Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

dr. Samo Rugelj: Slovenska knjiga po pandemiji in pred energetskim kolapsom

Sodobnost / Revija  / dr. Samo Rugelj: Slovenska knjiga po pandemiji in pred energetskim kolapsom

dr. Samo Rugelj: Slovenska knjiga po pandemiji in pred energetskim kolapsom

Za začetek besedila v tej ugledni literarni reviji bom postregel s popkulturno referenco iz filma Umri pokončno, ki je prišel v kino leta 1988. Ta zelo dobro ponazarja, kaj se je s slovenskim, pa tudi s svetovnim knjižnim založništvom nasploh zgodilo pred nekaj manj kot tremi leti, ko se je nad svet zgrnila pandemija, ki je v temelju pretresla naše običajno zasebno, marsikomu pa tudi poklicno življenje.

V filmu, ki je igralca Brucea Willisa kot newyorškega policista Johna McClana izstrelil na filmsko nebo, se tolpa zlikovcev pod vodstvom nemškega radikalca Hansa Gruberja (odigral ga je žal že pokojni Alan Rickman) odloči na božični večer oropati trezor v losangeleškem nebotičniku Nakatomi Corporation. Tam se slučajno zadržuje tudi McClane, ki želi to preprečiti. Gruber ima skoraj vse odgovore na to, kako bodo prišli v trezor korporacije in ukradli za stotine milijonov dolarjev neizsledljivih obveznic, samo nečesa ne ve: kako naj odpre zadnjo ključavnico na trezorju. Vendar pa verjame v čudež.

Ta pride v podobi FBI, ki naposled prevzame vse bolj kritičen položaj okoli nebotičnika. V skladu z njihovimi standardnimi pravili delovanja v takih primerih imajo navodilo, da morajo, ko gre za napad teroristov, izklopiti elektriko in jim s tem otežiti nadaljnje delovanje. Ko se računalniški programer Theo neuspešno trudi onesposobiti zadnjo ključavnico, ob tem pa z Gruberjem gledata na monitor kamere, ki kaže aktivnosti FBI, mu Gruber slavnostno reče: »Čakali smo na čudež, Theo, jaz pa ti dajem FBI.«

Točno kot ura FBI naredi ravno to, kar je potrebno: izklopi elektriko in s tem odpre zadnjo ključavnico trezorja. Trezor in s tem milijoni dolarjev obveznic se odprejo pred Gruberjevimi in tudi našimi očmi.

Prav podobno je bilo s slovenskim knjižnim založništvom pred tremi leti, ko je tudi izšla moja knjiga Krčenje, v kateri sem obravnaval obdobje ducata let od finančne krize, ki se je začela proti koncu leta 2008. Slovensko knjižno založništvo se je v dobrem desetletju skrčilo na polovico prejšnjega gospodarskega obsega, poslovati je nehalo kar nekaj založb, nove pa skoraj niso nastale, panogo je zapustilo kar nekaj kadrov, novi pa vanjo niso prišli, napad digitalnih medijev je vse bolj načenjal prosti čas potencialnih bralcev, vse več ljudi v anketah pa se je izrekalo za knjižne nebralce in nekupce knjig.

Potem pa se je v začetku leta 2020 po svetu začel širiti (novi) koronavirus, ki je vse skupaj postavil na glavo in v naslednjih dveh letih dramatično vplival tudi na dejavnost izdajanja, kupovanja in branja knjig. Čakali smo čudež in dobili smo ga v obliki virusa, ki je najprej grozil, da nas bo pokopal. V tem besedilu bom skušal opisati ključne vplive pandemije na knjižno dejavnost, ob tem pa pogledati, kaj nas – po mojem predvidevanju – na knjižnem področju čaka v prihodnje.

Pojdimo po vrsti.

 

Čas

Branje knjig zahteva čas, tega pa je v današnji družbi, v kateri so tako mladi kot odrasli okupirani s številnimi osebnimi dejavnostmi, od šolskih, študijskih in poklicnih do rekreativnih in kulturnih, vse manj. Tipičen dan odraslega zaposlenega starša z mlajšimi otroki, ki v poklicnem življenju ne dela na področju kulture in torej ni neposredno povezan s knjigami, se začne zgodaj zjutraj in se konča pozno popoldne ali celo proti večeru, za branje knjig, če sploh ostane kaj energije, je morda na voljo samo kaka ura dnevno. Invazija pametnih telefonov, ki so v zadnjem desetletju temeljito premešali naše vedenje, je ta razpoložljivi čas samo še skrajšala, saj marsikdo namesto branja knjig prosti čas nameni brskanju po (lahkotnejših) vsebinah, do katerih zlahka pride s pametnim telefonom sede na kavču, ob tem pa niti ne potrebuje dobre svetlobe, saj mu jo zagotavlja že svetleči (in vse večji) ekran telefona ali tablice.

Pandemija je mnogim ljudem pri nas in po svetu praktično čez noč prinesla veliko več razpoložljivega časa. Spomnim se odzivov ob prvem, približno šesttedenskem zaprtju javnega življenja od sredine marca do začetka maja leta 2020. Po dolgoletnem divjem, nenehno aktivnem življenjskem delovnem ritmu so nenadno karanteno mnogi občutili kot olajšanje, kot priložnost, da nadoknadijo zamujeno, da se posvetijo rečem, za katere nikoli niso imeli dovolj časa, da se več družijo z družino ipd. Tako so tudi tisti, ki so imeli med svojimi želenimi aktivnostmi v prostem času na programu branje knjig, končno prišli na svoj račun. Delovne aktivnosti so v mnogih podjetjih za nekaj časa zastale, država je relativno hitro obljubila povračila za čakajoče na delo, menedžerji so se znašli v nezavidljivem položaju usklajevanja rednega dela podjetij na eni strani ter proračunskih povračil za čakajoče delavce na drugi, mnogi delovni ljudje pa so se končno lahko vsaj malo sprostili in v roke vzeli tudi knjige.

Sprememba v razpoložljivem času ljudi se je kmalu začela poznati tudi na knjižnem polju. Izposoja elektronskih knjig, pri katerih za izposojo knjige ni bilo treba priti fizično na knjižnično lokacijo, kar je tedaj veljalo za tvegano (zdravstveno) početje, je švignila v nebo. Po začetnem – relativno kratkem – zastoju prodaje knjig (zidane knjigarne so se namreč zaprle) so se knjižni kupci preusmerili na splet in začeli raziskovati tovrstno nakupovanje knjig. Seveda ti spletni nakupi niso mogli pokriti izpada prihodkov zaradi zaprtih zidanih knjigarn, vendar se je z njimi začela nova družbenoekonomska aktivnost. Založbe, ki so že imele vzpostavljene spletne knjigarne, so kritično ocenile njihovo kakovost in jih začele nadgrajevati. Bojazen, da se kupci knjig po vnovičnem odprtju ne bodo več vrnili v knjigarne, se je izkazala za neutemeljeno. Vrnili so se, vendar sčasoma s spremenjenimi nakupnimi navadami, o tem več v nadaljevanju. Knjižni krog, ki se je v zadnjih letih že pošteno ustavljal, se je začel vrteti v drugo smer. Seveda je večina leto 2020 zaključila s slabšim poslovnim rezultatom kot leto poprej, a prišlo je do pozitivnega odboja, ki smo ga bili deležni leto pozneje.

Zgodba s časom se z vnovičnim odprtjem javnega življenja maja 2020 namreč še ni končala. Sledilo je nenavadno pandemično poletje, potem pa veliko daljše, skoraj polletno zaprtje javnega življenja od jeseni 2020 do pomladi 2021. To obdobje je prineslo temeljitejše preureditve v delovanju mnogih poklicev, še posebej tistih, pri katerih delavec potrebuje predvsem računalnik in telefon. V mnogih institucijah in podjetjih so začeli spreminjati osnovne nastavitve delovanja posameznih delovnih mest. Za mnoge aktivnosti so vodje enot ugotovili, da ne potrebujejo fizične prisotnosti delavcev ves čas. Sodobni videokomunikacijski kanali, ki so v času karantene omogočali delovanje in sporazumevanje na daljavo, so doživeli nadgradnjo, ohranili so se tudi v času, ko se je javno življenje znova vzpostavilo, in dobro delujejo še danes.

Marsikdo bo porekel, da se te spremembe niso uveljavile pri vseh delavcih in delih in da torej ne gre posploševati, da so imeli naposled vsi ljudje več časa. Seveda bo imel prav. Obenem pa se je treba zavedati, da je (bila) družba še vedno ujetnica prejšnjih anketnih ugotovitev, po katerih polovica ljudi v posameznem koledarskem letu ni kupila niti ene knjige, večina teh pa nobene tudi ni prebrala. Spremenjenih delovnih razmer in večjega odmerka prostega časa so bili – sreča za knjige – v precej večji meri deležni ravno tisti, ki so imeli razvit intenzivnejši odnos s knjigami, torej višje izobraženi in zaposleni v javnem sektorju ter poklicih, ki skrbijo za t. i. družbeno nadstavbo, od kulture, znanosti in izobraževanja naprej.

Nekaj manj kot tri leta po pandemiji je torej položaj za marsikaterega delovnega človeka precej drugačen kot prej: marsikdo hodi fizično na delovno lokacijo samo še nekajkrat tedensko; marsikdo ima manj sestankov v živo, ti pa so zaradi video konceptov hitrejši in bolje organizirani; za marsikoga se je tako čas, ki ga porabi za dnevno pot v službo in za druge službene poti, skrajšal, sodobna komunikacijska orodja pa so ga še optimizirala. Ti ljudje se lahko – če hočejo in zmorejo – dandanes organizirajo tako, da imajo več časa kot pred tremi leti.

Več časa imajo torej tudi za branje knjig.

 

Denar

Tudi na področju razpoložljivega denarja je v času pandemije prišlo do ogromnih sprememb. Te so se raztezale v vse smeri: mnogi so bili zaradi prihodka pandemije kmalu na finančnem udaru. Nekateri so izgubili službe ali naročila. Nekaterim, denimo tistim, ki delujejo v industriji dogodkov, je zaprtje javnega življenja uničilo podjetniško dejavnost. Finančno stanje mnogih ljudi iz ranljivejših družbenih skupin se je radikalno poslabšalo. Vse to smo lahko spremljali v začetnih stadijih pandemije, ko so tudi mnogi mali podjetniki zapirali svoje s. p.-je in je bila vrsta pred zavodom za zaposlovanje vse daljša.

Vendar pa so se vsi ti negativni ekonomski družbeni trendi leto pozneje vseeno pozitivno izšli za knjigo in knjižno dejavnost. Javne statistike pravijo, da so se prihranki Slovencev v letu 2021 povečali za dve milijardi evrov v primerjavi z letom poprej (na vse skupaj 24 milijard evrov; v letu 2022 so se prihranki povečali še za eno milijardo in zdaj znašajo 25 milijard, vendar ta denar zdaj pospešeno nažira inflacija), torej v povprečju za tisoč evrov na prebivalca. Ker vemo, da lahko resneje varčuje samo manjši del prebivalstva, denimo četrtina prebivalcev, so se njihovi prihranki v prvem pandemičnem letu povečali za približno štiri tisoč evrov na osebo (da se je v tem času občutno povečal tudi javni dolg, je stvar neke druge debate, v katero se tu ne bomo vključevali).

Ljudje, ki so imeli višek denarnih sredstev, teh v običajnem okviru niso mogli porabljati za predstave, koncerte, kino, hrano v restavracijah itn., vsaj en del pa so jih (lahko) namenili za nakup knjig. Ljudje, ki bi si lahko privoščili potovanja v tujino, so se jim morali zaradi pandemije odpovedati; namesto tega so se zatekli v domače počitniške kraje – ter si mimogrede privoščili še kako novo knjigo. Ali celo več knjig. Da ne govorimo o tem, da je počitnikovanje v domačih krajih preprostejše, časovno učinkovitejše ter bolj sproščujoče, kar je še povečevalo možnost, da bodo ljudje na takih počitnicah resnično brali knjige.

Tem že na splošno dokaj ugodnim trendom so se potem sredi leta 2020 pridružile še vladne spodbude za potrošnjo v domačih krajih v obliki bonov. Prvi turistični boni so dodatno stimulirali ljudi, da bivajo v lokalnih, največkrat obmorskih in alpskih počitniških nastanitvah. Če je šla na počitnice družina, so turistični boni predstavljali kar lep prihranek. Tudi zato morda ni bila težava pred odhodom na dopust zaviti še v knjigarno in si nabrati nekaj novega knjižnega branja.

Prvim bonom so sredi leta 2021 sledili še drugi (BON21), ki jih je bilo mogoče porabiti tudi za kulturne dejavnosti in s tem torej tudi neposredno za nakup knjig. Seveda je šla večina bonov, ki je bila namenjena knjigam, v promet na začetku in koncu šolskega leta 2021/2022, torej poleti leta 2021 in spomladi leta 2022, saj jih je bilo možno unovčiti tudi za učbenike. A vse vendarle ni šlo samo zanje. Poraba za knjige kot take (žal se je s temi boni lahko kupovalo tudi tuje knjige) se je močno dvignila v dveh časovnih oknih: ob koncu leta 2021, ko se je marsikdo odločil, da bo bon izkoristil za knjižno obdarovanje in je bil naval na knjigarne z boni res velik. Drugi knjižni bum, morda največji, ki sem mu bil osebno priča v tretjem tisočletju, pa se je zgodil ob koncu junija 2022, ko se je iztekal rok za njihovo unovčitev. Zadnji dnevi letošnjega junija so bili za knjigarnarje podobni božičnim praznikom na steroidih: zamudniki, ki jim do takrat bonov ni uspelo izkoristiti za počitniške namestitve in podobno, so v zadnjih dneh prihrumeli v knjigarne in dobesedno izpraznili (določene) knjižne police, tako da so knjigarne v tem mesecu zabeležile celo precej večjo prodajo kot v decembru, ko je prodaja knjig tradicionalno največja v koledarskem letu.

Poraba bonov za knjige je imela več pozitivnih učinkov na samo področje knjige: prvi je že omenjeni, neposredno finančni, torej več denarja za nakup knjig. Drugi pa je posredni in morda vsaj srednjeročno trajajoči. Možnost unovčitve bona za knjige je predstavljala skoraj najboljši možni dregljaj, kot najrazličnejše javne ali zasebne spodbude, ki vplivajo na vedenje in ravnanje ljudi, imenujeta ekonomista Cass Sunstein in Richard H. Thaler (tudi Nobelov nagrajenec za ekonomijo) v svoji z enakim naslovom – slednja je nekakšen učbenik aktivnosti, ki jih lahko izvajajo vlade/podjetja/posamezniki, če želijo vplivati na soljudi in spremeniti njihovo vedenje. Bon je namreč mnoge ljudi spodbudil k temu, da so po dolgem času obiskali knjigarne in tam porabili denar za knjige, kar je močno povečalo možnost, da bodo kaj takega storili še kdaj v prihodnosti. Rezultat vsega skupaj pa je bil, da je bila tudi sama pandemija v bistvu en velik dregljaj, ki je – vsaj pri nekaterih ljudeh, ki imajo več časa in več denarja – spremenila njihove navade in vedenje v zvezi s knjigami.

 

Spremenjeno vedenje ljudi

Ko se kdaj sprehajam po knjigarni in brskam za knjigami ter me nagovori kak knjigarnar, ali morda iščem kaj konkretnega, običajno odvrnem nekaj v slogu: »Hvala. Samo malo gledam.« (Sicer se to večinoma dogaja v tujini – knjigarnarji v domačem mestu me poznajo.) To je standardna fraza stalnega obiskovalca knjigarn, ki vanje ne zahaja zgolj za to, da bi nekaj kupil, temveč tudi zato, da bi v knjigarnah, med knjigami, preživljal svoj prosti čas in dobil kako idejo.

Obdobje zadnjih dveh let, ki so ga zaznamovale zaprte knjigarne ali pa njihovo obiskovanje z masko na obrazu (spomnim se posebno pedantnega knjigarnarja, ki je vsakega obiskovalca, ki ni imel maske vsaj centimeter nad nosom, na to glasno opozoril pred vsemi drugimi ter ga s tem spravil v precej neugoden položaj), je vedenje obiskovalcev v knjigarnah precej spremenilo. Prejšnji »samo malo gledam« se je pri nekaterih spremenil v relativno hitro ogledovanje, še hitrejše nabiranje in kar se da hiter nakup ter odhod iz knjigarne. Spet drugi v času nošenja mask knjigarn sploh niso želeli obiskovati ter so knjige kupovali samo po spletu. Tretjih vse to ni motilo. Pod črto pa je dejstvo, da se je vedenje vsaj dela ljudi v času pandemije precej spremenilo, kar je denimo lepo razvidno iz dejstva, da kljub odsotnosti obvezne uporabe maske v javnih prostorih, denimo v knjigarnah ali na letalih, nekateri maske vseeno (še) uporabljajo, ker se z njimi počutijo varnejše. Epidemija je bila zanje tako močan dregljaj, da bodo morda to počeli še dolgo.

Spremenjeno vedenje pa ni opazno samo ob obiskovanju javnih prostorov. Še bolj je to opazno v načinu življenja doma. Spletni nakupi in dostava na dom (pomislimo samo na meteorski vznik dostavljavcev različnih podjetij, ki vam do vrat prinesejo vse, od hrane do kondomov) so na mnoge ljudi vplivali v tolikšni meri, da večino življenja – še posebej, če opravljajo delo od doma – preživijo kar med domačimi štirimi stenami ter se ob tem morda spravijo le še na kakšen sprehod. To še posebej velja za tiste, ki so že po naravi obrnjeni bolj navznoter, so bolj introvertirani, kar pa je pogosto povezano tudi s tem, da svoj notranji svet med drugim bogatijo z branjem knjig.

Podobno mi pravijo tudi osebne izkušnje. Čeprav že kar dolgo ni več razglašena stopnja nevarnosti, pri kateri bi bilo varnejše ostati doma in omejiti socialne stike, marsikdo od naših pogodbenih sodelavcev ob nastajanju knjig ostaja pri bolj izolirani stopnji stikov (z nami) in se zaradi bolj ali manj neposrednih razlogov ne želi fizično oglasiti na uredništvu. Teži torej k temu, da bi praktično vse uredili po elektronski pošti, spletu ali pošti. Ko jim namignem, da bi bilo morda dobro, da se vsake toliko časa vidimo tudi v živo, so nad predlogom običajno začudeni, saj se jim to ne zdi (več) potrebno. Nekako navadili so se na življenje v lastnem mehurčku in ga (za zdaj) želijo v približno enaki meri ohranjati tudi vnaprej. Temu spremenjenemu (knjižnemu) potrošniku so se v postpandemičnem času prilagodile tudi nekatere knjižne založbe.

 

Spremenjeno delovanje knjižnih založb

Že kmalu po začetku prve karantene je bilo jasno, da bo pandemija zelo pospešila vpliv digitalne realnosti na naše obnašanje. Tega so se zavedli tudi bolj podjetniško naravnani vodje knjižnih založb, ki so se nato skušali čim bolj prilagoditi novim razmeram. Danes, približno tri leta pozneje, imamo tako zelo drugačna vplivna razmerja založb.

Na eni strani so propulzivne knjižne založbe, ki skušajo svoje knjižne naslove (ter njihove avtorje) aktivno predstavljati v spletnem univerzumu ter se na razne načine približati bralcem in kupcem. Brez izjeme imajo te založbe dobro vzpostavljene sodobne spletne knjigarne, v katerih nudijo svoje knjižne naslove (včasih to vključuje tudi ponudbo del drugih založnikov), s stalnim komuniciranjem pa skušajo svoje sledilce »privezati« nase ter doseči, da bodo ti njihove knjižne naslove kupovali neposredno pri njih. Če imajo ob tem še zidane knjigarne, je to še toliko lažje.

Svoj knjižni program te založbe predstavljajo bralcem na različne načine. Po eni strani se nekateri usmerjajo k temu, da v svojih spletnih knjigarnah objavljajo recenzije in zapise o svojih knjigah, ki jih napišejo bralci ali najeti recenzenti. Po drugi strani želijo z aktivnimi promocijskimi kampanjami svoje bralce obvestiti o novih naslovih še pred izidom ter jih z (znižanimi) prednaročniškimi akcijami nagraditi za to, da spremljajo njihov program, ter jih spodbuditi, da bi to počeli še naprej. Po tretji pa skušajo z izvajanjem različnih vsebinskih dodatkov, denimo s snemanjem video pogovorov z avtorji (pa tudi s prevajalci, pisci spremnih besed itn.) ter z njihovim aktivnim promoviranjem prek spleta posamezni knjigi zagotoviti čim boljši plasma v zavesti potencialnih bralcev in kupcev knjig. Tudi veliko klasičnih knjižnih predstavitev je zdaj posnetih in na voljo za poznejše oglede.

Poudarek je na aktivnem promoviranju. Ta izraz ne pomeni zgolj preproste objave take ali drugačne knjižne vsebine na kakem družabnem omrežju v upanju, da jo vidi kdo od poklicanih. Ne, to pomeni aktivno in plačano upravljanje z objavami, strukturiran spletni medijski načrt, po katerem naj bi te objave videla ustrezna populacija s primernimi socialnodemografskimi lastnostmi. Nekatere od propulzivnih založb so v ta namen v zadnjih treh letih zaposlile nove kadre, posebej specializirane za spletno promocijo, v ta segment pa vlagajo tudi znatne vsote denarja.

A to še ni vse. Pandemija je s širitvijo digitalnega vesolja dala pospešek tudi slovenskim knjižnim blogerjem in »instagramarjem«, ki so v tem času začeli aktivneje promovirati nove knjige. Nekateri to počnejo zgolj s fotografijo knjige in stavkom ali dvema, drugi objavljajo prave knjižne recenzije in snemajo interaktivne videe. Njihov vpliv je vse večji, česar se zavedajo tudi pri založbah, zato nekatere z njimi že sklepajo različne dogovore o medsebojnem sodelovanju.

Logika izza vseh teh aktivnosti je jasna. Tovrstne dinamične založbe skušajo z direktnim komuniciranjem s svojimi bralci in kupci kar sami – brez posredništva drugih zidanih in spletnih knjigarn – realizirati prodajo svojih knjig, s čimer zase zadržijo vse prihodke, denar pa dobijo takoj in ne z velikim zamikom kot v primeru klasične prodaje prek drugih knjigarn.

Na drugi strani so založbe, ki se kljub vsem tem (skoraj tektonskim) premikom niso dosti premaknile ter še vedno vztrajajo pri prejšnjem načinu delovanja in poslovanja. Mednje gotovo lahko uvrstimo tiste, ki v vsem tem času niso vzpostavile niti običajne (in sodobne) spletne knjigarne.

Poleg naštetega je prišlo še do nekaterih drugih sprememb. Pojavljati so se začele nove poslovne prakse, včasih že na robu neuradnega gentlemanskega dogovora, po katerem naj bi bilo založniku posamične uspešne knjige (vsak, še posebej manjši založnik, ima vsake toliko časa zgolj kako posamezno uspešnico) omogočeno, da prek spleta s prodajo le-te sam iztrži čim več. Kadar se je namreč izkazalo, da je posamična knjiga pri spletni prodaji neobičajno uspešna, je katera od spletnih knjigarn (včasih pa tudi več knjigarn) pri Googlu zakupila naslov te knjige z namenom, da Google iskalcem te knjige naprej ponudi povezavo na njihovo spletno stran. Zagovorniki prostega trga v tem ne vidijo kake težave – po njihovem so spletne knjigarne pač zakupile naslov in plačale zanj, zato imajo pravico, da tudi žanjejo prve. Sam imam drugačno mnenje: izvirni založnik je tisti, ki mu je med bralstvom sploh uspelo vzbuditi zanimanje za knjigo, zato ni pošteno, da se na koncu, ko se zainteresirani bralec/kupec že zanima za knjigo, vmes z zakupom preprosto »vrine« kateri od posrednikov.

Pandemija pa je razgalila še druge, tudi nove splošne poslovne prakse nekaterih lastnikov/upraviteljev založb. Nekateri so nastali položaj začeli izkoriščati za to, da so na svoje sodelavce, denimo prevajalce, lektorje in oblikovalce, vse bolj pritiskali z argumentom, da naj zaradi razmer znižajo ceno svojega dela. Spet drugi so začeli izkoriščati moč in zadrževati plačila, s čimer so izčrpavali svoje poslovne partnerje in dobavitelje.

Najbolj očitno prevraten pa je primer ene od založb, ki je v tem času pomembno preuredila svoj poslovni model, in sicer tako, da pri prodaji svojih knjig knjižnicam, torej javnim institucijam, za razliko od ostalih založb ne nudi več običajnega popusta. To je potekalo v dveh fazah. Najprej je založba knjižnicam napovedala, da bo cene svojih knjig znižala, vendar jim ne bodo več mogli priznavati (približno 20-odstotnega) popusta. Knjižnice so nerade pristale na to. Založba je cene svojih knjig nato za nekaj časa res znižala, v drugi fazi pa jih je zvišala celo na višjo raven kot poprej. Ker ima založba skoraj popolnoma zaprt poslovni model, saj knjige prodaja samo znotraj svojega trgovskega sistema, je tako knjižnice stisnila v kot: če želijo imeti njihove knjige, jih morajo kupiti po polni višji ceni (ki je vse višja), ali pa se jim odpovedati. Ker gre za precej veliko založbo, se po mojih izračunih na ta način izgubi ali dodatno porabi približno 200 tisoč evrov javnega (knjižničnega) denarja letno, ki bi ga knjižnice lahko namenile za nakup knjig drugih založb po običajnih pogojih. Ta primer še posebej kliče po obravnavi zato, ker knjižnicam za zadnje četrtletje leta, ko je bera izdanih knjig največja, že zmanjkuje denarja za njihov nakup.

Pokazalo se je tudi, da začasna zamrznitev Zakona o enotni ceni knjig ni imela nobenih kvarnih posledic za slovenski knjižni trg. Spomnimo: zaradi zaprtja zidanih knjigarn, ki predstavljajo pomemben koridor do bralcev in kupcev, so jeseni 2020 ta zakon za poldrugo leto zamrznili. V spominu mi je ostala izjava nekdanjega vodje Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev, sicer zagretega zagovornika tega zakona, ki je ob tej potezi državnega zbora napovedal nič manj kot sesutje knjižnega trga v prihodnjem obdobju in vse večji kaos na njem. Zgodilo se ni nič takega. V resnici so se – tako kaže pregled lanskih poslovnih rezultatov večine slovenskih knjižnih izdajateljev – založbe po letih pešanja lani vsaj malo okrepile in nekaj podobnega kaže (zaradi dobrih polletnih rezultatov) tudi za letos. Morebiten kaos so uredili kar lastniki zidanih knjigarn sami: če je kak založnik na svoji spletni strani začel zniževati cene svojih knjig, so ga preprosto poklicali in zahtevali, naj popuste umakne, saj je to nekorektno do njih. Stvari so se prav hitro uredile same od sebe.

Za slovensko knjižno založništvo bi se tako morda lahko odprlo novo, svetlejše obdobje, če ne bi letos prišlo do nove krize, ki bo gotovo prinesla spet nove izzive.

 

Torej, prihodnost …

Ko je konec letošnjega februarja izbruhnil vojaški konflikt v Ukrajini, se je nekaj naslednjih tednov, morda kak mesec dni, to močno poznalo tudi pri prodaji knjig. Strahotnost vojne v bližini, ki je takoj dobila velik medijski odmev in širok mednarodni odziv, je hitro vplivala na vedenje ljudi in poprejšnji ugodni trendi so zastali. Vendar se je pozneje v letošnji pomladi ozračje spet sprostilo. Prijetno in primerno ali pa ne, ljudje so se na vojno navadili, postala je vsakodnevna novica, oni pa so se vrnili k prejšnjim navadam. A v isto reko se seveda ne da stopiti dvakrat.

Že konec lanskega leta so se tisti založniki, ki izdajajo knjige s trdimi platnicami, ali pa slikanice in kartonke, soočili s pomanjkanjem kartona za ovitke. Enako je bilo tudi z nekaterimi vrstami papirja. Dobaviteljske verige so se v času pandemije začele najprej upočasnjevati, potem pa celo trgati in se še niso vzpostavile na novo. Papir, ki je bil kot osnovna surovina dolgo vedno na voljo, njegova cena pa je bila iz leta v leto nižja, se je preobrazil v blago, po katerem je bilo vse večje povpraševanje: zanj je bilo treba plačati vsak mesec več in celo čakati na njegovo dobavljivost.

Vojaški konflikt v Ukrajini je seveda podobne težave sunkovito povlekel na različna gospodarska področja in jih samo še povečal. Začele so se napovedovati težave s hrano in energijo, kar je povzročilo visoko rast cen energentov, to pa je vplivalo na vse drugo. Cene živil so se že močno zvišale. Inflacija, ta speči medved, ki ga v naših krajih nismo videli že dolgo, se je spet prebudil in tistim, ki smo na lastni koži že doživeli hiperinflacijo, spet nagnal strah v kosti in spodbudil previdno načrtovanje poslovnih aktivnosti.

Cene tiska so podivjale in založniki so jih že začeli kompenzirati s končno prodajno ceno pri knjigah. Energije za ogrevanje v zadnjega pol leta nismo potrebovali, zdaj pa je pred vrati kurilna sezona, ki bo gotovo razkrila nove težave (ko zaključujem pisanje tega besedila, so glavna medijska tema poškodovane plinske cevi severnega toka, za katere še ne vedo, kdaj jih bodo popravili in kakšne posledice bodo imeli energetski izpadi). Ljudem se osebni dohodki zvišujejo počasneje kot raste inflacija, kar pomeni, da bodo mnogi pred velikim izzivom, kako s svojimi rednimi prihodki preživeti zimo.

Drsimo v novo brezno, ki ima na eni strani vse višje življenjske stroške, na drugi pa nova omejevanja, ki bodo vplivala na gospodarsko dejavnost. Knjige kot prostočasni izdelki, za katere je najprej treba odšteti kupček denarja, potem pa jim nameniti še dobršen kos prostega časa, se bodo v teh negotovih časih gotovo spet znašle na nehvaležnem situ tehtanja med smiselnostjo nakupa in nujo varčevanja.

Najbolj vroča knjižna sezona ob koncu leta bo tako letos najbrž že nekaj bolj hladna od pričakovane. Nastavki pozitivne knjižne zgodbe, opisane v tem besedilu, se bodo najbrž v začetku prihodnjega leta, ko bo treba začeti s plačevanjem ogrevanja, spet umirili. Knjige in njihova prodaja v Sloveniji bodo morda spet postale »problem«.

Morda pa nas za vogalom ali dvema čaka še kak nov čudež. Eno je sicer gotovo: Bruce Willis nam pri njem gotovo ne bo mogel pomagati, saj je zaradi afazije, torej oslabljene zmožnosti govora, pred časom žal nehal igrati.

Ni komentarjev
Objavi komentar