Jurkovič: V eseju Gospa Bovary, to sem jaz! se v razmišljanju o Handkeju in njegovem kompleksnem odnosu do jezika in doma ustavite pri sebi oziroma pri jezikovni postavitvi svoje družine. Lahko o jezikovnem ”poreklu” svojih staršev poveste še malo več? Kako je odraščanje v tako zanimivem družinskem okolju vplivalo na oblikovanje vaše identitete, jezikovne in človeške (se to dvoje celo prekriva?)? In kakšni so vaši spomini na nebesede, kot bi rekel romunski pesnik Nichita Stănescu, torej spomini na dogodke, ljudi, okolje, ki so vas oblikovali, ki so imeli neko vlogo pri nastajanju vašega jezika, govorice? Kdo so bili vaši prvi učitelji in mentorji (tudi v nepedagoškem smislu), ki so vas pospremili ne le do literature, ampak tudi umetnosti na splošno?
Koder: Prav zdaj berem knjigo W. G. Sebalda Izseljeni. Že njegove Saturnove prstane sem brala, kot da bi mi bili pisani na kožo. Sebald piše na način, kot bi, če bi bila pisateljica, sama rada znala pisati. Kot da bi počasi lupil čebulo, plast za plastjo, prihaja do bistva, ki se skriva v – kot pravite s Stănescujem – v nebesedah. Tako v Izseljenih pripoveduje zgodbe Judov, ki so zbežali pred nacizmom. Pripoveduje o ljudeh, ki jim je po mirnem otroštvu v zgodnji mladosti izseljenstvo spremenilo tok življenja in jih dokončno zaznamovalo, in pri tem počasi razkriva v okolju, od koder so bili izgnani, tisti mirujoči virus, ki tiči v ljudeh, tistega spečega, recimo mu rasista ali fašista, ki v »primernih« okoliščinah oživi: takrat, ko je to »dovoljeno in celo oportuno« izgine vsakršna empatija in celo osnovna spodobnost do drugega, pa naj bo to Jud, Slovan, Rom ali musliman. Ali kristjan. Begunec, priseljenec, pregnanec ali izseljenec. Drugi – in zmeraj je drugi šibkejši – naj bi tega fašista, ki nenadoma ni več samo latenten, ogrožal.
Tudi moji starši, oče in mama, sta bila, če zdaj natanko premislim, priseljenca. Sama sem se rodila v kraju, kjer sta se nazadnje ustalila, in se zaradi srečnih okoliščin tega družinskega priseljenstva nisem niti zavedala. Ne vem, koliko sta se tega zavedala moja brata, ki sta znala brati cirilico prej kot latinico. Smo jezikovno netipična slovenska družina. Oče se je rodil v Velikih Goričah na Koroškem, zdaj je to Görtschach, v teh krajih pa je bilo pretežno nemško prebivalstvo in plebiscita tam sploh ni bilo. Ampak narojen je bil v slovensko družino, ob vstopu v šolo ni znal besedice nemško. Ko je bil ob koncu prve svetovne vojne – s še ne dokončano gimnazijo – demobiliziran, se je zelo dejavno pridružil borcem za priključitev Koroške k Jugoslaviji in v tistem času mu je bila tudi odobrena štipendija za univerzitetni študij. Po neuspehu plebiscita je odšel študirat veterino v Jugoslavijo, v Zagreb. Moja mama pa se je rodila v Brnu na Moravskem. Oče je prvo službo dobil na veterinarskem zavodu v Beogradu, potem je sledilo nekaj selitev: Čuprija, Novi Sad in Križevci, tam je v nekem farmacevtskem podjetju delal raziskave na področju serumov. Potem pa se je ponudilo prosto delovno mesto veterinarja v Kamniku in tako smo postali običajna slovenska družina.
Doma smo seveda govorili slovensko, starša med sabo dostikrat tudi nemško, ampak danes mi je jasno, da je mama svojo češčino nekako zatrla zaradi nas, otrok, da nas ne bi kakor koli zaznamovala. Čehov je bilo v Sloveniji precej, predvsem inženirskih družin, in seveda so bili za Slovence to tujci s svojo za slovenski okus preveč pojočo govorico, ki je marsikje zbujala posmeh. Pa saj so Slovenci celo tržaške Slovence, ki so pribežali pred fašizmom, gledali postrani, kot na tujce, ki bodo Slovencem vzeli delovna mesta. Če samo pomislim, kakšno kalvarijo je prestala družina pisatelja Vladimirja Bartola, ko so pribežali v Ljubljano!
Ampak moji starši so nas znali obvarovati vsakršnega občutka priseljenstva. In vedno sta poudarjala, da je znanje še kakšnega tujega jezika bogastvo, »ki ti ga ne more nihče vzeti«. Sploh vsako znanje. Oče je govoril zelo lepo slovenščino, zborno, in tudi mama se je naučila take. Le kakšen srbizem je bil vmes in tudi kakšna nemška popačenka, teh je bilo v mojem otroštvu več kot danes. Še vedno včasih rečem puter namesto maslo. Mogoče je na moj odnos do slovenščine vplivalo tudi dejstvo, da sem kot majhen otrok doživela, kaj je vojna in kaj pomeni, če oblast, gospodar, govori neki drugi jezik, ki ga ti ne razumeš. Ko so gestapovci, med njimi slovenski, nekega zimskega jutra prišli aretirat mojo mamo, se mi je zdelo, da tisto, kar prihaja iz njihovih ust ni jezik, ampak lajanje zveri.
Slovenščina je seveda bistveni del moje identitete, vendar ne zato, ker je to jezik skupnosti, ki ji pripadam, ampak ker je ta jezik del mene in se v njem lahko najbolj avtentično izražam. Ampak jezik uporabljamo samo za izražanje svojih misli, za sporazumevanje z drugimi. Naše notranje življenje, naše bivanje pa se dogaja z nebesedami, od tega živimo in nebesede nas že v otroštvu najbolj zaznamujejo in oblikujejo. V mojih spominih na otroštvo je bolj malo besed, veliko pa občutij. V šoli pa tudi doma so bili dosti bolj strogi do nas, otrok, kot so danes, kljub temu pa imam občutek, da sem bila obkrožena z dobrimi, plemenitimi ljudmi, ki so spoštovali druge, cenili znanje in občudovali umetnost. Okolje mi je dajalo občutek varnosti, in to se mi zdi zelo dragoceno. Ravno toliko smo bili oddaljeni od Ljubljane, da nam je obisk razstave ali gledališča, koncerta predstavljal nekaj, kar ni samoumevno, ampak je nekaj vrednega, posvečenega, nekaj, za kar se je treba malo potruditi. Na podoben način so nam o umetnosti govorili tudi naši profesorji in mogoče sem zaradi take vzgoje celo preveč nekritično sprejemala umetnost in si zastavljala premalo vprašanj. Pa še nekaj je bilo za moje formiranje zelo pomembno. Brata sta od mene starejša osem in šest let, sestra Anika, odlična arhitektka, ki je, najmlajša od nas, žal že odšla, je bila devet let mlajša od mene. Tako sem odraščala z različnimi generacijami in mislim, da prav zaradi tega v stiku z znanci pa tudi neznanci nikoli nisem imela nobenih medgeneracijskih zadržkov.
Jurkovič: Vaša afiniteta do jezika se je potrjevala tudi ob izboru študija francoščine in italijanščine na ljubljanski Filozofski fakulteti. Če sem si prav zapomnila, ste se želeli ukvarjati s prevajanjem. Kako se je rodila vaša ljubezen do romanskih jezikov?
Koder: Verjetno ima za to največ zaslug naš profesor francoščine Ivan Zika. Učenje tujih jezikov mi je šlo dobro, profesor pa nas ni učil samo jezika, ampak nam je znal odpirati tudi okno v literaturo in v svet. Mislim, da imajo učitelji v formativnem smislu mnogo večjo vlogo, kot jim jo družba priznava. Če bi imela pri naravoslovnih predmetih enako dobre učitelje, bi se mogoče odločila za kak drug študij. Tako pa mi je šlo pri teh predmetih celo prelahko, pri francoščini sem se pa morala v stvari bolj poglobiti. In s francosko poezijo – norela sem za Lamartinom (!) – sem se seznanila ravno v letih, ko ti poezija šele postane zares dojemljiva. Na pamet sem se učila verzov in medlela od njihove romantične lepote:
»O, temps, suspends ton vol! et vous, heures propices,
suspendez votre cours!
Laissez-nous savourer les rapides délices
des plus beaux de nos jours.«
Ko mi je dragi prijatelj, pesnik Janez Menart, nekoč dal prevod te pesmi, sem se šele ovedla, da se je na romantični poeziji, čeprav je tako zelo lepa, nabralo tudi nekaj prahu. Moja generacija, ki je šla v šolo tik po vojni, ko so bile zveze z zunanjim svetom povsem prekinjene, je bila po svoje retardirana. Kanonizirana umetnost se je za nas nehala čisto na začetku 20. stoletja, Kosovel se je nehal z Brinovko. O francoskem kulturnem prostoru sem imela zelo malo pojma, me je pa zaradi literature in slikarstva, predvsem seveda impresionistov, neizmerno privlačil. Ko so nas v drugem letniku gimnazije peljali v Moderno galerijo na neko razstavo sodobne francoske umetnosti, so bili naši profesorji ob slikah kubistov – med njimi je bil tudi Picasso, ki smo ga izgovarjali po francosko, z akcentom na o-ju – skoraj tako zmedeni kot mi, dijaki. Ampak to zaostajanje se je dokaj hitro začelo zmanjševati in moja sestra, ki je bila skoraj deset let za mano, je bila v tem pogledu že mnogo bolj razsvetljena. Seveda sem potem v bolj tesen stik z umetnostjo prišla med študijem, predvsem pa v zasebnem življenju, saj je bil Urban v vsakodnevnem stiku z glasbo, filmom, gledališčem.
/…/