Na križpotju je nekoč stala tamarinda. Tlakovana cesta pred njo vodi dvanajst milj proti jugu, nato se obrne navzdol in se namoči na obali Kanyakumarija. Na poti proti severu teče mimo Thiruvananthapurama in Mumbaja, vse tja do Himalaje. Lahko bi se reklo, da gre še dlje. Saj navsezadnje, ali ne ustvarja vsaka človeška stopinja svoje poti?
Glede steze pa, ki pride z zahoda in se združi s tlakovano cesto – kdo zares ve, kje se konča? Če prav pomislite, se vsaka cesta, ki se odcepi od ene obale, nazadnje izgubi v drugo. Je vmes kaj, čemur bi lahko rekli začetek ali konec?
Nobene ceste ni, ki se ne bi končala ob vznožju tamarinde.
To je bilo staro drevo, z brazgotinami let. Če bi stali tam minuto ali dve in ga gledali, bi se vam zazdelo podobno stari ženski z lasmi kot kosem vate in zamegljenimi očmi. Zgrbljeni pod težo let ji ni ničesar več mar, zdaj le še podoživlja to in ono staro radost, ki jo ima zakopano v srcu. Od takrat, ko je pred toliko leti pognalo, je drevo živelo dostojanstveno, do včeraj. Še danes se živa stvar, prepuščena sama sebi, včasih lahko postara in usahne. Toda zahteve človeštva nikoli ne dopustijo, da bi velike obljube usahnile in se razblinile. Ljudje so uničili drevo in na mestu, kjer je nekoč stalo, zdaj leži in trohni.
Zgodba tamarindinega življenja in zgodba njenega konca sta v mojem spominu še vedno sveži. Misel nanjo jo ohranja živo. So stvari, ki jih ne moreš pozabiti, in tamarindina zgodba je ena izmed njih.
V času, ko je tamarinda še stala na križpotju, je vsa okolica žarela v čudovitem občutku izpolnjenosti. To je bil svet, za katerega se je zdelo, da je ob zavesti, da je umetnost stvarjenja dosegla vrhunec, v ekstazi zastal.
Toda kaj je tamarinda v resnici storila? Je samo stala tam? Je zrasla kot tiha priča vsega človeškega početja, ne da bi imela kaj opraviti z njim, ali pa je vplivala nanj? Kaj je v resnici storila razen tega, da je bila tam in opazovala smeh ljudi, njihove solze in solze, ki so se izdajale za smeh, njihovo koristoljubje, žrtvovanje in koristoljubje, ujeto v žrtvovanje, pa nevoščljivost in drobne zamere, prepletene z naklonjenostjo? Kakšne okrutnosti je nalagala človeštvu? Je kdaj dvignila roko nad koga? Komu se je morda posmehnila? Je kdaj potegnila s kom, se iz kdove kakšnega razloga proti komu zarotila?
Rodila se je in rasla z vero vase. Pognala je liste in vzcvetela; listi so izginili, ko je iz cvetov nastajal plod za plodom. Stari listi so potemneli in odpadli, postali preproga za zemljo, se kot mrtvaški prt razkrojili in znova spojili z drevesom, obogatili mater, ki jim je dala življenje. Veje so se iztezale v nebo, korenine rile navzdol v zemljo. Da, to je bilo drevo, dostojanstveno in polno življenja.
Toda ali so ljudje v svojem pehanju za državo, denarjem, ženskami, močjo in slavo res mislili, da bo ob njihovih igricah tamarinda ostala nedotaknjena? Igricah z vložki, ki se ne ustavijo pred ničimer.
Tamarindo so uničili.
To je zgodba o tamarindinem življenju in umiranju.
Čeprav je bila tamarinda, ki je stala tam, navsezadnje samo drevo in bi lahko potem, ko je ni bilo več, po zaslugi smelega razvojnega načrta na njeno mesto prišlo kaj drugega, sem bil prepričan, da bo celotno območje na koncu ostalo zapuščeno. Mislil sem, da če jaz tako čutim, tudi drugi enako gledajo na to, in kdo je za to kriv?
Kraj, kjer je nekoč stala tamarinda, je zares postal zapuščen. Resda tudi brez drevesa na križpotju ljudje živijo naprej, promet še vedno teče, ampak kdo bi se hotel potikati kot nekoč po zdaj praznem prostoru, kjer je stalo? Najpomembnejše pravilo je, da živiš življenje, ne da bi se prepustil medsebojnemu pehanju in suvanju zgolj za samoohranitev. Tega nas uči tamarinda. Vendar se ljudje, ki v resnici sledijo temu pravilu, zmerom zelo težko odločijo, da bi ga širili.
Toda kakor koli, če ljudje udobno živijo, je vse v redu.
»Človek je sam stvarnik Brahma, zaščitnik Višnu in uničevalec Šiva,« je pogosto govoril Damodara Asan. Tudi on je bil filozof, čeprav ga v njegovem času nihče med nami ne bi tako imenoval in tudi sam si nikoli ne bi nadel te oznake. »V nobeno silo nad samim človekom ne verjamem,« je govoril. Ostati v svetu, to je bilo po njegovem smiselno.
V tistih časih nam ni bilo do nikakršne filozofije. Nikogar se nismo bali razen svojih očetov, učiteljev in policije.
Za pravila Damodare Asana se nismo menili, čeprav si nikoli nismo vzeli časa, da bi zares razmislili o njih. Pa vendar smo takrat sledili Asanu kot sence. Povsod smo mu bili za petami, želeli smo si preživeti ves dan samo in edinole z njim. Nobeden od naših očetov ni maral Damodare Asana in nobeden od fantov ga ni mogel ne marati. Doma smo bili deležni številnih zmerljivk, ker smo se lepili nanj, in obrazi naših učiteljev so bili zaripli od jeze. Sem in tja se je zgodilo, da smo bili z njim in prišli sredi noči domov ter potrkali na vrata, pa se ta niso odprla in smo morali prespati pod nadstreškom. Toda že naslednji dan smo na skrivaj kovali načrte, kako bi se še pogovarjali z njim.
Pri naši očaranosti nad Asanom ni šlo za kak čarobni napoj, zanjo je obstajal razlog. Mož je bil poln zgodb, prava zakladnica. Mar res lahko v enem človeku živi toliko zgodb? Moj bog, koliko zgodb, koliko zgodb! Koliko fantastičnih oseb! Koliko zgod in nezgod v njegovi glavi! Ko smo se dve ali tri ure pogovarjali z njim in prišli potem domov počivat, so nam pred očmi še kar poplesavali neskončni liki iz njegovih zgodb. Še zdaj mi v ušesih zveni njegov glas.
/…/
Prevedla Maja Kraigher