Učni komad
Liki:
Marija – Menza
Krištof Dolenc
Jakob Poglajen
Doroteja Teja
Anos Drei
Strultz Čibutkin
Psihiater
Smrt
Star točilni pult in nekaj stolov v prostoru, kamor se od nekje pride in se lahko nekam gre. Zunaj zlovešča tišina, notri dva gosta in točajka.
Krištof: To ni res!
Jakob: Je.
Krištof: Kaj pa, če ni?
Jakob: Konec je.
Krištof: Ne. Ne!
Jakob: Ja.
Krištof: Ne!!
Jakob: Če ti rečem.
Krištof: Slišim, kaj mi govoriš.
Jakob: Zadel nas bo.
Krištof: A mi dovoliš, da ne verjamem? Da še ne verjamem? A mi dovoliš?
Jakob: Tvoja stvar, kaj verjameš.
Krištof: S tabo se pogovarjam!
Jakob: Verjemi, kar hočeš.
Krištof: Kako si lahko tako prepričan?
Jakob: Ker sem. (Tišina.) Pa tudi časopisi, splet … vsak dan imaš na vseh kanalih.
Krištof: Ti si vrgel televizijo skoz okno, ker vsi samo lažejo!
Menza: A je nisi šel potem pobrat, Jakob?
Jakob: Počakaj, Menza. Z njim se pogovarjam.
Krištof: Z obema se pogovarjaš … A si jo šel res pobrat?
Jakob: Dobro, kaj mi hočeš povedat, Krištof Dolenc?
Krištof: A si kdaj pomislil … samo za trenutek pomislil … da si je mogoče celo stvar nekdo izmislil?
Menza: Zakaj?
Krištof: Nekdo lansiral …
Jakob: Ja, zakaj bi to naredil?
Krištof: Kaj vem, zakaj. Da povzroči paniko. Evo. Recimo.
Menza: Kaj imaš od tega, če so ljudje panični?
Krištof: To, da se jim potem kaj boljše prodaja! Jasno.
Menza: Recimo?
Krištof: Recimo gas maske … zasebne bunkerje, takšne podzemne … kakšne parcele daleč stran od morja, zgornje štuke nebotičnikov, če rukne cunami, kaj jaz vem … Verjamem, da nekdo služi. Da si je nekdo izmislil.
Menza: To je možno.
Jakob: Neumnost.
Menza: Ali pa si je izmislil samo zato, ker ima vsega dovolj. In želi isto kot Jakob.
Krištof: Želi kaj?
Menza: Da bo konec sveta.
Jakob: Kaj imam jaz s tem?
Krištof: Menza ima prav. Točno tako izgledaš!
Jakob: Sveta je že itak konec. Je že šel čez točko brez povratka. O čem govorita?
Krištof: Ne pogovarjamo se o tem. Govorimo o …
Jakob: Led se topi, Zemlja se segreva …
Krištof: Govorimo o meteorju …
Jakob: Kmalu bo vse puščava. Ali pa turška savna …
Krištof: To bo enkrat … potem!
Jakob: Malo prej ali malo kasneje, v čem je razlika?
Krištof: Govorim o tem, kaj nas čaka zdaj! Ker če je to res, potem ni več časa. Nobenega časa!
Jakob: Nekaj ga je še.
Krištof: Koliko?
Jakob: Ni važno. Ne ravno veliko …
Krištof: Ni važno?! Ni važno, koliko časa bom še živ?
Menza: A zdaj mogoče veš?
Krištof (Menzi): S kom si ti? Z mano ali z njim?
Menza: Razmišljam o življenju …
Jakob: Vsaj eno leto imaš še.
Krištof: Hvala, Jakob Poglajen. Kako si pa to tako natančno izračunal? Ob tej uri?
Menza: Če se povsod govori o tem, je najbrž res. A mogoče ni?
Krištof: Ampak ne govorijo vsi isto!
Jakob: Nočejo vsi vsega povedat …
Menza: Ali pa ne znajo …
Jakob: Ali pa ne smejo …
Krištof: Čakajta. Zakaj pa ne? Če recimo gledam dva programa: zakaj ne morem na obeh slišat isto?
Jakob: Zato pa sta dva.
Menza: Mogoče imajo na vsakem svoje mnenje?
Krištof: Ne moreš imet svojega mnenja o taki zadevi, Menza! A bo konec ali pa ne bo!
Menza: Tudi o zgodovini ima vsak svoje mnenje …
Krištof: Zato, ker sploh ni več zgodovine. So samo še mnenjske oddaje. Pika.
Tišina.
Menza: Vseeno pa … Eni pravijo, da obstaja možnost. Da nas bo zgrešil. Oprosti, Jakob. To sem slišala.
Krištof: Bravo, Menza. Žarek upanja v tej Poglajnovi temi.
Jakob: Kje si pa to slišala?
Menza: Če meni kakšna stvar ni všeč, je ne vržem skozi okno.
Jakob: Ne bo nas zgrešil. Vse zastonj.
Krištof: Pa kako ti to vse veš?! A imaš doma teleskop?
Jakob: Nimam.
Krištof: No, vidiš. V bistvu … ne vidiš.
Menza: Brala sem, da je v krizi.
Krištof: A teleskop?
Menza: Ja. Trenutno ne dela … Tisti največji, ki leta okrog Zemlje …
Krištof: A se je pokvaril?
Menza: Nekaj je narobe. Kot da se ne znajde … v času in prostoru. Neka motnja. Tehnična.
Krištof: No, evo.
Jakob: Čas in prostor je vse, kar ima, on se pa ne znajde v tem?
Krištof: Tako kot ti, Jakob Poglajen!
Jakob: Konec je. Drvi sem dol, Krištof Dolenc. Leti naravnost proti nam. Vse je jasno. Sprijaznita se s tem.
Menza: Čakaj, Jakob. Ne mene mešat zraven. Meni ni vse jasno. Niti slučajno. A boš še enega?
Jakob: Bom.
Menza: Pa ti, Krištof?
Krištof: Ni mi do tega, da bi bil zadet!
Jakob: Petek zvečer je.
Krištof: Govorim o meteorju! (Menzi.) A lahko ti nekaj rečeš? Z njim se ne da pogovarjat.
Menza: Kaj pa naj rečem?
Krištof: Kar koli!
Menza: A je velik?
Jakob: Ogromen … orjaški … pravi asteroid …
Krištof: Spet pretirava! Kar na pamet!
Jakob: Neprimerno večji od tistega, ki je pobil dinozavre!
Menza: A potem res ni nobene možnosti?
Jakob: Točno to! Noben nima možnosti, da preživi.
Tišina.
Menza: Ampak mi vseeno nismo dinozavri.
Jakob: Seveda smo. Na neki ravni … smo.
Menza: Govoriš v svojem imenu?
Krištof: Ne, prav ima. Tudi ti si majhen dinozaver, Menza. Oprosti.
Menza: A me žališ, Krištof Dolenc?
Jakob: Ne, zapeljuje te. Samo on ne zna drugače. Zato je vse življenje sam.
Krištof: Ne mešaj se. Menza, samo pomagat ti hočem. Čas te je povozil. Mlada si še!
Menza: Kaj pesniš?
Krištof: Poglej samo ta tvoj … ta tvoj … kako bi temu rekel … lokalček?
Menza: Kaj je narobe z njim?
Krištof: A sploh kdo zaide sem not?
Menza: Redne stranke.
Jakob: Polovica jih je že tukaj …
Krištof: Ta krčma ni iz tega stoletja. Samo čakam, da vstopi kakšen vitez … kakšen don Kihot …
Menza: A si zloben?
Krištof: Ali pa ena mlada komsomolka, da se malo odpočije od blatnega kolovoza …
Menza (Jakobu): On je zloben.
Krištof: Ali pa kakšen birič, ki mu je lopov pobegnil z vislic … da se oba malo odžejata …
Menza: Zelo si duhovit. Če te vse tako moti, kaj potem delaš tukaj vsak večer?
Krištof: Človek se navadi … Oprosti, nisem tako mislil. Lahko bi se pogovorila … Če hočeš na primer kaj spremenit, lahko pomagam …
Jakob: Nehajta se trudit. Nima smisla. Zdaj smo v situaciji, ko je ratalo vse predpotopno. (Tišina.) Ker se bo kmalu vse potopilo, kaj me gledata?
Krištof: To se bo v vsakem primeru! Saj to veš, ane?! Zemlja se sesuva, nobeden nič ne naredi, še malo, pa se bo postavila na glavo … Nobeden ne rabi meteorja!
Jakob: Res je. Meteor je samo šus v glavo.
Krištof: Kaj je?
Jakob: Milostni strel. A razumeš? Da se živali ne matrajo. Z nami vred. O tem ti govorim.
Menza: Ne, čakajta. Še prej dajmo nekaj razčistit. Kaj mu manjka?
Krištof: Komu?
Menza: Recimo … temu točilnemu pultu?
Krištof: Menza, vse je v redu, samo življenje gre naprej …
Jakob: Nič več.
Krištof: Z njo se pogovarjam! Skratka … življenje gre naprej …
Menza: Samo ti kar naprej visiš tukaj.
Jakob: Ima svoj razlog, a ne veš tega?
Krištof: Vse se spreminja. Samo tebe vse zgreši!
Menza: Dobro, potem me bo pa še ta reč, ki frči sem dol! Se nimam kaj sekirat, ane?
Jakob: Na to se pa ne zanašat.
Krištof: Ne, čakaj. Prav ima. To bi bilo pa res najbolj idiotsko. Si predstavljaš? Vse v življenju gre mimo tebe, nobena sreča te ne najde, vse te zgreši, na koncu ti pa pade direkt na glavo en zblojen meteor? V celem vesolju zadene ravno tebe? Mislim, če to življenje ni ena čudna loterija …
Jakob: Bolj traparija.
Tišina.
Menza: Kje je bil pa do zdaj? Hočem reči … od kod se je kar naenkrat vzel?
Jakob: Ne vem … Najbrž ni bil daleč, ampak zdaj se je pa strgal s ketne …
Krištof: To je ena pasja logika!
Jakob: Govorim o protoplanetnem disku … govorim o eksploziji, o verižni reakciji ….
Menza: Dobro, dobro, koliko časa je še na voljo?
Krištof: Ne moreta se kar sprijaznit s tem!
Menza: Saj jaz se nisem, on se je …
Jakob: Kaj pa lahko narediš? Sediš in čakaš, da bo čim prej konec.
Krištof: Prasec bo zgorel, preden trešči na Zemljo.
Jakob: Nemogoče. Je prevelik.
Krištof: Razstrelili ga bodo. Obstajajo take rakete, a jih nimajo?
Jakob: Pozabi. Same fantazije.