Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Manca Košir: Srčnice. (Recenzira Miljana Cunta)

Sodobnost / Izredne pošiljke  / Manca Košir: Srčnice. (Recenzira Miljana Cunta)

Manca Košir: Srčnice. (Recenzira Miljana Cunta)

Vse od začetkov človeštva sta bili kontemplacija in poezija v plodnem dialogu. Hinduizem, islam, judovsko, krščanstvo, šamanizem ter številne druge duhovne tradicije in prakse so vsaka znotraj svojih temeljnih premis razumele poezijo kot posebej dragocen način približevanja globljim plastem realnosti, ki ostajajo v funkcionalno razumljeni družbeni stvarnosti nedostopne. Poskus zajeti v besede nikoli do konca ubesedljivo celoto sveta odraža človekovo duhovno hrepenenje in nujo, da to močno, samotno izkustvo presežnega deli z drugimi. Pesniška beseda tako postane prostor tega nikoli končanega naprezanja.

Sled kontemplativne poezije je živo prisotna tudi danes. Znotraj raznolikih duhovnih izročil, kulturnih kontekstov in prostorskih koordinat je, preoblečena v samosvoje poetike, kot glas mnogoterega, v katerem biva eno. V tem ta poezija kljubuje postavki, da mora biti umetnost sama sebi namen, zaprta znotraj svojih zapovedi in prepovedi, pač pa je (lahko tudi), kot je zapisal René Daumal, medij v službi razumevanja svetega. Tako poezijo beremo (na skrivaj), ko se znajdemo nad previsom in nas razum pusti na cedilu ali preprosto tedaj, ko smo žejni tiste lepote, ki je “strašnega komaj še znosni začetek”.

Ko berem Srčnice Mance Košir, ki je po več kot dvajsetih strokovnih, znanstvenih in esejističnih delih, nanizanih v razdobju vsaj štirih desetletij, pristala pri poeziji, smo v karanteni že več kot pregovornih štirideset dni. Svet okoli nas je opustošen, strah in nasilje dobivata krila in uničujeta vsak v svojem slogu. Ker tokrat ne moremo zbežati v akcijo hiperaktivnega vsakdanjika, smo prisiljeni obstati sami z vsem, kar se je prijelo na pajčevino naših duš skozi čas.

V ta razprti prostor povsem nove oblike ranljivosti mi padajo Srčnice kot seme na plodna tla. “Poezija mora nastati spontano, kot pade list z drevesa, ali pač sploh ne,” je pred več kot stoletjem zapisal John Keats in ta spontanost ni nič manj dragocena tudi na drugi strani, ko pesmi vstopajo v bralca. Zbirka skoraj osemdesetih pesemskih pisem bralcu, v kateri se besedilom iz knjige Iz trebuha in neba pridružujejo nove, to naravnost izžareva na vsaki strani. V svojem petju je kot list v vetru, včasih nagajivo razigrana, potem potihnjeno lebdeča, tudi spokojno padajoča ali v vrtincih ekstaze vihteča se daleč v nebo. Naravnost tu ni sinonim za poljubnost, pač pa za zavestno in zavzeto prepoznavanje oblike brezobličnega diha kot dejanja velike pustolovščine, poguma in vzdržljivosti. “Kako ne lajati na vsakogar in vse v tej gluhi lozi? / Ne privoliti v en svet / v edini način tuživljenja. / Iskati reže dan za dnem, uro za uro opravljati to delo garaško, / ki na videz nič ne spremeni.” Ležerno in pasivno prepuščanje samodejnim premikom v notranjosti tu zamenja resnicoljubna introspekcija. Govorka stopa po zemlji, razbrazdani od zakrknjenosti in nasilja, ki zraste iz neozdravljenih ran, in išče reže. Ne želi obhoditi bolečine, ko stopa po poti naprej, pač pa gre skoznjo, korak za korakom skozi temo, potrpežljivo in z zanimanjem prisluškujoč telesu, ki se upira. Ključno je namreč “Kako kljubovati?” – oblika ugovora, izbira besed, drža in notranja dispozicija –, vse to spreminja predznak kljubovanju iz užitka rušenja v dostojanstvo zoperstavljanja.

Knjiga je razdeljena v štiri cikle, ki žariščijo štiri tematske kroge: ljubezen (Ljubeznice), navdih  (Svetlobnice), minljivost (Smrtnice) in doslej še neobjavljeni cikel, večnost (Onstrančnice). Je dvojezična; v prevodu Ivane Kampuš, ki je prispevala tudi lep spremni zapis, je dostopna tudi nemško govorečim bralcem.

Ljubezen kot darežljiva polnost bivanja je prva. Cikel uvede pesem o otroštvu kot vseprisotni krajini spomina, ki ji zaman skušamo ubežati, kajti “časa ni, so samo trenutki, polni večnosti”. Ta ljubezen “domuje znotraj, vedno znotraj”. Je služeča, ponižna, “umiva nam noge, da imamo lahek korak”, a je tudi dom strasti, “ko delaš ves predan /…/ da srce razbija in kri drvi po žilah”. Svetlobnice so čudeži, za katere so potrebna “čista okna in lahek zrak”. Tu se sproščajo boleči spomini, tu domujejo: tišina (“Gozdna tišina na robu smrekovega prostranstva / s temno gostoto pričuje o biti.”), upanje (“Niso vsa vrata zaprta. / Noči se še iztekajo v dan. / In pesek z obal še lega v naročja milih otrok”), milina, ki je kot roke umirajočih, in spomin, ki prihaja kot vžigalica v rokah majhne deklice. Svetloba je tudi v telesih “rudarjev svetlobe”, posameznikov, ki “zgarani gledajo svoje posode”, njen odmev so družina, besede, sanje.

V Smrtnicah bivajo mrtvi, ki “so brez omejitev, zanje časa ni”. To je prostor žalosti (“Nima smisla pometati žalosti iz hiše”), a tudi posta in opuščanja (“Spusti, opusti, samo pusti.”). Smrt se ne daje kot abstraktno spoznanje, pač pa je ena sama in edina, moja smrt, ki, ko pride, “ima tvoje oči”, kot zapiše Cesare Pavese. V srčnici, posvečeni Tomažu Šalamunu, beremo: “Težko je nositi / toliko umrlih v vreči pred spanjem /…/ Nekoč se bom v to vrečo zvalila še sama. Takrat se bo zadušil svet.” Sklepni akord Smrtnic je sedem smrtnih vrat, sedem naglavnih grehov, ki zastirajo, zapirajo, stiskajo dih.

Onstrančnice so cikel, ki je kot varna potka vzdolž hudournika spremljal nebrzdan tek Mančine bolezni.  Pesem “Bog me poriva skozi šivankino uho” je presunljiv dokument odstiranja smisla v tej preizkušnji. “Da je vredno sleči oblačila navezanosti in se pogumno potopiti v kopel Duha.” V tem ciklu se vrne Smrt, ki pa zdaj “ne vzame, ampak da”, razpira možnosti za sočutje in tolažbo, ki jo prinaša angel: “iz Svetlobe so njegova krila, ki jih polaga nate, ko boli.”

Za koga so Srčnice, me prešine med branjem? Morda za nepoboljšljivega romantika, ki potrebuje hrano za svojo iluzijo? Za trmastega idealista eskapista, ki čaka na robu družbe, da pride njegov čas? Za fatalista, ki lebdi skozi življenje, kot bi ne bilo njegovo? Za oportunista, ki si pere vest? Za čisto dušo, ki je ugrabljena od notranjega?

Nič od tega. Srčnice so za vsakogar, ki hodi skozi čisto običajen dan. V mislih, besedah in dejanjih še vedno včasih cel; včasih gospodar, drugič tujec v lastnem telesu, ko se želja zaprede v mreže pričakovanj. Včasih zmagovalec, drugič poraženec, a vedno znova, vsemu navkljub, na sledi svojemu “kako” kljubovati, besedovati, se umakniti. Srčnice so za vse, ki na čisto svoj, edinstven način “samo vztrajajo. Samo to.”

Ni komentarjev
Objavi komentar