Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Do brezplačne dostave vam manjka še 25.00

Katarina Majerhold: Biti srečni in v odsotnosti bolečine ni dolgočasno

/…/

Seveda pa transhumanisti nismo naivni glede neskončnih možnosti tehnologije, pa tudi ne glede potencialnih nevarnosti zlorab le-teh. »… čeprav je transhumanizem odločno zavezan izboljšanju človekovega stanja in na splošno optimističen glede njegove izvedljivosti, ne sprejema nobenega prepričanja o neizogibnosti napredka ali poti v prihodnost brez nevarnosti in težav. Iste tehnologije, ki lahko spremenijo človeško naravo na bolje, se lahko uporabljajo tudi na načine, ki namerno ali nenamerno škodujejo ali subtilno spodkopavajo naša življenja« (ibid.). Transhumanisti ne težimo k utopiji, temveč k trajnemu napredku – neskončnemu gibanju proti cilju ekstropije. Če transhumanistični projekt uspe, potem ne bomo več trpeli muk in bede, ki že od nekdaj tarejo človeško življenje.

A hkrati to ne pomeni, da si transhumanisti ne prizadevamo za skrb za okolje in planet Zemlja in, kakor že omenjeno, si sama poleg tega prizadevam za srečnejše in miroljubnejše življenje – če sem se kaj naučila, sem se, da so najuspešnejši (ali najmočnejši) tisti, ki so najbolj prilagodljivi in se najbolje vključijo v neko okolje; srečni posamezniki in posameznice so tisti, ki so izpolnjeni/-e in zadovoljeni/-e, miroljubni/-e pa tisti oziroma tiste, ki se poskusijo o stvareh dogovoriti z dialogom. Če menite, da to zveni preveč sladkobno, poskusite to živeti vsak dan v svetu, ki temelji na dolgi zgodovini sporov, konfliktov, tekmovalnosti in prekašanj, neizpolnjenosti, nezvestobi, tesnobi in trpljenja.

S tem ko želim srečne in miroljubne posameznice in posameznike, ki so takšni tudi v svojih odnosih, gre za prekinitev tradicije, po kateri ljudje ne znajo biti srečni, če ne trpijo oziroma, še bolj nenavadno, ljudje ne znajo ljubiti, če ne trpijo. To je kot tipično za zahodno pojmovanje ljubezni opredelil Denise de Rougmenot v knjigi Ljubezen in zahod (1999). »Ljubezen – strast: želeti tisto, kar nas ranjuje in v svojem triumfu uničuje, to je skrivnost, ki je zahod ni nikoli hotel priznati. (…) A zakaj hoče zahodnjak prenašati to strast, ki ga ranjuje in jo njegov razum obsoja? Zato, ker samega sebe spoznava pod krutimi udarci življenja, v trpljenju in na pragu smrti« (Rougemont, 1999: 116). Po Rougemontu obstaja globoka zveza med spoznanjem in trpljenjem, med ljubezenskim trpljenjem in bojem. Skratka, zahodnjak ljubi in trpi. Še več, zahodnjak ljubi, trpi in se prek trpljenja uči. Takšno pojmovanje pa je tipično krščansko in še bolj manihejsko ali trubadursko in shakespearejansko, če hočete. In to je res najmanj nenavadno, če ne celo nelogično, kajti nisem še srečala človeka, ki bi zase izrazil željo, da si želi trpeti in celo umreti – mar si ne želijo biti vsi srečni in dolgo živeti, oboje pa še zlasti velja, če so v srečni zvezi? Zanimivo je tudi mnenje sodobnih avtorjev, kakršno denimo predstavlja Pascal Bruckner v knjigi Nenehna vzhičenost, esej o prisilni sreči (2005): »Na prvi stopnji moramo po dolgih letih zanikanja prepoznati nesrečo kot eno od temeljnih sestavin človeškega obstoja, se znova naučiti živeti z njo, da bi onemogočili njene smrtno nevarne pasti in poudarili njeno najmanj škodljivo plat. Znova ji podeliti pravico do bivanja v našem življenju, znova jo uvesti v vsakdanji jezik, to pomeni osvoboditi se nezdrave očaranosti, s katero nas mami, kadar je prikrita, to pa pomeni tudi vsebovati jo in tako integrirati« (Bruckner; 2005: 200). Morda (še) niso dovolj trpeli in doživeli dovolj nesreč ali kako? Sama sem v zadnjih dveh desetletjih, še zlasti pa v zadnjem desetletju, doživela toliko nasilja in trpljenja, slišala toliko žaljivk, doživela toliko bolečin in ponižanj mene in mojih najbližjih, da si ne želim niti enega dneva nasilja in trpljenja več. Želim si le, da smo jaz in moji najbližji srečni in mirni do konca svojih dni!

Torej kaj pomeni biti srečni in miroljubni? Najprej to pomeni odsotnost trpljenja in bolečin, pomeni pa tudi, da si prizadevamo za karakter, ki je lahkoten, blag in igriv ter se ne jemlje preveč resno, še zlasti kar zadeva lastni status in častihlepnost (tekmovalnost, uspešnost). Za razliko od antičnih in rimskih filozofov (Sokrat, Aristotel, Epikur, Seneka, Ciceron idr.) srečo, o kateri govorim in zanjo delam, ne postavljam v vednost in vrlino (vrl karakter in vrla dejanja), ampak v odsotnost trpljenja mene in zlasti mojih najbližjih ter prizadevanje za mir in ugodje. Ta sreča lahko izvira tako iz materialnosti (finančna in materialna preskrbljenost) kakor tudi iz primernih misli in občutij. Za razliko od antičnih in rimskih filozofov je moja sreča povezana in v navezavi s srečo, mirom in razcvetom mojih najbližjih. Nikakor ni moja želja in prizadevanje, da bi bila indiferentna in kot otok neomajna v svojih principih, prepričanjih, stališčih in čustvih ter občutkih kakor so to zagovarjali Sokrat, Ciceron ali tudi Buda (pa tudi puščavniški jogiji, jogini) ali kakor o tem piše Nussbaum, da sicer »… stoiki ponujajo dobre nasvete, razen ko nam pravijo, naj ne skrbimo za svoje ljubljene, družino in prijatelje« (ibid.: 43). Moj odgovor na trpljenje mojih najbližjih ni bilo se od njih odmakniti in se pretvarjati, da niti oni niti jaz nismo pomembni, ampak ravno nasprotno, ustvarjati bližino in sporočati, da so mi najpomembnejši. Zato sem začela ozaveščati, kako moje misli, dejanja, pretekli dogodki, čustva in vpletenost v različna razmerja vplivajo na počutje mojih najbližjih – kako in koliko prav moja prepričanja, stališča, čustva in dejanja vplivajo na njihovo trpljenje in pridodajajo k njemu. Tako sem začela delati na sami sebi, se ozaveščati z enim samim namenom: da s svojo pojavnostjo in utelešenjem, mišljenjem, občutki in čustvovanjem čim bolj blagodejno in ugodno vplivam na počutje in življenja mojih najbližjih; v središče svojega vsakdanjega življenja sem zato postavila srečo, ugodje, mir, igrivost in odsotnost trpljenja.

Glede igrivosti nam lahko Aristotelovo razmišljanje o pomenu lahkotnega in igrivega temperamenta prinaša dragoceno spoznanje. V Retoriki je Aristotel zapisal: »Blagi ljudje so tisti, katerih duševno stanje je nasprotno stanju jeznih ljudi: in se kaže v igri, smehu, zabavah, veselih trenutkih, uspehih, v zadovoljevanju kake potrebe in nasploh v odsotnost bolečine; pa v nebrzdanem veselju in pravem upanju« (1380b2–5). Kaj pa igra in smeh? Zdi se, da sta to najbolj obskurna elementa na seznamu, a sta morda prav ta dva najbolj pomenljiva. Martha Nussbaum v Jezi in odpuščanju pravi takole: »Najprej, kaj Aristotel misli z besedo ‘igranje’ (en paidiai)? Aristotel zagotovo ne more govoriti o tekmovalnih športih, pri katerih so ljudje zelo nagnjeni k jezi (in to je osnovni element grške družbe in filozofije, ne le današnjega časa). Paidia tudi ne pomeni atletike, temveč neko sproščeno in igrivo dejavnost, katere primer so otroške igre (paides). Skupaj s smehom nam Aristotel nakazuje, kakšno podskupino iger ima v mislih. Ego, ki se igra (in paidia je pogosto v nasprotju s tem, kar je resno), se ne jemlje preveč resno; v takšnem stanju je ego lahkoten in omalovaževanje ne izgleda tako pomembno. Igra je tudi način obvladovanja tesnobe in nemoči … Namesto da bi se oklepali ljudi in vztrajali, da pomirijo naše strahove, se oseba skozi igro sprosti in postane samozavestna v svetu, v katerem lahko drugim dovoli, da so takšni, kakršni so. Igra pomaga tako pri maščevalni jezi kot pri statusni jezi: za ljudi, ki se igrajo, je manj verjetno, da bodo strogo osredotočeni na svoj položaj in je manj verjetno, da bodo potrebovali nesmiseln projekt povračila, da bi pomirili svojo tesnobo« (Nussbaum, 2016: 56). To pa pomeni tudi, da ko dosežemo uresničitev določenih želja, ne hlepimo po še več, ampak ozavestimo zadovoljstvo ob dosegi cilja svoji izpolnitvi, si dopustimo, da smo s tem pomirjeni, predpogoj za vse to pa je seveda, da si ne odtegujemo uresničitve temeljnih želja[1], kot so partnerstvo, prijateljstvo, temeljni osebni dohodek, kakšen hobi ali dva. To v enaki meri pomeni, da smo pošteni/-e, iskreni/-e in zvesti/-e. Kajti ko ozavestimo, da smo uresničili/-e svoje temeljne želje, imamo tudi razlog za zvestobo, iskrenost, miroljubnost in poštenost. Na tak način lahko živimo kot srečni, pomirjeni in izpolnjeni posamezniki in posameznice.

[1]             Dobro se je spomniti, kako je nastala želja, kakor jo poznamo. Ta izvira iz trubadurskega pojmovanja ljubezni: trubadurji so si izmislili nedosegljivo damo, da so lahko po njej ves čas hrepeneli – tako deluje želja kot želja, dokler je ne izpolnimo. A še pomembnejše je ozavestiti, da si je nedosegljivo damo izmislil nekdo, ki je imel dejansko veliko žensk in ki je lahko dejansko dobil vsako žensko (če ne prostovoljno, pa na silo, saj je bilo to takrat običajno), zato si je izmislil žensko, ki je ne more imeti, saj mu drugače ženske niso bili več privlačne in si jih ni več želel. A takšna situacija je za večino ljudi v našem življenju nerealna, zato je prav, da si uresničimo temeljne želje, za to pa ni potrebno, da bi si izmišljevali neke nerealne želje, da bi na tak način ohranjali svojo željo po nekom ali nečem.

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart