nenavadnimi, svežimi asociacijami; Vonj po slovenščini po eni strani sicer dovolj reprezentativno predstavlja avtorju ljub postopek spajanja dveh na videz nezdružljivih idej, nekako po logiki kontradikcije (in včasih tudi kontroverzije, ki je tako dobro razložena v eseju Picko, Packo, prosim, oprostita!), ki pa se tu ne spneta povsem. Sledi najboljši del, posvečen predvsem vprašanjem s področja jezikoslovja in učenja slovenščine, ki obsega besedila med Nekdo drug in Vrnitev mame steklenih pajkov. Nato se začnejo teme in pristopi nekoliko ponavljati. Na tnalu se znova zvrstijo birokracija, pomanjkanje časa, natančneje vrednost prostega časa za ustvarjanje, pomen vlaganja v dolgoročne cilje, kvaliteta pred kvantiteto, podhranjenost slovenskih raziskovalnih inštitucij in podobno. Teme so seveda pomembne, le njihova obravnava si postane v zaporedni knjižni objavi preveč podobna: podobnost med teksti in pristopi, ki se v periodičnem tisku lahko maskirajo s časovno distanco med eno in drugo objavo, je tu zreducirana na nekaj strani in zato opaznejša.

Po drugi strani pa teksti, ki so avtorju tematsko bližje, vzdržujejo primerljiv nivo kakovosti. Čeprav je Ahačič konsistentnejši v tekstih z eno samo, jasno izpostavljeno miselno linijo in čeprav se v ambicioznejših tekstih podobe z idejami včasih ne zložijo povsem in ostanejo na ločenih bregovih, bi med najbolj posrečena besedila vseeno uvrstila prav tista, kjer se metafora in konkretni primer združita v skupni pomeni. Takšna so med drugim Pridi ven, deževalo bo, Picko, Packo, prosim, oprostita! in Maturitetne ribice. Prav posebej pa mi je bil ljub zapis Društvo sovražnikov slovenščine, ki se dotakne težave, s katero se ne srečujejo le dijaki, temveč verjetno vsi, ki se tako ali drugače preživljajo s pisanjem. Odnos do slovenščine je na ustvarjalnem polju pogosto ambivalenten: meja med slovničnimi pravili in »jezikovnim občutkom«, ki ga v veliki meri pogojuje tudi narečje, je največkrat arbitrarna in kot taka včasih vir frustracij, mogoče celo krča. »Boj za pravilno slovenščino«, kot ga opiše Ahačič, pa najpogosteje izhaja iz nerazumevanja jezika kot žive in spremenljive tvorbe. Društvo sovražnikov slovenščine skupaj s še nekaj tematsko sorodnimi besedili morda najbolje izrazi credo Kozme Ahačiča v Kozmologiji: gre za knjigo, ki v raziskovanju in opazovanju išče presežke, v delovanju pa skuša zagotavljati skoraj klasično potrebo po uravnoteženosti in zmernosti. Ahačič kot avtor in kot jezikoslovec rahlja pregovorno (pre)napet odnos, ki ga imamo kot družba do slovenščine, in to tako, da v pisanju za jezik in iz ljubezni do jezika preprosto uživa.

Tudi zaradi tega bi si želela, da bi bila besedila dejansko (in ne le deklarativno) esejistično konceptualizirana ter torej daljša in bolj razdelana v sopostavljanju domiselnih podob in življenjskih anekdot. Potencial za razširitev ima namreč velika večina tu zbranih tekstov, tudi tistih, ki se bodo nemara manj uspešno soočila s prebiranjem skozi čas. Kozmologija nosi pečat zeitgeista, a marsikatero vprašanje, ki ga zastavlja, še ne bo tako kmalu razrešeno in torej dobesedno kliče k obširnejši obravnavi.

Ni komentarjev
Objavi komentar