V literarni zgodovini poznamo kar nekaj koledarskih pesnitev in pesniških zbirk. Najbolj znana je Heziodova epska pesnitev Dela in dnevi iz 7. stoletja pred našim štetjem, v kateri pesnik spaja praktične nauke za kmetovanje in pomorstvo z religioznim in moralnim naukom, ki slehernika spodbuja k pravičnemu delovanju. Pozneje se je Ovid z epsko pesnitvijo Fasti, v kateri je tradicionalne rimske obrede in praznike dopolnil z novimi, cesarskimi, hotel prikupiti cesarju Avgustu, kateremu so se pesnikove mladostne, erotične pesnitve zdele nevarne. Antično zvrst koledarske pesnitve so znova obudili renesančni pesniki Lorenzo Bonincontri, Battista Mantovano, Ambroggio Fracco, v Angliji je Edmund Spenser ustvaril dvanajst eklog oziroma meditacij o mesecih v Pastirjevem koledarju, v novejšem času pa je znan koledarski pesniški eksperiment Američana Williama Carlosa Williamsa Prihod zime, v katerem dopolnjuje dnevniške prozne izseke z različnimi modernimi pesniškimi oblikami.
Lunin koledar Borisa A. Novaka lahko vsaj posredno navežemo na vsa ta dela, saj postmodernistični mojster pesniških oblik v njem spaja izročilo antičnih, renesančnih in modernističnih pesniških koledarjev. Prva pesem Novakove zbirke je natisnjena pod oznako 30. december, temu pa sledijo silvestrovo in vsak dan naslednjega leta, prav tako pa še prvi trije dnevi ponaslednjega leta, saj se zbirka konča s tretjim januarjem. Posebnost Novakovega koledarja je, da je v njem precej več pesmi, kot je dni v letu, saj včasih kateri dan dobi po več pesmi, prav tako pa pesnik mesecem in dnevom včasih podeli posebna imena. Poleg ustaljenih mesecev tako pozna še undicember, ki mu pravi tudi trinajstnik, najstnik ali un, ki je drugje, pa duodicember ali štirinajstnik, cimer in spominber ter tudi druge mesece, poleg običajnih dni pa na primer osmek, devetek, desetek, za petek uporablja vzporedna imena šepetek, spetkanasoboto, bosopetek, spetek, repetek, pesnitek in ptiček, za soboto šestek, sobotnost, mogota, šenesobota, najsobota in sobota dobrota, prav tako imajo dodatna imena tudi vsi ostali dnevi. V tem pogledu je Novak izrazito igriv in eksperimentalen raziskovalec našega časa, njegove koledarske pesmi so daleč od Heziodovih didaktičnih napotkov, bliže so Williamsovemu modernističnemu raziskovalnemu duhu.
Pri snovanju pesniških oblik in oblikovanju koledarja prihaja do podobnega problema – kako najti ustrezno formo za umetno poustvaritev resničnosti, pa naj gre za izmuzljivo vsakdanjo izkušnjo ali za kompleksna razmerja med prostorom in časom oziroma prostorom-časom, kot velja v relativnostni teoriji. Da koledar ni nekaj človeštvu vnaprej danega, dokazujejo težave, ki jih je imel papež Gregor XIII., ko je uveljavitev novega koledarja moral uskladiti z dejstvom, da se je po starem julijanskem koledarju pomlad začenjala vse bolj zgodaj. Problem je rešil s papeško bulo 1. marca 1582, s katero je ukazal, da nastopi za četrtkom, 4. oktobra 1582, petek, vendar z datumom 15. oktober 1582. Tudi današnji gregorijanski koledar z rafiniranim sistemom prestopnih let ni povsem usklajen z resničnostjo. Ena izmed težav je, da se hitrost vrtenja Zemlje vsako leto za nekaj tisočink sekunde upočasni, zato so astronomi 30. junija 2012 morali astronomsko natančnim uram dodati manjkajočo sekundo. Vseeno pa nas fiziki opozarjajo, da ne moremo čisto zagotovo predvidevati, kako se bo ta nori svet vrtel v prihodnje. Zaradi podnebnih sprememb se lahko zgodi, da se bo Zemlja začela vrteti malenkost hitreje in dnevi bodo tako za kakšno miljoninko sekunde krajši. Tudi znanstveniki se morajo torej pri iskanju najustreznejšega modela sveta vsake toliko zateči k popravkom in pesniški svobodi.
In tudi pesnik, ki rad ustvarja nove oblike, se po pomoč zateka k matematiki, pri tem pa ne pozablja na njen igrivi značaj. Ena izmed oblikovno bolj zanimivih pesmi v zbirki je Koledar = kolo + dar, napisana v formi proge, v kateri se vse besede razen prve šestkrat ponovijo. To formo je razvil Paul Fournel, član francoske skupine avantgardistične OuLiPo – Delavnica Potencialne Literature, ki je jezikovno eksperimentiranje povezovala z matematičnimi pravili. Seveda pa je razpon Novakovih oblik mnogo širši, oblika proge se mu je pač zazdela primerna za upesnitev 3. februarja, sicer pa je zbirka Lunin koledar, podobno kot že Oblike srca in Oblike duha, pestra pesmarica pesniških oblik. V zbirki, ki zajema številne že prej objavljene pesmi, pa tudi kar nekaj novih, najdemo sonete, repate sonete, zamirajoče sonete, hvalnice, žalostinke, oblikovne pesmi, sestine, pesmi odmeve, balade, kancone, glose, pastorale in celo paleto modernih pesniških oblik. Lunin koledar je izjemno bogata in raznolika knjiga skrivnostnega razmerja med obliko, vsebino in lepoto. Pesnik v njej ni toliko zavezan neki koledarski večnosti, ki bi imela nespremenljivo obliko, ampak v skladu z načelom carpe diem vsaki pesmi in vsakemu trenutku posebej. Ali, kot zapiše v pesmi Brati, ki uvaja zbirko: »Brati – ne slepoto Večnosti / Ampak vidno, vedežno lepoto smrtnosti / Izbrati občutek za slednji čudežni osnutek / Brati trenutek, ta večni srečni osnutek.«
Posebno poglavje predstavljajo portretne pesmi, posvečene prijateljem in znancem ob njihovih rojstnih dnevih ali, če so ti že preminuli, ob obletnici njihove smrti. V zbirki tako najdemo pesmi, posvečene Josipu Ostiju, ki ga imenuje brat po izbiri: »Pot ob njem je svetla in bogata. Milost je imeti Ostija za brata,« beremo v zaključnem dvostišju elizabetinskega soneta; Alešu Bergerju, kateremu v enaki obliki pesnik nazdravi: »Prijateljstvo je tiha, krhka stvarca. / Nazdravljam Ti z odzvenom prvega kozarca«; in Vinku Möderndorferju, ki ima rojstni dan ob jesenskem enakonočju: »Vinko, vsa najina modrost je le strmenje: z odprtimi očmi uzreti brezno tega veka / in zapisati krhko čudežnost človeka.« Pretresljive so elegije, napisane za Daneta Zajca: »Na bolečem dnu / njegovih lepih oči pa je tlel / trenutek, poln otroškega strahu«; Marušo Krese: »Če bi moral izbirati po kriteriju poguma, / bi brez oklevanja dejal: Najbolj pogumna duša je – Maruša«; in Metko Krašovec: »Umrla je prerokinja, čudodelnica / žarjenja barv, svetosti, svetlobe in sveta …«. Vsem tem pesmim je skupno, da avtor z nekaj potezami pričara duha upodobljenih oseb. Posreči se mu, da te za nekaj trenutkov oživijo pred nami.
Ovid je s svojim pesniškim koledarjem želel ugoditi cesarju, ta pa na to ni dal kaj dosti in ga je kljub temu izgnal na obalo Črnega morja. Danes se na srečo pesnikom ni treba uklanjati samovolji oblastnikov in tako tudi Boris A. Novak naših državnih praznikov ne obeleži enoznačno in izključno zveličavno, kot bi bilo morda po volji oblastem. V času, ko po vsej Sloveniji potekajo kolesarski protesti zaradi samopašnosti vlade, je njegova pesem Kaj je državnost?, posvečena dnevu državnosti, 25. juniju, izjemno aktualna: »In če se Državi / zmeša od lastne vele- / državnosti, / imamo državljani / neodtuljivo pravico / do zajebavnosti!« In medtem ko pesnik izraža pripadnost novi državi in v pesmi ob 26. decembru, dnevu samostojnosti in enotnosti, ohranja spomin na zgodovinske krivice – »Ta zgodba je navpična: začne se vrh neba / in se konča na dnu podzemeljskih vodá, / ki spirajo kosti na temnem dnu srca …« –, hkrati ne pozablja, da je bil za njen nastanek pomemben tudi partizanski boj. V svojem koledarju obeleži tudi 6. april, dan, ko je leta 1941 Nemčija napadla kraljevino Jugoslavijo, med tistimi, ki so že začeli snovati odpor, pa je bil tudi njegov oče: »Sedemnajst komunistov, ki so v gosjem redu / kolesarili iz Ljubljane čez Trojanski klanec / na že zasedeno Štajersko, / da bi se zoperstavili Tretjemu rajhu. / Da bi naredili nemogoče. / Med njimi je bil tudi moj oče.« Pesnik ne more pristajati le na eno, od trenutnega vladarja osvetljeno resnico, ampak na zgodovino in sedanjost gleda celovito in kompleksno. Zato tudi njegov koledar ne more biti le sončev koledar, ampak je koledar polnokrvne resnice našega bivanja v svetu, koledar skrivnosti, zvezd in noči, Lunin koledar.