Nekega marčevskega jutra leta 2017 je iz New Yorka odpeljal črn cadillac in se čez veliki ameriški kontinent usmeril proti New Orleansu. V avtu je sedel Ross Goodwin, tehnolog in pisatelj, avtomobil sam pa je bil opremljen s kamero, mikrofonom ter sledilnikom GPS, ki so med vožnjo ves čas beležili podatke iz okolice. Na sovoznikovem

Spodbuda za razmislek o vlogi in pomenu jezika in v njem utemeljene kulture za ohranitev slovanske skupnosti na širšem območju poselitve območja poznejših slovenskih dežel ter za postopno oblikovanje najprej kulturne in nato še narodne zavesti (in državotvornosti) Slovencev in za slovensko nacijo po osamosvojitvi Slovenije je vsakoletno nekajkratno množično in v mnogih primerih papagajsko

/…/ Murnik: Objavili ste šest knjig poezije, zadnja, Salsa, je izšla leta 2003. Ali še pišete poezijo? Ihan: Ja, občasno napišem nekaj poezije, čeprav to ni več moj rutinski način odsevanja mojega čutenja. Zaradi majhne količine pesmi, v povprečju jih napišem pet na leto, so pa resda daljše, se mi neka homogena knjiga ne sestavi,

Krajevna določenost v sodobnosti izginja. Kraj je mesto v prostoru, katerega dimenzije so bolj časovne kot stvarno-lokacijske. To je mentalni prostor. Kdor prebiva na primer v stvarnem Kočevju, ni zato še nič po-seben (bistveno drugačen od drugega) glede na ljudi, ki prebivajo drugod. Njegova identiteta je razprta v svet, razbita v množico fragmentov. Šele v

O Ulici okopov Karija Hotakainena /…/ Matti se deklarira za »borca na ženski fronti«, zato kot mož in oče za svojo ženo in hčerko skrbi tako, da kuha, pospravlja, previja, pere, ponoči vstaja, kadar je hčerka bolna, da ženi ni treba. Poleg tega hodi v službo in vsak dan teče. Štiri leta po rojstvu hčerke

Koper: KUD AAC Zrakogled, Hyperion, 2022. Miklavž Komelj je eden najbolj samosvojih in celovitih samohodcev po slovenskem literarnem polju, saj praktično ni zvrsti, ki se je ne bi loteval na vrhunski ravni. Njegova bibliografija je zavidljiva, kljub temu pa najglobljo sled pušča v poeziji – avtorski in v prevodih – ter v esejistiki, ki prežema

Katarina Morano: Kako je padlo drevo. Režija Žiga Divjak, SNG Drama Ljubljana. V spominu ostaja konec te predstave: ne padec drevesa iz naslova (ki ga je, mimogrede, tudi težko veristično uprizoriti), temveč čisto pravi ogenj na odru Drame: ogenj z dimom in s težkim vonjem, v katerem neustavljivo gori zeleno rjava majica glavnega borca za