»Zakaj pa si ne rečete slovenski Italijani?« vprašam brez ovinkarjenja, kakor je v moji navadi.
»Ker smo Slovenci,« mi hitro in odločno odvrnejo. In jasno mi je, naj ne drezam več.
Že trideset let živim v Italiji in večinoma poučujem angleščino, zato vem, kako težko je med urami konverzacije sprožiti živahno debato. Vprašanja, ki se nanašajo na splošne družbene pojave, vsaj tako jih sama dojemam, se izkažejo za preveč osebna in ne ponujajo dobrih izhodišč za klepet. Kadar vprašam, denimo: »Zakaj v Italiji vse več mladih vse dalj časa živi pri starših?« se odgovor po navadi glasi: »Pojma nimamo.« Ali pa: »Tako pač je.«
Moje zanimanje za slovensko identiteto najverjetneje izvira iz dejstva, da sem odraščala v Ameriki. Tam predstavniki manjšin oznaki Američan dodajo pridevnik, ki razkriva njihov izvor: afriški Američan, italijanski Američan, poljski Američan, azijski Američan, bližnjevzhodni Američan itn.
Z leti sem doumela, da imajo tržaški Slovenci, ki v Italiji tvorijo etnično in jezikovno manjšino, povsem svojo zgodbo. Že od nekdaj se vztrajno trudijo, da bi znotraj prevladujoče skupnosti ohranili svojo kulturo, jezik in običaje. Kadar koli beseda nanese na slovensko skupnost, ki je živela v Trstu, ko je bilo to pristaniško mesto še del Avstrije, se v pogovor prikrade nostalgija. V času, ko je bila etnična in verska raznolikost nekaj povsem običajnega in je bilo dela v izobilju, je slovensko prebivalstvo doživelo pravi razcvet.
Z vzponom fašizma Slovenci niso več smeli govoriti maternega jezika, s čimer je bil njihovi skupnosti odvzet temeljni element identifikacije. Med drugo svetovno vojno so se zvrstili številni boleči dogodki, v katerih so Italijani in Slovenci stali na nasprotnih bregovih, o čemer se v mestu še danes nenehno govori. Domačini se med pogovorom konfliktom sicer izogibajo, kljub temu pa ne manjka sovražno nastrojenih pripomb in žaljivih besed. Ko je bila skoraj deset let po koncu vojne meja med Italijo in Jugoslavijo slednjič le določena in so se tržaški Slovenci znašli na italijanski strani, se je bolj poudarjalo tisto, kar ti dve skupnosti razdvaja, kakor tisto, kar ju povezuje.
Tako v Italiji kot v Sloveniji (oziroma nekdanji Jugoslaviji) je vlada ustanovila šole za narodno manjšino. Danes te še vedno delujejo, nekatere tudi v moji neposredni bližini.
***
Živim v bližini Opčin, naselja nad Trstom, le nekaj kilometrov od meje s Slovenijo, in sicer v enem od nekdanjih železničarskih domov, ki so bili že dolgo nazaj preurejeni v zasebna stanovanja. Dve zgradbi so postavile Italijanske železnice, ena je precej starejša, še iz časov avstrijskega cesarstva. Zgrajena je iz velikih sivkasto belih granitnih kamnov, italijanski pa sta iz rdeče opeke. Svojčas so njuni pročelji tik pod streho krasili pozlačenimi spiralni okraski; fragmenti slednjih so danes komaj opazni, a še vedno pričajo o želji po lepem. Vse tri zgradbe imajo skupno zelenico oziroma parkirišče in tvorijo majhno sosesko. Do središča Opčin je treba pešačiti kar nekaj časa, pa tudi avtobusne povezave niso najboljše, tako da ima človek občutek, da živi na podeželju, čeprav ga od središča Trsta loči le petnajst ali dvajset minut vožnje z avtomobilom.
Na pročelju ene od italijanskih stavb je z odločnimi črkami napisano TU JE JUGOSLAVIJA. Očitno je, da so napis poskusili spraskati, najverjetneje po vojni, ko je bila določena mejna črta. Nad vhodnimi vrati v obe italijanski zgradbi je mogoče opaziti sledi že davno odstranjenih spominskih plošč, posvečenih fašizmu. V gozdičku ob cesti samevata vojna bunkerja. Zlahka si predstavljam nenehne spopade za nadzor v bližini speljane železniške proge, ki je Avstrijo svojčas povezovala z Orient Expressom.
Ob glavni cesti skozi Opčine stojita najbolj priljubljena lokala. Na eni strani je italijanski, na drugi slovenski. V italijanskem v času »veselih uric« strežejo zelo izbrane jedi. V slovenskem je pijača cenejša. V italijanskem si lahko privoščite vina odlične kakovosti, okusno pecivo in domač sladoled. Slovenski lokal je povezan s prosvetnim domom in prostori slovenskih društev oziroma organizacij. Na italijanski strani so mize pred lokalom. Na slovenski so večinoma zadaj na dvorišču. V obeh vrtijo veliko preglasno glasbo. Rivalstva med baroma ni opaziti, saj je zelo jasno, kje boš koga srečal in v katerem jeziku boš govoril. Ločuje ju prometna glavna cesta, kar se zdi povsem na mestu. Z ene strani zlahka vidiš na drugo, a zaradi živahnega prometa prečkanje zahteva kar nekaj časa in pozornosti.
Za vogalom stoji srednja šola, leva stran je namenjena slovenskim dijakom, desna italijanskim. V šolo vodita dva vhoda, čeprav stavba ni razdeljena na dva dela. Parkirišče in dvorišče sta skupna. Celoten kompleks je obdan z enako kovinsko ograjo. Toda pouk je organiziran tako, da se dijaki nikoli ne srečajo, saj nimajo stikov ne pred začetkom pouka, ne po koncu, ne med odmori. Slovenske in italijanske strani v tem primeru ne ločuje ne meja ne cesta, a prav zato je ločnica med njima še bolj izrazita.
Kar nekaj časa potrebujem, da dojamem tukajšnje razmere – najverjetneje zato, ker sem vajena vseprežemajočega ameriškega razmišljanja, da smo ZDA velik osamljen otok –, in sicer da živim v povojni coni.
/…/