Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Andraž Rožman: Trije spomini: med Hajfo, Alepom in Ljubljano. (Recenzira Alenka Urh)

Sodobnost / Izredne pošiljke  / Andraž Rožman: Trije spomini: med Hajfo, Alepom in Ljubljano. (Recenzira Alenka Urh)

Andraž Rožman: Trije spomini: med Hajfo, Alepom in Ljubljano. (Recenzira Alenka Urh)

Novinarja Andraža Rožmana je z romanesknim prvencem Trije spomini po dolgoletnem novinarskem delu zaneslo v literarne vode, in to dovolj suvereno, da mu je že prvi ustvarjalni poskus prinesel nominacijo za kresnika. Rožmana sicer od nekdaj najbolj privlačita formi reportaže in intervjuja, v tej avtorjevi težnji pa se da videti nekakšno nezavedno predpripravo na pričujoči roman, ki se več kot očitno napaja iz publicističnih virov. Ne le da je osnova, iz katere izhaja, skoraj dve leti trajajoči pogovor med avtorjem in palestinsko-sirskim beguncem, založnikom in pesnikom Mohamadom Abdulom Al Munemom, upoštevati moramo tudi veliko mero pripovedovalčeve osebne vpletenosti in skorajda aktivističnega angažmaja za begunsko problematiko. Zunanje okoliščine nastanka romana so v določeni meri zgodba že sama po sebi, vse to, kako je Rožman po naključju spoznal Mohamada in použil njegovo življenjsko zgodbo, da jo je lahko zapisal, namreč od daleč spominja na upokojeno prodajalko gumbov iz romana Karija Hotakainena Kar nam je usojeno. Ko stopimo bliže, se podobnost sicer konča, a breme reprezentacije, ki jo občuti resnični ali fiktivni avtor vsekakor ostaja. Poročanje o življenju nekoga s seboj prinaša določene dileme in nevarnosti, ki se jim pisatelj lahko v veliki meri izogne že s tem, da se jih zaveda; to je Rožmanu, ki že v uvodnih poglavjih izrazi svojo skrb, da ne bi slučajno izrabil poročevalčevega zaupanja, večinoma uspelo. Tuje zgodbe se loteva subtilno, s celovitim zavedanjem odgovornosti, ki jo takšno početje prinaša. Nemara se je tudi zato med obema stkalo pristno prijateljstvo, ki temelji na medsebojnem spoštovanju, naklonjenosti in bližini misli; z vsakim pripovednim korakom postaja bolj jasno, da je avtor v tem dvoletnem obdobju najprej »želel le slišati Mohamadovo zgodbo, nato je  postal del nje«.

Ukvarjanje z begunsko problematiko je v zadnjih letih precej modno, tako v mladinski književnosti kot v književnosti za odrasle. Kot opozarja Boštjan Videmšek v spremnem besedilu k Črni Vrani Janje Vidmar, pisanje o realnih dogodkih brez udeležbe nastavlja številne pasti, ki se jim ustvarjalci lahko izognejo le s skrbnim študijem gradiva in temeljitim raziskovalnim delom. Te pasti so bile Rožmanu v veliki meri prihranjene, saj je posredoval življenjsko zgodbo iz prve roke, zgodbo nekoga, ki je vse opisano doživel, in to kot poslednji branik lastne identitete spravil v skrbno varovan spomin.

Mohamad, ki je uradno dvakratni begunec, najprej v Siriji rojeni Palestinec in nato v Slovenijo prebegli Sirec, je v našo prestolnico prišel leta 2016, čez mučnih dvaindvajset mesecev, polnih negotovosti, čakanja in birokratskih pasti, se mu je pridružila še njegova družina. Preko Mohamadove izpovedi nam Rožman v branje ponuja jasnejši, pogosto tudi radikalnejši pogled na dogajanje na Bližnjem vzhodu, pogled »z udeležbo«, ki slovenskim bralcem odstira marsikaj novega, omogoča pa tudi drugačno videnje procesa migracij, pri čemer njegova zgodba deluje avtentično, iskreno in večplastno. Balkanska pot, po kateri se je sirski pesnik podal navidezni svobodi naproti, ni le mukotrpno vzpenjanje iz pekla v nebesa, čeprav je seveda tudi to; na poti se Mohamadu razkrije tudi kaj lepega, celo sublimnega. Predvsem pa je to stičišče številnih zgodb, ki luščijo oplesk in kažejo resnično sliko stanja humanističnih vrednot obljubljene dežele, ki se bo zapisala v zgodovino. Iskrenost je očitna tudi v Mohamadovem odnosu do sebe, svojih rojakov in do obeh očetov, biološkega in duhovnega. Predvsem slednji je v podobi velikega palestinskega pesnika Mahmuda Darviša v romanu ves čas neposredno prisoten in poskrbi za lirično plat romana. Njegovi verzi v sicer objektivno, mestoma nekoliko suho dokumentarno poročanje vnašajo poetično nit, ki ni zgolj naključno vpletena v pripoved, pač pa je skrbno pripeta na skupne pomenske koordinate in tke vzorec premišljene naracije.

Trije spomini so pripovedni triptih; vsak od delov sledi pomembnim postajam Mohamedove dosedanje življenjske poti. Prvi del spremlja začetek begunske preteklosti Mohamadovih prednikov, ki so se bili po izraelski okupaciji prisiljeni izseliti s palestinskega ozemlja, in generira vse ključne referenčne točke, ki bistveno določajo Mohamadov poznejši življenjski nazor, njegova hrepenenja, misli in ideale. S tem je prežeta tudi njegova poezija, ki v domovini kljub temu, da je bil založnik, zavoljo režima ni nikdar ugledala luči sveta. V drugem delu je pripovedni lok bolj napet: potem ko se je arabska pomlad prevešala v jesen in so množične demonstracije tudi v Siriji vse bolj kazale svoje mrzlo vojno obličje, je Mohamad še štiri leta vztrajal v porušenem Alepu, preden ga je izginotje palestinskega prijatelja navsezadnje vendarle pognalo na pot. Poti pa ni premagoval le zase, premagoval jo je tudi za družino, da jo je pozneje, ko je v Sloveniji končno dobil status begunca, lahko pripeljal za seboj.

Rožman pa v romanu ne razvija le ene pripovedne niti, temveč glas posodi različnim posameznikom in tako odstre pogled za mnogotere zgodbe, ki jim je skupna mučna migrantska usoda.

Trije spomini so izmuzljiv romaneskni hibrid, v katerem prevladujejo dialoškost, dokumentarnost, mestoma esejska naravnanost in celo neposredna družbena angažiranost. Objektivnost poročanja, ki ji mestoma grozi zdrs v suhoparnost, je organsko prepletena z liričnimi pasusi, ki potrjujejo Mohamadovo ljubezen do duhovnega  in pesniškega očeta Mahmuda Darviša, hkrati pa roman vpletajo v širšo medbesedilno referencialno mrežo. Ta je na sploh bogata in sega na vse konce in kraje človeške ustvarjalnosti in mišljenja ter podpira tezo, da so poudarjene razlike med navidezno homogenimi in celovitimi kulturami Vzhoda in Zahoda bolj ko ne umetno skonstruirane; danes, v času radikalne redefinicije nacionalnih držav, je to še bolj očitno kot kadar koli prej. Kulture in tradicije se oplajajo od nekdaj, a ne le to: »S kulturo lahko dosežemo več človečnosti. Tako, da ne bosta več obstajala mita o Vzhodu in Zahodu, ampak le človek.« Čeprav govorita drugačna jezika, sta Andraž in Mohamad brata po črki, oba sta namreč ljubitelja zgodb, oba zajemata iz istega neusahljivega vodnjaka vednosti, ki ga napajajo velikani književnosti in modrosti z vsega sveta.

Roman se neprikrito zavzema za preživetje humanističnih vrednot, za človeškost in solidarnost, ki bi se nalezla Mohamadove kozmopolitske vere v svobodo in svet brez meja. Predvsem pa je avtor v svojem romanesknem svetu poklonil glas ljudem, ki pogosto ne pridejo do lastne zgodbe in prepogosto niso slišani. Pri tem večkrat pride do besede avtorjev očitni družbeni angažma, ki se bori proti krivicam sveta in posameznika, proti »brezimnemu despotu« brezdušnega kapitalizma ter vladavini otopelega udobja.

Rožman se popisovanja Mohamadove zgodbe loteva izjemno nevsiljivo, zadržano in decentno, občasno tudi na račun estetske komponente pripovedi, ki ima zato večjo dokumentarno kot umetniško vrednost. Avtor se je uspešno izognil razčustvovanosti in (pretirani) sentimentalnosti, sicer pogosti v delih s takšno tematiko; prav nasprotno, izreka je mestoma trda, skorajda okorna. V besedilu se občasno občuti strah, da ne bi povedalo bodisi preveč bodisi premalo, in skrb, da se ne bi ujelo v pasti stereotipov, orientalističnega posploševanja ali pokroviteljstva. Po drugi strani pa se zato tehtnica skorajda prevesi na drugo stran; Rožman stopa po spolzkih tleh pretirane in enostranske idealizacije Drugega, ki pa jo tik pred zdajci v zadnjem poglavju ozavesti in svojega poročevalca ugleda v vsej človeški raznolikosti. Breme verodostojne in objektivne reprezentacije ter avtorjev čut za vprašanja pravičnosti, etike in morale je na trenutke pretežko in preprečuje, da bi roman zasijal v dovršeni zgodbenosti in poudarjeno estetski naraciji. Kljub temu smo s Tremi spomini, v katere je Rožman prispeval besedo in Mohamad spomin, slovenski bralci dobili pomembno romaneskno pričevanje o težavni poti, upanju in optimizmu, ki Zahodni družbi nastavlja kredibilno in skrbno izčiščeno zrcalo.

Ni komentarjev
Objavi komentar