Corpus in process
Grumova nagrada za najboljše slovensko dramsko besedilo
Moj skelet skeli in se klanja!
Ustvarjalkam in ustvarjalcem v gledališču:
To je beseda, ki je meso na papirju, ampak zgolj skelet na odru. Tam ste vi meso in kri.
Feel free
to walk and fly.
- Mrtvaški ples
TELO:
Jaz sem Telo.
Tukaj sem, pred vami.
In počasi kolapsiram.
Padam dol na tla in si mislim: Koji kurac?
Zakaj pa zdaj?
Danes je vendar moj veliki večer.
Padam.
Sesedam se kot dvojčka enajstega septembra.
Vse to traja milijon let.
Tako, da jasno in natančno vidimo, kako živčni signali nehajo potovat.
Vidimo srce, ki se sprosti v mehko blazinico in ne utripne več.
Vidimo kri, ki izgubi zalet, kot bi turbine ugasnili.
Vidimo mišice, ki postanejo kot hrenovke. Ali puding.
Vidimo strukturo kožnih celic dehidriranih, suhih kot nevadska tla.
– Je bil enkrat nek dokumentarec o Nevadi, zato vem, kako to izgleda. –
Vidimo close up kosti, naluknjanih, prerešetanih kot povojne stavbe v Sarajevu.
Vse to traja.
Vidimo dinozavre, ki umirajo.
Milijoni let.
Vidimo lase, ki zaplapolajo, se dvignejo, ko se jaz pogrezam.
Lasje so maska.
Milijoni let.
Vidimo križarske vojne in vidimo, kako Homo erectus prvič speče mamuta na ognju.
Milijoni let.
Vam rečem.
Vidimo veke, ki padejo kot zavese v gledališču.
PTIČICA:
A lahko to probamo, če smo v gledališču?
In če so zavese take vrste?
Prosim, prosim, prosim.
Telo bo našlo pot, Telo se vedno splazi skozi.
TELO:
Pridem.
Se ustavim.
Padem.
Zdaj, ko me vsi gledate.
Poslušate.
In čakate.
Navijate in pričakujete.
Mogoče eni mal pritiskate.
V glavnem pa si vsi obetate.
Kako bom recimo končno povedalo svojo zgodbo.
Kako bom recimo končno osmislilo svojo nesmiselno bolezen.
Prišli ste slišat mojo zgodbo!
Na ta moj čudoviti večer.
Jaz pa se končujem.
PTIČICA:
Al se mi zdi al se res voha drama?
PTIČKI:
Njama, njama, njama.
TELO:
Hotelo sem povedat enourni monolog, zgodbico, na rampi, dobit aplavz, mogoče rožico, in it pod tuš.
Zdaj pa padam dol.
In vam ne morem več pobegnit.
In ne morem vas poslat domov.
In vi si mislite:
Obèt obéta.
Hura.
Predstavo.
Plačali smo za monodramo, morda se nam obeta skok v performativo.
PTIČICA:
Torej smo v gledališču?
Al kje smo?
Na papirju?
Papirnata pernata življenja.
In kdaj smo?
Zdaj smo?
TELO:
Zdaj.
Na božični večer.
Na novoletni večer.
Na čisto navaden prost večer.
Na čisto poseben moj večer.
PTIČICA:
Morda pa smo na matineji in je jutro.
Čisto posebno ali pa navadno jutro.
Jutro, preden greš k prvemu svetemu obhajilu.
Ali pa poročno jutro.
Kdo bi vedel.
DEKLICA:
Tudi jaz sem tu.
Na božični večer.
Na novoletni večer.
Na maturantski večer.
Na en čisto navaden prost večer.
Na poročno jutro.
Ali pa na jutro svete birme.
Telo pa pada.
Kolapsira.
In si misli koji kurac.
In tud jaz si mislim koji kurac.
Zakaj pa zdaj.
To je moje življenje.
Življenje moje.
In to je tudi moj večer.
In moje jutro.
Telo, in ti si moje.
Kar koli že počneš.
Sovražim to, kar zdaj počneš!
Nehaj to počet!
Nehaj kolapsirat.
TELO:
Nimam več izbire.
Tukaj sem.
Končno ne počnem ničesar več.
In vi še kar gledate.
In vi še kar navijate.
In pričakujete.
To zgodbo ali pa celo mogoče dramo in performans.
In ne veste.
Ali bom umrlo ali ne.
In ne vemo.
Ali bom umrlo ali ne.
PTIČKI (zbor siničk, vrabčkov, kosov, taščic na pomladni veji):
Čiv, čiv, čiv, še sem živ!
Kako lepo je plesat, plesat, plesat, plesat!
FRESKA MRTVAŠKI PLES V HRASTOVLJAH:
Kako lepo je plesat, plesat, plesat.