Ilustriral Jurij Devetak.
Trst: Založništvo tržaškega tiska, Vita Activa Nuova; Celovec: Drava, 2023.
Tik pred koncem poletja se je, sočasno s prvo javno razpravo o morebitnem nastanku strokovnega terminološkega slovarja za strip in sorodne sekvenčne umetnosti (ki bi ga lahko uredili v dveh do treh letih), pojavila ugotovitev, da se je produkcija domačih in prevedenih stripov v Sloveniji močno povečala. V desetih letih se je najmanj podvojila, če ne potrojila, kvantiteta pa celotno področje sili v več (samo)refleksije in dvig kakovosti na še višjo raven. Ena od v šali navrženih idej je bila med drugim ta, naj v prihodnje poskrbimo za zmanjšanje produkcije, tisto, kar nastane, pa naj v vseh pogledih dosega višje standarde. Ob stripu Deva iz Devina, avtorskem delu zrelega tržaškega pisatelja Marka Kravosa ter mladega striparja Jurija Devetaka, me preveva eno samo vprašanje: Zakaj strip? Zakaj ne slikanica? Ali dramolet, na primer? Ali, navsezadnje, videoigra? Kratka zgodba? Samo od sebe se seveda ponudi tudi nasprotno vprašanje: Zakaj pa ne strip? Morda je vprašanje nenavadno, a v današnjem svetu si ga pač moramo zastaviti. Zakaj dokumentarni film, če bi o neki snovi lahko nastala še boljša knjiga? Ali obratno, zakaj knjiga, če pa bi neko snov bolje zaobjel in predstavil dokumentarni film. Vse bolj se zdi, da si moramo ob zgodbah, ki nas prešinejo in bi jih radi upodobili v tehnološko, medijsko in žanrsko tako večplastnem času, pred vsakim ustvarjalnim podvigom postaviti točno to vprašanje: bi šlo tudi drugače? Bi v nekem drugem mediju, v neki drugi zvrsti to, kar želimo povedati, imelo več smisla, bilo bolj organsko?
Zgodba, ki jo je Marko Kravos zasnoval malo po ljudski motiviki in malo po navdihu, je sama po sebi dramolet oziroma kratka drama in kot tako jo tudi upodobi Devetak. Celoten strip se torej dogaja na majhnem odru s srednjeveško mizansceno in dekorjem. Da bi si to predstavo ogledali, nam ni treba v gledališče niti je ni treba nikomur postaviti na oder, temveč jo lahko vidimo v stripu, na narisanem odru. Se je ustavilo pri vprašanju, kdo bi si jo navsezadnje prišel ogledat, če bi bil oder pravi? Ali pa je strip dejansko ponudil boljšo priložnost za doseganje širšega občinstva?
Ton je izrazito zabaven, zgodba pa arhetipsko premišljena, prežema jo tudi poganski zanos. V jutru dneva pred kresno nočjo si rdečelasa princeska Zora želi izbrati ženina, »svojega ljubega«. Ko ta pride, mu sokol izbije uborno darilo, ki se nato skotali čez skalni rob v morje. Princesa se prelevi v zelenolaso Dano in počaka drugega princa, ki dobil bo »Dano in dom, grad in zaklad!«, kot najavi klicar; on in spletična sta v zgodbo vključena kot vedno priročna komentatorja, ki skrbita za razvoj humorja. Novega snubca ustavi nova žival, tokrat je to medved; v medvedji kostum je oblečeno dekle z ženstvenim glasom, ki po mnenju princese ne rjovi dovolj prepričljivo. (Na tak način se v pripoved simpatično meša gledališki ustvarjalni proces.) Tudi darilo drugega snubca se skotali v morje, mladi mož pa ostane brez polovice brkov. Bliža se noč in netopirji se prebujajo, ko pride tretji ženin, Ivan po imenu, po videzu in pričeski pa bi lahko bila tudi Ivana. Stoglavo spremstvo ovac ponazarjajo trije v krzno oblečeni in pokončno hodeči igralci, medtem kot je princesa vnovič spremenila ime – zdaj je končno Deva (iz devinskega gradu), ima pa kratke črne lase. Tudi Ivana poskušajo ustaviti živali, vendar se po naključju dogajanje razplete drugače, na koncu pa Ivanu leteča ribica, ki se boji, da se v tej kresni noči ne bo zgodilo nič zares čarobnega, prišepne čarobno besedo, »ki pri princeski odklepa srce in grad«. Kaj je ta čarobna beseda oziroma zvok, naj pustimo za prebiranje knjige, pomembno je, da se vse srečno konča.
Deva iz Devina je drugi stripovski izdelek izpod risarskih prstov mladega Devetaka; lansko leto je izšla Nekropola, ki ji je nadvse prepričljivo vdahnil vzdušje istoimenskega romana Borisa Pahorja, ni pa ta likovna novela nosila romaneskne širine izvirne knjige. Stripovsko formo je Devetak študiral v Padovi in dobili smo avtorja, čigar ustvarjanje bo tako vsebinsko kot oblikovno zelo raznovrstno. Po Nekropoli se je namreč marsikdo spraševal, kaj bo sledilo, in to, kar lahko vidimo v Devi iz Devina, na ravni risbe navdušuje. Če je bila Nekropola črno-bela minimalistična umetnina, gre tukaj za popolno nasprotje: pred nami je barvita, živahna, razigrana pestrost. Poteze so ravno prav šolske in obenem avtorske, repeticije precizne; z ravno pravšnjo kombinacijo realizma in karikature dobimo torej živahen strip, ki bi bil s sodobnejšim scenarijem za najmlajše lahko prava uspešnica. Ali celo serija. Devetak namreč izkazuje potencial za še veliko več, zlasti zdaj, ko se nove generacije stripoljubcev in stripoljubk kalijo ob Pasjem možu, Kapitanu Gatniku, Šnofijevi druščini, Ariolu, Škatli, Sardini, 13-nadstropni hišici na drevesu in drugih stripovskih ter hibridnih serijah. Po drugi strani pa tudi ne premoremo veliko risark ali risarjev, ki bi že v zgodnji fazi ustvarjalne poti nakazali zmožnost za upodabljanje tako različnih slogov. Povsem legitimen je pristop risarjev, ki najdejo svoj slog in se ga potem držijo večino kariere; enako legitimne pa so tudi poti, v katerih se risba menja in kljub premenam ostaja na enako visoki ravni, kar nam vedno znova dokazuje Tomaž Lavrič. Zdi se torej, da bo tudi v Devetakovem primeru v prihodnje marsikaj odvisno od zgodb, ki se jih bo lotil, to pa je verjetno odvisno tako od osebnega navdiha kot od sredstev, ki se bodo našla za strip, kar pa je spet posebna zgodba. /…/