Ivana Zajc Gaja Kos: Ne pozabi na naslov! Ilustracije Jaka Vukotič. Dob: Miš, 2022. »Prvič se sprehajam po prekrasni beli strani! Kako vznemirljivo! Le kaj vse me čaka? Juhuhu!« pravi miška na prvi strani nekonvencionalne slikanice Gaje Kos z intrigantnim naslovom Ne pozabi na naslov! Delo bralca usmerja med branjem, ko list za listom sledi […]

Gledališki dokumentarec: Lotos Vincenc Šparovec: Človek v morju. Mestno gledališče ljubljansko, Mala scena. Ogled maja. 28. maja je bila v črni kroniki – spletnih portalov, tam sem to bral – objavljena novica, da je v Luki Koper z ladje na privezu padel pristaniški delavec in da je z njim vse v redu, da so ga

Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage. Režija Janusz Kica. Mestno gledališče ljubljansko, ogled aprila. V funkcionalnem prevodu Tine Mahkota dobivamo Lettsovo besedilo o družini v Oklahomi, ki jo najprej ugledamo, ko Beverly, Bev, z obveznim viskijem v roki uvaja staroselsko hišno pomočnico, ki naj pomaga njemu in ženi Violet, ki sta očitno zagreznila in zdaj

Želatinast oblak zrnastih ribjih jajčec leno vznika iz morskih globin in se piano piano bliža prosojnim viticam sargaških alg, plavajočih na gladini kot udobna preproga, v kateri mrgoli življenje. Pod pokrovom alg je morje relativno čisto, svetlo in mirno. Ko je nebo jasno in veter krotek, se v podvodnem svetu raztegne čas. Teče počasneje in

Diana Pungeršič Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vso noč Maribor: Litera, 2021. Zdi se, da je Vinka Möderndorferja pri tokratnem pisanju, podobno kot študenta primerjalne književnosti, enega številnih likov pričujoče knjige, na strukturni ravni zanimalo, »ali je mogoč roman brez glavnega junaka, brez osrednje figure, ki poganja naracijo pripovedi«. Pes je lajal vso noč. Pripoved

O romanu Balada o drevesu Mateje Gomboc Med najbolj univerzalne, prepoznavne in temeljne simbole človeka sodi drevo. Zaradi  izjemno močne možnosti istovetenja, ki jo sproža njegova podoba v človekovi zavesti, ga za diagnosticiranje s pridom uporabljajo v psihologiji – v krošnje, deblo in korenine zlahka projiciramo zavedne in nezavedne predstave o sebi ter svetu. Velika

Marilyn Monroe je na tej fotografiji čedna mlada ženska, zatopljena v branje. Nobenega glamurja v opravi, nič pozornost vzbujajočega, kaj šele izzivalnega ni v njeni drži. Sedi na tleh ob robu trate, po oblačilu je videti, da je v bližini plavalni bazen, na pokrčena kolena je naslonila knjigo. Bere. Povečam: James Joyce Ulysses. Fotka je

Pozvonilo je. Enkrat in še enkrat. Zaprla je pipo. Nekdo je s kratkimi, odsekanimi pritiski nervozno vztrajal. Zvonjenje je rezalo v pozni polmrak in ni odjenjalo. Stegnila se je k brisači in si za silo osušila lase. Zavezala si je pas domače halje in bosa, še z mokrimi stopali, pohitela k vratom. Obrnila je zaklep

Sodobnost: Za (romantični?) začetek: kako sta postala člana Društva slovenskih pisateljev? Merc: Bila je čast. Nagovoril me je, da naj napišem vlogo, dr. Matevž Kos, ki je bil urednik prvega mojega romana Galilejev lestenec. Vlogo je na komisiji za sprejem podprl. S povešeno glavo, skromen in plah sem si prisegel, da bom zvest ud pomembne

Ne morem verjeti, kako hitro je minilo. Še včeraj (saj je bilo včeraj? zatemnil sem okna, da svetloba ne odseva na zaslonih, tako se je laže osredotočiti na virtualni svet, premenam dneva in noči pa sem nehal slediti) sem bil kralj družbenih omrežij. Nič ni oporekalo. Moje spletne objave so se delile s hitrostjo cepljenja