Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Mart Lenárdič: Boj v požiralniku. (Recenzira Matej Bogataj)

Sodobnost / Izredne pošiljke  / Mart Lenárdič: Boj v požiralniku. (Recenzira Matej Bogataj)

Mart Lenárdič: Boj v požiralniku. (Recenzira Matej Bogataj)

Petindvajset let po zadnji knjigi Še večji Gatsby in malo več kot trideset let po prvencu Moje ženske, ki je izšel v zbirki s pomenljivim naslovom Pota mladih pri Mladinski knjigi, je Lenárdič izdal tretjo zbirko kratke proze. Če se na hitro ozremo nazaj, v prvencu, ki je bil nenavadno izdelan in dvoumen v času, ko so bile v veljavi konkretnost in kritičnost in mračna zresnjena modernistična samouvrtanost, so zgodbe s pretežno ženskimi naslovi, nekaterimi očitno ironičnimi, kot so Moja ženska, Španka, Magdalena, Gospodična, Lora, Heda in podobne, govorile predvsem o dvoumnem odnosu do drugega, pa tudi do lastnega spola. Ki je bil očitno zagaten, kot recimo odnos do Države v istoimenski zgodbi; problematičen tudi zaradi posebnega sentimenta pripovedovalca, ki se je trudil biti kar najbolj prepričljiv, ko je govoril o svojih dveh temeljnih strategijah do žensk. Na eni strani silna strast, kakršna je bila sicer mogoča tudi z lastnim, ki se ne zmeni za vse zavrnitve in zasmehovanja, pogosto tudi javna, torej oštarijska in zato še prav posebej boleča, in ni malo zgodb, ki se zaključijo s stavki o tem, kako jekleno zanko stiska v roki ali kako ji bo storil zlo; gre za tipično držo, ki raje pokonča vzvišeni – tudi glede drže in ravnanja, ne samo glede občudovanja – objekt želje, kot da bi se aktivist spopadel s porazom in pomirjenjem. Na drugi strani pa je bila neverjetna brezbrižnost, ki je nastopila v hipu, ko je objekt želje postal dostopen. Ko je, recimo, vse svoje šanse zapravil s tem, da je zvonil pri hišnih vratih. Nekaj jih je bilo tudi na državo, kot direkten nagovor: »Le kako me moreš, ti policaj, aretirati, sem namignil, ko pa nič ne veš, čemu sem trenutek in kakšen sploh sem, če sem; nadalje: ni ti znana narava sveta, naravno pravo, odnosi med spoloma, nič ne veš o bivanju božjem.« Nakar se začne ogovorjeni sklicevati na pravilnike in predpise in da so osnovali državo, in ko se je pripovedovalec loti, ugotovi, da je velika moč Države.

Zdaj, po tridesetih letih, se je zgodila vrnitev zapisanih. Z rahlimi odkloni, vendar na isti sledi: prvenec je bil posvečen Lidiji, Boj v požiralniku, ki seveda cikne – z odbojem in ponotranjenostjo – na socialno kmečko povest, pa Janezu. Tudi z žensko zna zdaj Lenárdičev pripovedovalec bolje in z več ženskami: morda je najbolj tipična zgodba Katarina, v kateri se ime sicer ne pojavi, kolikor ni skrito v funkciji (šefice) ali v priimku, je pa silovito žanrsko ubrana. In to kar na bondijado; potem ko zvrne taksistko, šefice, ki ga pokliče na telefon, ki ga ima v uri, ima pa lepe spomine nanjo in obratno, pa najprej ne, se loti naloge. Iskanja hčere kriminalnega botra. Jasno, čisto preprosta zadeva, pogleda v njen komp in tam je fajl z njegovim imenom in njenim provizoričnim naslovom, odkar ga je videla, ga občuduje in zdaj je pobegnila od doma, da bi jo našel. Na koncu grejo vsi trije, torej šefica, ona in še ena devičica zapovrh, kot za dobro vago in za tisto, kar naredi iz užitka Užitek, nekam v eksote, kot se s kakšno dečvo, ki nas je mladež morila v mokrih sanjah, oddihuje po napornih akcijah sam James. Pravljičnost še poglobi staruha, seveda enako željna seksa, ki zna na pamet dekličino jako komplicirano geslo za tablico, brez katerega ne bi mogel stopiti v votline užitka.

Vendar niso vsi Lenárdičevi junaki, tokrat mišljeno kar najbolj dobesedno, tako podjetni in zlahka osvojljivi, sprijaznjeni s stanjem sveta in pragmatični. Drugi so bolj zafrknjeni in zaguljeni tipi: recimo tisti, ki se mu pride sodelavčeva ljubica v zgodbi Kantov rojstni dan nastavljat za službo, on pa po težkih, čeprav z lektorskim in siceršnjim znanjem, kakršnega ne zahtevajo niti na najbolj udarnih kvizih, podloženih vprašanjih, na katera seveda ne zna odgovoriti, po premisleku, pa ko mu k njunemu spolu nagnjeni podrejeni reče, da je debel in grd, gladko zavrne skupno druženje na vikendu, čeprav je pupa čedna da je kaj. Ampak takih, ki se delajo, da nekaj dajo, pa dajo zaradi drugi stvari, imajo že zadosti in čez.

To pa ni edina zgodba, v kateri po stari navadi iz Mojih žensk samec zavrne samico po tem, ko jo je osvojil. Lenárdič pogosto piše o tem, kako nemočni se znajdemo pred Željo, če se preveč približa njena izpolnitev. Vrnitev napisanih pri njem ne pomeni, da se vrnejo junaki, vrnejo se situacije, predvsem pa so te takšne, da slutimo njihovo korespondenco z izbranimi žanri literarne tradicije. Recimo absurdne humoreske, ena je, ki spominja na Harmsov v zgodbico napihnjeni niz ali domislek, ko padajo ljudje skozi okna, serijsko. Zdaj pade samo Matej Bogataj z balkona, še to na maturantskem na dislokaciji in lokalnemu okolju primerno nalit z ouzom, ampak druge, manj dijaške smrti, v tej nanizanki niso nič manj absurdne in tudi zgodba ima pomenljiv naslov Plesne vaje, kar je aluzija na mrtvaški ples, na slehernike, ki jih pokosi, samo vprašanje časa je, ene kar v predrojstnem času, spet druge kar iz Mojstra in Margarete.

Vendar bi Lenárdičevemu Boju težko očitali neodzivnost na duha časa. Zgodba Mrcina se dogaja med kriminalci; gre za velike kšefte in surove metode, vse se čudežno pojasni, ko glavnega njegov podrejeni ogovori z »gospod minister«. Predvsem pa je Lenárdičeva proza uspešno prestala digitalizacijo, srečamo hrabrega borca, ki kosi sovraga, da je kaj, in to interplanetarno, če ne vsekozmično, dokler ga v posteljo ne nažene negovalka. Ali pa se približuje konec sveta in je komanda padla, štab razčefukan, glas, ki nekaterih besed ne pozna, so pa večinoma označene z zvezdico, vsaj v resnih besednjakih, ga požene v poslednji boj; glas, ki se mu je ravno zaluštalo in si je, brez nadzora od zgoraj, ravno začel oblikovati zavest in se mu zdi, da bi bilo kratkočasno brati Kanta. Ali še ena tomažinovska; heker, ki ga zvijačno vpokličejo, da se bori proti falangistom, pri tem se sklicujejo na njegovo maščevalno žlezo, potem pristane pri njih in se navdušuje nad mladimi mozoljastimi puncami in njihovimi računalniškimi veščinami in penetrantnostjo.

Del tokratnih zgodb se ukvarja s tehnologijo, zagatna realnost se je tudi tu podvojila in virtualizirala, zaostrile so se nekatere premise današnjosti, recimo tudi kolektivna posestvena histerija; enkrat se v maniri kmečkih puntov, izdatno podprti s tistim iz grajske kleti, samo da ni grajska in vsak od vznesencev kaj prinese, spravijo na vilo zraven, ki stoji na poti njihovim ozemeljskim apetitom. Ali pa punca, ki gre s podzemno v Medvode, zamenja hišo z vrtom za stanovanje v centru, v katerem lahko kadi še kje drugje kot na stranišču; sosed jo namreč v maniri tistih čistunskih gledalcev, ki so v teatru iz zadnje vrste pokašljevali, kadar je kdo na odru prižgal žajbljevo mešanico po uvedbi protitobačnega zakona, vsakič obkašlja, kot da bi prežal samo na to. In verjetno res preži, se zdi punci in nam, ki poznamo take karikirane in zmaknjene like.

Prepoznavna je ostala tudi Lenárdičeva jezična senzibilnost. Če je pred flegma zapisal »bes, džaur!« ali kakšno drugo iz Karla Maya, zdaj v prvi, Rez, in to cesarski, kot preberemo, kolnejo recimo »O, Vrag« ali pa »prekleta bodi, narava bivajočega, ki si mi to zakuhala«; hočem reči, da je ob prepoznavnih in različnih literarnih predlogah, ki jih včasih bolj, včasih manj prepoznamo, vendar ves čas vemo, da gre za premi govor, tudi jezik ironično dvignjen, da bi bil lahko potem spuščen. Včasih z drobnimi niansami karikira, bolj kot karakterizira, stavke o Vragu in naravi bivajočega namreč izreka mačkasti možak, ki ponuja očetu, spremljevalcu porodnice, imenovane tudi nôsnica, strokovno literaturo z viličarskega področja. Tam prepoznamo žanr burleske in Lenárdič je nedvomno marksist, po komedijskih bratih; samo oni se lahko znajdejo v takšnem nesporazumu, da se morajo do konca pretvarjati, da so, dasiravno niso – in tokrat gre, seveda skozi prepoznavno sprevrženo logiko, za nič manj kot za življenje in smrt. Verjetno prav to ločuje Lenárdiča od recimo Zorana Hočevarja, čeprav se oba poigravata z določljivo mero ironije; prvi se ne ustraši niti najbolj filozofičnih tem in tez, drugi poskuša biti kar najbolj verističen in dati glas raznim pujčikam in pujškom, ko se hvalijo in napihujejo, da bi bolj razkrinkal njihov mentalni plafon. Lenárdič je bolj umetelen, bolj zabaven in nalašč humoren, tudi bolj žanrsko naravnan in raznolik in Boj v požiralniku je ubrana zbirka; seveda bolj po čudno dvoumni posmehljivi drži kot po žanrski cisterni, iz katere se napaja.

Ni komentarjev
Objavi komentar